Moja mama je mariborčanka. Preden je diplomirala in me rodila, ji je umrl oče, ki ga je imela najraje na svetu. Njen oče, ime mu je bilo Ivan, si je najbolj želel,da bi doživel oboje, moje rojstvo in njeno diplomo.Na mojo mamo je brez dvoma zelo ponosen, a jaz verjamem,da si me je želel na vsak način spoznati.Pri štirih letih, ko sem začela razmišljati o svetu in dojemati stvari, se mi je začel nekdo prikazovati.Vsakič,ko sem šla spat v babičini hiši, se je v moji sobi znašel nek moški. Klicala sem ga striček Mali. To sem povedala svoji mami in mi je verjela.Ulegel se je na posteljo na bok poleg mene, da sva si gledala v oči in se cele ure pogovarjala. O vsem, o svetu, naravi, o tem kar nas obdaja. Razlagal mi je stvari, ki se mi zdijo danes čisto preproste. Vsakič sva se tako pogovarjala in vedno sem ga bila zelo vesela. On je bil moja najlepša izkušnja.Bil je nadrealen. Verjamem, da me je delno tudi on vzgojil in da sem zaradi njega tako pošten človek.Zdaj sem stara 16 let, ( v času zapisa je jesen 2003) in za sebe menim, da za drugimi otroci ne zasostajam, kar pomeni, da sem normalna in realna. Strica Malija sem nazadnje videla v Ljubljani, kjer sedaj tudi živim.Bil je na invalidskem vozicku.Sprehajala sem se s svojo mamo in sem klicala:"Glej, striček Mali!" Ozirala se je in ga ni videla, on me ni pogledal, se odpeljal za vogal in takrat sem ga tudi nazadnje videla.Vedela sem, da tako mora biti, tudi nič ga nisem pogrešala, ampak sem mu bila hvaležna za njegovo učenje in nadnaravno izkušnjo.
