Življenjska zgodba, ki je pred vami je ena tistih, ki bo predramila predvsem starše. Pravzaprav takšen uvod ne potrebuje več kot tri besede, ki ponazorijo celotno doživetje, življensko preizkušnjo matere Tadeje. Pristna materinska ljubezen.
MOJI SONČNI VZHODI IN ZAHODIŽe od mladih "nog" me je zanimalo in mamilo odkrivanje globljega bistva našega bivanja na tem svetu. Rada imam naravo in pristne stike z ljudmi in prepričana sem, da nam to življenje ni podarjeno zgolj za zadovoljevanje materialnih potreb in izkoriščanje le teh. Znašla sem se na poti iskanja in odkrivanja, srečevala sem različne ljudi, izmenjavala mnogo misli, mnenj in izkušenj, doživela razne lepe izkušnje, bilo pa je tudi nekaj težkih preizkušenj. Vendar na vprašanja, ki so me vseskozi spremljala, kar nisem našla pravih odgovorov. Na eni izmed življenjskih prelomnic sem spoznala Mileno. Ponudila mi je nove, širše poglede na probleme, ki so me pestili, za kar sem ji bila resnično hvaležna. Čeprav sem globoko v sebi že nekaj časa čutila, da je čas za nove korake, nova spoznanja, se je moje bistvo temu še vedno upiralo in vrtela sem se v začaranem krogu. Čez čas pa je v meni dozorelo spoznanje in odločila sem se za nov korak. Po samem dejanju sem čutila olajšanje in hkrati kanček obžalovanja, da tega nisem storila že prej. Ljudje smo pač takšni, da se oklepamo starih navad, ustvarjamo spone, ki nas vežejo, novih izkušenj se nekako bojimo, ker ne vemo, kaj nas čaka, pa čeprav predstavljajo velike izzive in pomenijo korake naprej v razvoju.
Po dveh letih na "krilih" nove ljubezni, me je presenetila novica, da bom postala mati. Dejstvo, da sta si celo dve mali dušici izbrali ravno naju za svoja starša, me je resnično presenetila. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem dojela, da to niso le sanje, ampak da te sanje resnično živim. Bila sem presrečna…Po drugi strani pa je bil prisoten tudi strah, da se ne bi ponovila grenka izkušnja izpred nekaj let, ko sem morala sprejeti izgubo težko pričakovanega malega bitja, ki se je odločilo zapustiti ta svet, še predno ga je ugledalo.
Z Mileno sva sodelovali vso nosečnost. Na enem izmed obiskov pri njej, pa je mojo pozornost pritegnila slika, ki je visela na steni. Težko opišem, vendar je slika delovala nenavadno živo, vrtinci v nežnih barvnih tonih so me kar vabili "vase". Milena mi je razložila, da je to energijska zdravilna slika za neko določeno osebo in da jo testira. Poprosila sem jo, če bi bila pripravljena poizkusiti, če bi energije dovolile, da se skica oz. slika izriše tudi meni. Nastala je moja skica in v dnevih, ki so sledili, sem poizkušala vzpostaviti stik z njo, občutiti energije, ki jih je vsebovala. Na začetku sem bila kar malce negotova, saj nisem vedela ali je moj način dela pravi. Med meditacijo sem se sprehajala od enega vrtinca do drugega in prišla do spoznanja, kako pomembna je naša iskrenost, priznanje in spoštovanje energij. Skica je tako postala moja prijateljica in spremljevalka.
