Hvala Taja za teh 10 pasjih zapovedi, saj mi je ravno ta deseta spremenila pogled na to, kdo mora peljati svojega ljubljenčka na zadnjo pot. So nam ravno povedali, da bomo morali uspavati psa, ki je pri hiši 11 let in sedaj vem, da je moja dolžnost, da ga pospremim jaz, ne glede kako boleče je. Hvala! Manja
prosim
tudi sama se nisem hotela soočit niti v mislih z bolečino, da bom prisotna ob odhodu mojega pasjega ljubljenčka, potem pa sem prebrala en krasen članek, kjer je avtor pisal o tem, kako ne smemo biti sebični zaradi lastne bolečine in strahu in da želja našega pasjega prijatelja je, da smo ( po vseh teh lepih, krasnih trenutkih, ki smo jih skozi leta preživeli skupaj in nas je on brezpogojno spremljal, ko smo mi bili veseli in žalostni ) tudi mi ob njem, ko se poslavlja od tega sveta. Zadnje kar si želi videti, preden odide, je verjetno osebo, kateri je bil tako zvesto predan. In to je najmanj, kar lahko storimo zanj. In za nas. Si predstavljaš, da je zadnje, kar gleda in vidi, veterinar ali stena v kliniki?! Nedvomno boljša izbira je, da ga objamemo, držimo v naročju, pobožamo in se z našo prisotnostjo, energijo, ljubeznijo poslovimo.
Iz lastne izkušnje ti povem, da je mrcinca, od katere sem se poslovila skoraj tri leta nazaj in sva si lepšala in bogatila življenje več kot 15 let, ostala z mano. Redno se druživa v sanjah in kadar se zgodi, da me kaj skrbi, sem žalostna, že vem, da me bo "obiskal".
Draga Manja, kot si ga imela rada, kot ga imaš rada, se z ljubeznijo poslovi od njega in se mu zahvali za vse, kar ti je nudil. In ne pozabi, gre samo za slovo od fizične prisotnosti in da mu bo lepo, tam kamor gre.
Vse lepo ti želim
Taja
