V branje tistimi ženskam, ki so nesposobne biti matere

[apemaya]

Kdor ne zna biti starš brez tečaja naj to tudi ne postane. 

Andres

In kako to veš preden imas otroke?

[taja6]

 

[Andres]

Kdor ne zna biti starš brez tečaja naj to tudi ne postane. 

Andres

In kako to veš preden imas otroke?

Valjda moraš sam pre sebi vedeti, kako gledaš na druge otroke, torej otroke prijateljev, otroke svojih bratov ali sester, ali nenazadnje veliko manjše brate ter sestre. 
Moraš tudi vedeti ZAKAJ hočeš otroka.  Če samo zato, ker imajo otroka skoraj vsi, potem je bolje, da taka oseba še naprej ostane brez naslednika.

Vemo namreč, da je veliko ravno moških, ki jim otroci ne pomenijo nič, so pa ti moški idealna sperma cisterna in nadalje finančna cisterna za morebitno samohranilko, oz mati njegovih otrok.

Ko je ženska nesposobna biti mater je cela stvar še veliko težja, saj slednje veljate za neka materinska bitja. Seveda je to že zgodovina in nenazadnje le to kažejo tudi uvedbe tečajev za vzgojo otrok.  Žensk torej ni več, moški so postali poženščeni in na podlagi vsega tega tudi bolj primerni biti dostojen starš svojim otrokom. 

Postavlja se pod všrašanje 8. marec in Materinski dan, saj kot vidimo iz zapisanega vsaka mati ne zna in ne more biti, četudi ima ne le enega otroka.  8. marec naj se seveda briše za vse desce z joški, katere pa to so bi lahko presodili izključno moški, saj ženske vendarle zelo nerade priznate svojo napako. Zlasti ne, če imate od tega tudi kakšno korist.

Andres

[apemaya]

Ne glede na to, kako gledas otroke drugih, ne mores vedeti, kaksen stars bos, dokler nimas svojih.

Jaz imam malcke zelo rada, se rada z njimi igram, pogovarjam, nasmejim, vendar ne vem kako bi reagirala, ko bi to bilo cel dan. Dve uri je super, 24 ur- jaz se ne vem

Najbolj si zelim biti pravicna do svojih otrok in jih nauciti, kar so mene naucili in kar cenim, ampak ali mi bo to uspelo? Trudila se bom vsekakor.

[Andres]

Apemaya. Otroci drugih so dobra smernica, kar pa zadeva  24 ur, je logično, da bi se v tem primeru nečemu odpovedala in bi bil tisti čas namenjen otrokom. 

Andres

[Tita]

Ona ne misli, če bi ji časovno zneslo, ampak psihično, emocionalno.....

Se pa strinjam s tem, da ima dosti ljudi otroke, ker naj bi se tako delalo.

[apemaya]

In zadnje case je trend:3 otroci 

[Tita]

  Preveč zame.

[Iza]

In zadnje case je trend:3 otroci 

 

Pri nas, na kmetih 5. 

Lep dan!

Iza

[Andres]

Ona ne misli, če bi ji časovno zneslo, ampak psihično, emocionalno.....

Se pa strinjam s tem, da ima dosti ljudi otroke, ker naj bi se tako delalo.

Otroci so zrcalo staršev pravijo. Torej če otroka naučiš nekih norm, potem ti znese tudi psihično.  Emocionalnega moraš imeti nekaj prirojenega verjamem, glede na to da ženskam pojenja vaš naravni dan materinstva, potemtakem lahko nastane tudi problem, ki se bo očitno še bolj kazal v nataliteti.

[Tita]

Na srečo imam starejšo sestro, ki že ima otroke, in sem tako lahko že videla, kaj to pomeni. Sem jih že v mladih letih pazila, pri nas sta večkrat prespala in lahko povem, da sem jaz bolj malo spala, ker sem pač šla preverjat, če sta pokrita (en je bil bolj nagnjen k boleznim) ipd. Nisem jih pazila le urico, dve, ko je večinoma še vse OK, ampak po več ur, čez noč. Četudi ju imam rada, sem vedno vesela, ko jih oddam nazaj. Verjamem pa, da ko postaneš starš, se pač na to navadiš in prilagodiš. Tudi ne idealiziram kako je imeti otroka. In priznam, da me pogled na dojenčka ne razneži, kot večino mojih prijateljic. So mi pa prav všeč kakšni njihovi komentarji in lepo jih je gledati nasmejane.