Čez nekaj tednov pa je Ninča skico s svojimi spretnimi in čutnimi slikarskimi zamahi s čopičem in barvami z Milenino pomočjo prenesla na slikarsko platno. Ko sem čez mesec dni dobila sliko, me je čisto prevzela. Tako lepa se mi je zdela, tako "živa", da se kar nisem mogla "odklopiti" od nje. Na vrhu slike je oblika podobna soncu, ki s svojimi žarki sega proti mojemu astralnemu telesu. Sonce in prepletajoče barve sončnih vzhodov in zahodov imajo v mojem srcu poseben kotiček. Izvabljajo radost iz moje duše in tudi solze ganjenosti ob neizmernih lepotah narave. Mali dve dušici sta v sredini slike v svoji energijski obliki kot ujeti v obliko, ki predstavlja njuno zaščito (maternico). In ravno ta del sem ob mojih vsakodnevnih stikih s sliko najbolj občutila, energije so bile tu najmočnejše. Vedela sem, da zaščito resnično potrebujeta, na kar so me opozarjali tudi fizični znaki. V veliko oporo pa mi je bil občutek, da mi slika s svojimi energijami pomaga in nas čuva. Z malima dušicama sem se pogovarjala, pripovedovala sem jima o vsakdanjih stvareh, pa tudi razmišljanjih, katerih prepolna je bila moja glava. Vsak nov dan, vsako novo jutro je bilo zame prelepo…
Nekega dne pa sta se odločili, da nas presenetita in hkrati razveselita s svojih prihodom, s svojim rojstvom. Kasneje sem se sicer večkrat spraševala, zakaj sta se odločili priti tako zgodaj - v 27. tednu nosečnosti, a mali dušici sta že vedeli zakaj ravno tedaj in ne kasneje, saj je bila to njuna odločitev. Življenje nam na naša pota postavlja toliko preprek in preizkušenj. Želela sem si, da njune začetne preizkušnje ne bi bile tako težke, tako boleče, želela sem jima kot vsaka mama vse najboljše…Toda nekaj dni po rojstvu so se začele pojavljati raznorazne težave, ki jih kar ni in ni bilo konca. Cele dneve sem presedela ob njunih inkubatorjih, ju božala in držala za majcene ročice, ju obdajala z ljubeznijo, v mislih prosila višje sile, energije, naj ju čuvajo. Mali dušici pa se kar nista in nista mogli odločiti za življenje….
Kadar sem bila v sobi, sem še bolj intenzivno delala s skico, ki sem jo imela s seboj. Mnogokrat sem meditirala in prosila energije za pomoč in podporo pozno v noč. Nešteto prošenj in želja je bilo poslano energijam kozmosa. Ves ta čas sem bila v stiku z Mileno, ki mi je ob težkih trenutkih stala ob strani in poskušala pomagati po svojih najboljših močeh. Včasih me je premagal jok in tedaj sem se spraševala ali se moram resnično učiti na takšen način. Iskala sem odgovore na vprašanja, a jih v trenutkih stiske nisem mogla, znala.. prepoznati. Nekega dne pa mi je Milena v pogovoru povedala, da sem jaz tista, ki lahko svojima malima nebogljenima deklicama pomagam pri odločitvi, da ostaneta pri življenju. Moja brezpogojna ljubezen, da ju sprejmem v popolnosti in to, ne glede na to, za kakšno življensko preizkušnjo se bosta odločili, je bila ključ, ki je odprl vrata v njuno življenje. Bila sem pripravljena in globoko odločena : moja brezpogojna ljubezen je bila tukaj in zdaj in namenila sem jo njima….
Ko sem nekaj dni zatem meditirala ob sliki, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega: moje sonce na sliki je presvetlilo vso sliko, zlata svetloba ja zažarela in se širila čez rob skice, vrtinec v katerega sta bili "ujeti moji mali deklici pa ni bil več oranžen, temveč je bil dobesedno presvetljen in je sijal v zlatorumeni barvi, žarki pa so stegovali svoje "roke" po vsej skici. Skica je žarela, bila je eno samo SONCE!!! Moje srce je preplavila radost, prevzel me je občutek neizmerne vedrine.. Prevzeta od doživetega sem nemo zrla skico, po licih so mi polzele solze ganjenosti, sreča je izvabila nasmeh na moje ustnice…Zaprla sem oči in si želela vse skupaj vtisniti čim globje v srce, želela sem si, da bi ta občutek trajal in trajal…Bila sem srečna in čutila sem, da se bo vse dobro izteklo, doživeto pa sem sprejela kot sporočilo, da je to "sonce" prevzelo zaščito nad mojima malima deklicama.
