Spletni simbol
Filozofija, religija in družbena problematika => Družina, otroci, ženska, moški, sociološka vprašanja => Topic started by: sasa on June 29, 2011, 07:39:22 AM
-
Ne vem kam bi dal vprašanje, bom pa kar tule. S hčerko sva imela danes spor, ker pravi, da ima fanta. Come on. Fanta pri dvanajstih letih. Nastala je cela panika, saj mama ji popušča, jaz pa sem glede tega strog in ji pravim naj ima prijatelja. Kajpak sem ji natresel cel kup stvari, tako da nekako sem jo k sebi spravil, vendar zaupanja nimam preveč, saj ne morem si predstavljati, da bi se že zdaj pri njenih letih za kakšnim vogalom lizala. Sicer pa je imela včeraj luno na MC v Biku, fant je pa tudi bik.
Poslušam zgodbe da pri sosedih pridejo nekaj let starejše punce domov s svojimi frajerji in potem jo v pričo mame zaliže in podobno. Kajpak nebi rad, da bi bilo podobno z mojo hčerko, zato se bom glede na okolje kjer odrašča precej potruditi. www.nenavadno.com/karen.gif
Andres
-
:) Andres dandanašnji prej začenjajo kot smo mi, nimaš kaj. Če bo hotela traparije delat jih bo tudi če jo boš dal na tanko vrvico. Bolje delati na zaupanju in preventivi, da sta lahko skupaj itd, samo da mora določena pravila upoštevat. Pa če je treba jo kar pelji k ginekologu po zaščito, pa ne zdaj ven past, sploh ni nujno, da bosta karkoli počela, ampak bolj boš ti to stran odrival, bolj jo zna zamikat. punce pri teh letih znajo biti fajn uporniške ;) Pa en pogovor s fantom, čeprav jo bo neznansko sram, vsaj mene je bilo, ko mi je foter to naredil, bi ga najraje iz kože dale, ampak sva vedela kako naj se v njegovi bližini obnašava.
Sicer pa Bojan ravno obdeluje predikcije, pa mogoče lahko pogleda, kako ji kaže tale ljubav?
-
:) Andres dandanašnji prej začenjajo kot smo mi, nimaš kaj. Če bo hotela traparije delat jih bo tudi če jo boš dal na tanko vrvico. Bolje delati na zaupanju in preventivi, da sta lahko skupaj itd, samo da mora določena pravila upoštevat. Pa če je treba jo kar pelji k ginekologu po zaščito, pa ne zdaj ven past, sploh ni nujno, da bosta karkoli počela, ampak bolj boš ti to stran odrival, bolj jo zna zamikat. punce pri teh letih znajo biti fajn uporniške ;) Pa en pogovor s fantom, čeprav jo bo neznansko sram, vsaj mene je bilo, ko mi je foter to naredil, bi ga najraje iz kože dale, ampak sva vedela kako naj se v njegovi bližini obnašava.
Sicer pa Bojan ravno obdeluje predikcije, pa mogoče lahko pogleda, kako ji kaže tale ljubav?
Niti na misel mi ne prade, da bi jo peljal k ginekologu, čeprav mislim, da je bolje da mi po pravici govori kot mi je do zdaj. Zaupanje nenazadnje ima. Če pa že govoriva o zdravniku, je potemtakem bolje, če greva kar oba kri dati, če je sploh moja. :)
Andres
-
Hihi, kako poklekne vsak oče, ko se bliža čas in verjetnost, da hčerka"podleže". Kaj pa, ko je oče drugim očetom hčerke podiral? ;D
-
Hihi, kako poklekne vsak oče, ko se bliža čas in verjetnost, da hčerka"podleže". Kaj pa, ko je oče drugim očetom hčerke podiral? ;D
Res ne želim, da v tej tako lepo zasnovani temi ne bomo šli ven iz teme. Bi te prosil maja če malo skopiraš tvojih in mojih odgovororv, oz. postov in odpreš novo temo tam na sociološka razmišljanja moški in ženske. al kako je že. Bo manj štale na forumu. Sicer pa sem odgovor pripravljen dati v trenutku. :)
Andres
-
Evo Andres, zdej lahko komentiraš dalje ;)
-
Hihi, kako poklekne vsak oče, ko se bliža čas in verjetnost, da hčerka"podleže". Kaj pa, ko je oče drugim očetom hčerke podiral? ;D
:D :D :D
-
No prav fino, da si to odprla. Bom seveda odgovoril, vendar grem zdaj od doma. Pozabil seveda ne bom. :)
Andres
-
Kuuul, me zanima tvoj odgovor :)
-
Hihi, kako poklekne vsak oče, ko se bliža čas in verjetnost, da hčerka"podleže". Kaj pa, ko je oče drugim očetom hčerke podiral? ;D
:D :D :D
No, tu je moj odgovor.