[Andres]

Primerjava z merkanjem otrok za nekaj ur, ali čez noč ni ravno pravšnja. Zakaj? Ne zato, ker bi bilo to težko, naporno, odgovorno ali karkoli. Preprosto je vsak otrok vzgajan drugače in če imaš doma na grbi otroka, ki mu recimo pustijo z voščenkami po stenah farbati, kar je pri tebi prepovedano, ti tak otrok preprosto pride čez glavo. To je seveda le en primer, vendar vidim ko pridejo sinovi prijatelji ali hčerkine prijateljice da pač otroka z leti nekaj naučiš in se tega držijo. Vsi ostali otroški obiski imajo drugačno vzgojo in zato pač ni vedno najbolj prijetno jih imeti doma na grbi.   
Seveda pa so tudi izjeme, saj tu pri meni, z mojo hčerko včasih spi ena deklica in me to sploh ne moti, celo zelo pridni sta, pred spanjem in pa še naslednji dan. Ta je malo drugačna kot ostale, pa še mamo ima zelo dobro, čeravno se je zadnje leto precej poredila.

Andres

[Tita]

Moja nečaka sta čisto OK, me lepo ubogata, nikoli nisem z njima imeli disciplinskih težav, torej sem imela v mislih bolj druge stvari.

[r1ta]

Kar nekajkrat sem prebrala vse zapisano v tem postu.  Začela pisati svoje mnenje, pa se premislila. Sedaj bom to vseeno storila, namreč malo opisala svoje izkušnje in svoje mnenje.
Torej iz mojega zornega kota, bi takle post že naslovila drugače. Jaz bi mu dala naslov: V branje tistim ljudem, ki so nesposobni biti dobri starši. Nisem mladenka, imam skoraj 50 let, v vzgoji delam 28 let in imam dva svoja otroka. Torej z vso pravico lahko trdim, da imam kar nekaj znanja in izkušenj. V svoji družini žal ne morem najti moškega, za katerega bi lahko trdila, da je bil ali je dober oče. Pa nobeden od njih ni bil/je, nasilnež, pretepač,... Večinoma pa so bili, oz. so nesposobni doumeti, da skrb za otroke, torej nega in vzgoja, ni izključno ženska domena (najmanj 10 takih v svoji družini in pri znancih poznam, oz. sem poznala). Tudi pri svojem delu sem žal imela opravka z le malo očeti, ki so aktivno sodelovali pri vzgoji svojih otrok. Le  redki so se zavedali svojega poslanstva ( v svoji 28 letni karieri si lahko samo predstavljate koliko staršev sem  poznala oz. poznam kajne?) Danes se stvari nekoliko popravljajo, in kapo dol pred tistimi ki se trudijo.
Ja res je,  nekatere ženske niso  bog vedi kaj matere, ampak izredno veliko moških nima pojma, kaj naj bi pravzaprav moški počel z otrokom, razen da služi denar, plačuje položnice in občasno znori,  nadere vse okoli sebe ali celo kaj hujšega. Ko pride iz službe čaka da je postrežen in ...No mislim da ni potrebe, da nadaljujem kajne?
Kljub temu ne morem trditi, da obsojam ne moških, še manj pa žensk, ki se znajdejo v situaciji, da so starši, delavci, ženske najpogosteje tudi hišne "garačice", poleg tega pa naj bi bile še lepotice s popolno postavo, vedno urejene in sploh ponos moškega. Razen seveda ekstremnih primerov (nasilje -fizično ali psihično, verbalno in sploh katerkoli oblike nad sočlovekom, pa naj bo otrok ali pa odrasla oseba v mojih očeh nima opravičila-NIKOLI).
Ampak ljudje božji! Saj smo samo ljudje  vsi skupaj. Včasih zmedeni, nezadovoljni, utrujeni, naveličani vsega. Včasih se nam enostavno nič ne ljubi, pa moramo, kdo te pa vpraša.
Pa ne mislite, da je moj namen kogarkoli opravičevati. Nekatere ženske so res nesposobne biti matere v pravem pomenu besede. Ampak verjemite mi, moški so v velikem procentu še slabši. Vsekakor bi bilo nujno stvari hitreje izboljševati, narediti veliko in še več, da bi bilo otrokom lepše na tem svetu. Kot se stvari  razvijajo v svetu se bojim, da gre vse le še na slabše, vsaj trenutno. Morda bo sčasoma vse idealno, kaj vem, mi tega vsekakor ne bomo dočakali. Moje skromno mnenj je, da lahko vsi skupaj naredimo vsaj toliko, da ne obsojamo vse povprek, da poskušamo brzdati svojo nestrpnost do drugih in ne vsiljujemo svojega mnenja. Poskrbimo, da smo sami najboljši starši, se trudimo,  kot najbolje vemo in znamo. Kot so včasih rekli "pometimo pred svojim pragom najprej, potem pa poglejmo ali sosed potrebuje pomoč".
Sicer pa, kdo na primer sem jaz, ali pa kdorkoli od nas, ki je poklican, da s prstom kaže za nekom in vpije: ti si nesposoben/na, ti nimaš pojma, ti si slab/a...
Ali ni že Jezus Nazarečan rekel: "Kdor je brez greha, naj prvi kamen vrže?"