Nekaj dni zatem se jima je zdravstveno stanje pričelo izboljševati. K temu so tudi veliko prispevali zdravniki in osebje, ki so resnično živeli z malima nebogljenima deklicama in so se trudili z njima po najboljši strokovni plati, z najboljšo medicinsko opremo in pripomočki. Mislim pa, da je k njuni odločitvi, da ostaneta pri življenju, pomagala ravno ta moja brezpogojna ljubezen. Jokala sem od sreče in ljubezni, ko sem ju smela prvič držati v naročju. Ko smo bile skupaj, smo se umirile in preprosto uživale vsak trenutek znova in znova. Še lepše je bilo, ko se nam je pridružil tudi očka in čutila sem, kot da je vsepovsod ljubezen. Težko sem čakala, da bo napočil dan, ko urice prebite skupaj ne bodo več tako skopo odmerjene, ampak bodo NAŠE…
Slednjič je napočil tudi ta trenutek in z velikim navdušenjem sem sprejela vse radosti in obveznosti, ki so sledile po prihodu domov. Uspelo mi je uskladiti vse skupaj tudi z ostalimi obveznostmi in čeprav eno leto nisem pošteno spala, sem imela ogromno energije in dobre volje, kar pripisujem mojim večernim stikom s sliko in njenimi energijami. Smešna prispodoba, a počutila sem se, kot da pred spanjem s pomočjo slike polnim svoje "baterije" . Ob jutrih sem se zbujala sveža in spočita, pripravljena na nov dan.
Tako ostaja slika naša spremljevalka, energije, ki jih vsebuje, pa čuvajo mene in moji mali deklici.
Spoznala sem, da je najlepše ime na svetu MAMA, mama pa je tudi ena izmed najlepših vlog, ki mi jo je kljub vsemu namenilo življenje. Uživam vsak trenutek, vsak nov dan, ki se rodi in znova utone, kajti ob otrocih si dovolim ponovno zbuditi spečega otroka v sebi ter s srcem in dušo opazujem majhne in preproste stvari, ki me v vsakodnevnem življenju obkrožajo. Z velikim veseljem stojim mojima "sončkoma" ob strani kot učitelj in učenec hkrati na naši skupni poti razvoja. Srečna sem, da sta tu!!
Hvaležna sem univerzumu, da sem na enem izmed križišč svojega življenja imela priliko srečati in spoznati Mileno, ki je bila pripravljena deliti z menoj svoje znanje, izkušnje, mnenja in še…Odstirati sem pričela tančice življenja, tudi tiste najbolj goste, najbolj neprijetne. Včasih se v mislih sicer zalotim, da bi bilo še vedno najlažje izbrati beg, a takšne misli hitro odpodim. Iz lastnih izkušenj vem, da človek, ki ne deluje v skladu s samim seboj in s svojimi občutji, postane nezadovoljen in nesrečen. Zatorej je še kako pomembno, da sami sebe cenimo, da smo si pripravljeni priznati tudi napake, ter da poskušamo biti to, kar v resnici tudi smo. In resnice, ki jih včasih iščemo na povsem napačnih koncih, so ves čas tu, so del nas…
Proti vratom so pristopicali drobni koraki, nekoliko negotovi, a po drugi strani prav odločni… Nekoliko so postali, kajti svetloba jih je zaslepila, a jih je vabila naj stopijo naprej… In majhne nožice so stopile skozi vrata, v svetlobo, ki je bila ljubezen, ena sama velika sijoča ljubezen… Njeni žarki so božali mali bitjeci, dve majhni deklici, ki sta bili tako pogumni, da sta si upali iti v njima neznane svetove, tako pogumni, da sta se napotili po nove preizkušnje, tako pogumni, da sta sprejeli ljubezen, ki ju je čakala in vabila naj prideta… Tako majceni sta, a obenem tako veliki…!!!
ena sama velika sijoča ljubezen…