Ko je oče podiral drugim hčerke so bile le vse te polnoletne torej visoko pod mejo starosti 12 let. Vendar ker je čas zdaj drugačen, to ne pomeni, da bi morala moja hčerka lizati se vsepovprek, saj nenazadnje le to je letom neprimerno.
Zadnjič je dobila oceno iz geografije slabše kot bi lahko sicer pisala. To je bilo zame prav mikavno in sem rekel naj mi našteje glavna mesta vseh skandinavskih držav. Štiri je naštela, potem se je pa že zataknilo. "Evo ti ga na, sem ji rekel. Še glavnih mest ne znaš našteti+ dobesedno dve kocine imaš pod roko in to naj bi bil alibi da bi ti imela fanta?"
Potem sem ji rekel, da sta lahko prijatelja, vendar ona vztraja pri tem, da je to njen fant in da ima že tri kocine. :) :) Kajpak je poudarila, da ve kaj dela, da je z mamico govorila. Halo!! Kje pa je bila mama vsa leta oziroma kdo je tisti, ki je največ govoril z njo, mojo hčerko torej? Bil sem jaz in tudi seks, drogo, šlatanje, lizanje, smo obdelali, vključno s spomini, kako sem enemu in drugem drek z riti drgnil. Ker jo mama ni naučila niti tega, da se 1. novembra svečo prižge tistim, ki so šli, imam kajpak pravico postaviti meje kaj se sme in kaj se ne sme. Je pa res, da mi v mladih letih pička ni zrastla in se težje postavim v njeno vlogo, saj pravijo, da so punce hujše kot fantje. Vsaj moja sestra je bila neprimerno bolj grozna od mene. No, jaz sem bil itak vedno priden in pošten, kasneje z olagumo v prvem žepu in s ta rdečim, desetimi Jurji v zadnjem žepu
Torej še vedno imam besedo, zato brez odraslosti, posledično več šolskega znanja, dve kocini pod roko nista dovolj. Sem pa ji rekel naj ga domov pripelje. Fant se očitno boji in ne bo prišel. Torej jajc nima, joške moje hčerke bi pa imel.. To nekako ne gre skupaj. Pri njegovih letih, oziroma bil sem ne dosti let starejši, sem šel jaz domov k učiteljici za biologijo, Oblakovi, ki je imela dve hčerki in sem ji kar na vratih rekel, če bi lahko hodil z njeno mlajšo hčerko. Ta fant nima jajc, da bi z mano sok spil, torej nema ništa. Mogoče je tako še bolje, saj potem bi mi verjetno vedno na vratih visel. :)
Po končanih borbah tisti dan se je nekako umirila, vem pa da je ne bom prepričal, da bi se z njim sestajala. Na srečo je fant doma v sosednjem mestu, torej sta v glavnem povezana čez splet in sms, kar mi daje upanja, da bo šlo čez dva tedna vse v pozabi. A vendarle, joške ji bodo ostale, ob obstojočih dveh kocinah pa bo naenkrat dodatnih dvesto. Takrat ji bom lahko rekel, da dokler ni švicala, ko je bila brez kocin, je bila tudi bolj pridna. Brez kocin pa so samo punčke, torej tiste pridne. Zato se bo morala takrat s kocinami pod roko potrudit, da bo bolj pridna, kot je že bila. Če se pa obrije, bo pa kot punčka, torej bo morala biti spet pridna, saj punčke niso poredne.
No, take taktike imam jaz za kar ne gre pozabiti da sem pripravljen z njo iti kri dati. Zadnjič sem ji rekel, da do 18. leta za njo odgovarjam in da mi bo vse skupaj ravno, če greva kri dati. Če se izkaže, da sem njen biološki oče me bo ubogala, če ne pa naj si očeta poišče in bo verjetno lahko bolj svobodna. Punca je celo pristala, kar me veseli, saj videz zadnja leta sploh nima moj in v življenju me bržkone čaka še kakšno presenečenje. Ali pa tudi ne.
