Moje mnenje je, da se vedno in vedno bolj in več govori in poudarja pomen komunikacije v odnosih, med partnerjema, veliko premalo pa naredimo sami v samem odnosu. Splošno gledano se mi zdi, da komunikacija super štima, dokler se ne dotaknemo ( mi pri partnerju in obratno ) nečesa bolečega, nepredelanega, skritega globoko v nas - takrat pa butnejo ven naši obrambni mehanizmi. In kako naprej - situacija je izvrstna priliožnost, da oba zrasteta, se razvijeta, naučita in spoznata še neodkrit delček sebe in svojega partnerja in se povežeta še na višjem nivoju. Seveda, če sta oba na to pripravljena oz. dovolj zrela. Če ne - je scenarij lahko naslednji - zadevo potlačita in " se imata lepo " , do naslednje izziva, ko spet isto butne še bolj intenzivno na plano, ali pa gresta vsak svojo pot z grenko izkušnjo.
Sama sem vedno pritegnila k sebi nekako " škorpijonske tipe" , čeprav sem že v štartu vedela, da mi njihove lastnosti ( posesivnost, ljubosumnost, tudi bolj molčeči, zapečkarski tipi ) ne ustrezajo, a so me privlačili. Sama sem zelo komunikativna, rada se zabavam in sem rada v družbi in mi te lastnosti niso nikakor ustrezal, kar sem razumsko vedela. Šele letos se mi zdi, da se je pokazalo, da sem (podzavestno) nehala iskati "očeta" in pritegnila k sebi popolno nasprotje vse prejšnjim partnerjem-komunikativnega, odprtega, površnega, nestabilnega .... Sicer se veza ni obnesla, zato gremo dalje in se učimo naprej

Nas čaka še veeeeeliko dela

Lep pozdrav, T.