[Andres]

Renata.  Glede na tvojo starost in tudi opisane življenske izkušnje opažam, da si zrela ženska, temu primerno pa si tudi podala dober komentar.  Vsak od nas ima do koga kritike in bolj ko določeno osebo poznamo, več napak na njej vidimo. Dlje ko se umikajo čustva, še več je vidnih napak. 

Moški nikoli niso bili pretirano materinski. Brez dvoma je za to kriva narava, saj moški kot tak je bolj grob, medtem, ko naj bi ženska bila materinska in mehka.  Torej, nikoli ne bodo družine urejena po principu 50%-50% vzgoje moški-ženska. Preprosto ne moremo mimo dejstva, da so svojo materinskost opustile ženske in ne moški, torej odrekle so se tistega kar jim je bilo darovano v zibelko. Biti deklica, punca, žena, mati.  Moški v tem času ne hiti prevzemati ženske vloge, v to je prisiljen, saj vendarle kot tak ima brez dvoma vsaj kanček srca do otrok.

Obenem ne gre zanikati tvojih navedb agresije, saj slednjo v kakršni koli obliki bržkone poznamo vsi tule.  Nekateri čutimo posledice dlje, drugi pač, krajše obdobje.  Da so ženske, kot praviš, hišne garačice so si seveda krive same.  Včasih pretiravajo s tem hišnim garanjem kar same. Za primer lahko vzamemo konkretno brisanje praha in pranje, ki je pogosto odvečno, le tako pa ženska sama sebe postavi v  vlogo garačice, na koncu pa je zato kriv moški.

Morda na tem mestu nebi bilo odveč omeniti tudi življenske dobe moškega in s tem v zvezi število vdov in vdovcev. Vdov je brez dvoma neprimerno več, tako da vdovca komaj katerega še poznamo.  Kako nebi, saj vendarle se skozi svoje delo moški v nekaj letih hudo iztroši in mu pogosto ni več vrnitve nazaj v normalno stanje. In kje se troši ženska?  Hmm. Na jeziku, pogosto tudi v pisarni, torej na riti, kar nam da pomisliti, da dela osem ur in ima posledično za otroka manj časa.

Tako sem prišel do poglavja kjer lahko zapišem pogovor star dva dni, le ta pa je bil med menoj, mojo hčerko in mojo mamo. Sam sem bil bolj opazovalec, ker prepuščal sem besedo mami. Hčerka je vprašala kaj smo delali takrat, ko sem bil jaz majhen.  Mama je razložila, da je bila v službi, potem pa smo delali s sestro kaj skupaj. Poleti sva se igrala na dvorišču, ali na štadionu, pred šolo, pri stari mami na deželi ipd ipd, torej zgodba odraščanja, ki jo poznaš tudi ti.
Nadalje je hčerka vprašala kako je bilo tisto prvo uro po končanem šolskem pouku.  Pa je mama rekla da sva šla s sestro na kosilo k sosedi, ki je bila tudi varuška, nato pa sva tam ali počakala, ali sva šla ven, oziroma sva delala nalogo. 
Hčerka, ki tačas šteje devet let je z iskrenim tonom rekla.  "A res ste se tako imeli? Vi ste se imeli pa prav luštno."

In ker moja otroka z materjo ne govorita, oziroma je to le kakšno formalno vprašanje, ki ne zahteva niti  dobesedno pet minut na dan, je bil tak odgovor matere občudovanja vreden, v hčerki pa se je videla želja po doživetju česa podobnega.  In otroci otroštva kot vidiš Renata nimajo več, za to pa ni kriv le evolucijski čas, hitrost dnevnih dogodkov, prenapetost, preobremenjenost.  Krivo je tisto kar sem napisal na začetku. MATERINSTVO. Le tega pa ni več, saj nenazadnje ta mlade se zlepa še oploditi ne pustijo več.

Andres