Nenazadnje kot sem napisal, na mojo besedo da veliko, samo vseeno mi ni, če želi biti svobodna, kar je v mojem okolju precej normalno, saj starši se najpogosteje za otroke niti ne zanimajo.
Upam, da sem dal zadovoljiv odgovoril, veseli pa me, da tam v astrološki temi ne pacamo več s temami, ki ne sodijo tja. Kriv sem sam, ker tistikrat nisem vedel kam naj to napišem, pa še v ambientu sem bil. :)
Andres
-
No Andres, si podal res izčrpen odgovor.
Se strinjam s teboj, da se starostna meja, ko mladi pričnejo s spolnostjo, krepko niža. Že jaz, ki sem čakala, da sem mela kocine pod pazduhami, če se lahko tako izrazim, sem bila skorajda med izobčenci. Sedaj pa se pričnejo šlatati za joške že v osnovni šoli in že takrat jih meče nenormalno.
Ok, če fant noče priti domov, verjetno res nima jajc, samo lahko pa da se te samo boji :P Če si hčerki "grozil", da si bosta šla pregledat kri, se te pomoje tale fant boji ko hudič križa.
Sicer pa če tkole pogledaš, pa nej ma fanta. Verjetno je to sedaj moderno, kaj pa veš. Sej ma lahko fanta, pa sta še vedno "pridna", nej tipa tiste joške, če hoče (a so ji pri teh letih že kej zrasle), nej se božata, objemata, kljunčkata, tole bo pomoje itak minil, ker sta še tako mlada. Važno je edino potem, da ne začneta prekmalu s spolnostjo, da ne bosta oba obžalovala.
Drugače pa vsaj kakor jaz čutim, je tale tvoja hčerka zelo načelna in tipom ne bo pustila, da bi jo okol prnesl, pa tudi sam praviš, da te dosti posluša. Si ji že vcepil v glavo, da mora bit pridna in ve, kaj je prav in kaj ne. Jaz se niti ne čudim, da bi ji tako mladi začel seks rojiti po glavi, konec koncev, si le ti njen oči ;D ;)
-
No Andres, si podal res izčrpen odgovor.
Se strinjam s teboj, da se starostna meja, ko mladi pričnejo s spolnostjo, krepko niža. Že jaz, ki sem čakala, da sem mela kocine pod pazduhami, če se lahko tako izrazim, sem bila skorajda med izobčenci. Sedaj pa se pričnejo šlatati za joške že v osnovni šoli in že takrat jih meče nenormalno.
Ok, če fant noče priti domov, verjetno res nima jajc, samo lahko pa da se te samo boji :P Če si hčerki "grozil", da si bosta šla pregledat kri, se te pomoje tale fant boji ko hudič križa.
Sicer pa če tkole pogledaš, pa nej ma fanta. Verjetno je to sedaj moderno, kaj pa veš. Sej ma lahko fanta, pa sta še vedno "pridna", nej tipa tiste joške, če hoče (a so ji pri teh letih že kej zrasle), nej se božata, objemata, kljunčkata, tole bo pomoje itak minil, ker sta še tako mlada. Važno je edino potem, da ne začneta prekmalu s spolnostjo, da ne bosta oba obžalovala.
Drugače pa vsaj kakor jaz čutim, je tale tvoja hčerka zelo načelna in tipom ne bo pustila, da bi jo okol prnesl, pa tudi sam praviš, da te dosti posluša. Si ji že vcepil v glavo, da mora bit pridna in ve, kaj je prav in kaj ne. Jaz se niti ne čudim, da bi ji tako mladi začel seks rojiti po glavi, konec koncev, si le ti njen oči ;D ;)
Tudi sam sem sprva mislil da naj ima fanta. Vendar imeti fanta in iti z njim izključno v kino in malo se za roke držati, je drugače kot lizarjenje in šlatanje pri njenih letih.
Verjetno nisi razumela. Hčerki nisem grozil, da si bova šla kri dat, ampak sem ji dal na izbiro. In če se bi izkazalo da ni moja hčerka, lahko potem dela kakor ji mama reče in potencialni oče nekje tam. Če sem oče jaz, kar je skoraj sigurno, potem pač bo obveljala moja beseda in ni pardona.
Je pa res, da sem ji določene stvari kot praviš, vcepil v glavo, popraviti mora le še malenkosti, kjer je že veliko boljša kot pred nekaj meseci. V mislih imam konkretno da pokliče domov, če jo ni ob pravem času, ter da vem kaj dela in s kom je.
Da fant noče priti domov je verjetno tudi posledica njene predstavitve mene. V to štejem, da sem bil predstavljen kot nek staromodni ata, ki je proti vsemu kar bi si onadva želela. Toda prišel bo čas, ko bom kondome kupoval njej, ona pa se bo švercala in jih sproti v smeti metala. No, s sinom je drugače. On mi kar pove kje se dobijo najbolj poceni, ne pove pa kako jih on uporabi, saj po besedah lule še ni okusil. :)
Andres
-
Hja, zgleda sem res malo narobe zatopila :)
Verjetno je res malce narobe te predstavila tale tvoja hčerkica svojemu fantu, zato se pa potem boji priti domov. Veš kaj, mogoče bi pomagalo, da bi se ona pogovorila s svojim bratom. Sodeč po zgornjem opisu, je brat kar dosti zrel kar se tega tiče. Včasih se je lažje pogovoriti s svojim sovrstnikom kot pa s starši. Če so seveda odnosi med bratom in sestro ok. :)
-
Vsak izkusi prvega fanta/dekle (večinoma gre tole brez lizanja in podobnega vsaj kolikor vidim pri mojem mulcu), prvi sex, prvo špricanje šole, cigareto, alkohol in tudi kakšno drogo verjetno. To so zadeve, ki jih starši enostavno ne moremo preprečit. Jaz delam bolj na temu, da vem kaj se dogaja, da mi mulca zaupata in vesta kako in kaj.
Res znajo menda bit dekleta hujša kot fantje. Je pa vse stvar zaupanja. Rajši vidim, da vem kaj se dogaja in da se dogaja z zaščito (ko bo do tega pač prišlo) kot pa da zadeve skrivata.
Je pa fino naštudirat kako te otrok sploh dojema. Večinoma odnos, ki ga imamo z otroci dojemamo drugače kot oni, kar pa ni nekaj novega. Če mojo mamo kdo vpraša vedno pove, da smo imeli odprt odnos in se o vsemu pogovarjali... Še dobro, da njeni prijatelji ne vprašajo mene ;D :D
-
Vsak izkusi prvega fanta/dekle (večinoma gre tole brez lizanja in podobnega vsaj kolikor vidim pri mojem mulcu), prvi sex, prvo špricanje šole, cigareto, alkohol in tudi kakšno drogo verjetno. To so zadeve, ki jih starši enostavno ne moremo preprečit.
Bulšit. Lahko, samo pravi način je treba najt. Predvsem pa najt razlog za tako zbujanje negativne pozornosti.
Cigarete so mi smrdele že od malega in prav nobenega tehtnega razloga nisem imel, da bi tudi samega sebe zasmrajeval. Špricanje šole se mi je zdelo nečastno. Droge (saj jih ni bilo, pravzaprav) za luzerje. Alkohol pa za one, ki so hoteli bit frajerji v stilu "glej, kaj delam". Jaki frajer, ko je čez pol ure objemal wc školjko. ::)
Kar se pa telesnega odnosa tiče. Hormoni že zgodaj delujejo, pamet je pa še zelena za ušesi. In ta zelenost gre pri nekaterih tudi v dvajseta leta. Tudi češenj ne jemo, ko še niso zrele, a ne?
-
Jernej. Midva kot vidim sva kar na podobni liniji. Tudi jaz nisem šprical, pil nisem nikoli, drogiral se nisem, a vendarle si pred menoj, saj nenazadnje jaz žal kadim.
Tejka. Ne verjamem, da gre vsak skozi to iz citata, ki ga je Jernej podal. No, zaliže se resda vsak otrok prej ali slej, verjamem pred 18. letom, ne pa v rani mladosti, v kar se šteje še 12 let.
Gre pa seveda brez drog, brez alkohola, četudi s seksom, vendar tistim kjer se dela z glavo. Pri nas doma o vsem napisanem govorimo, že zelo dolgo, saj čutim se odgovornega. Celo filme o narkomanih skupaj gledamo in kadar zasledim kaj o herpesu na spolovilih in ostalih spolnih bolezni jima kajpak pokažem. Tudi sem že sinu ponudil, da bi šel z menoj med narkomane klošarje in se potem lahko odloči kam bo šla njegova pot. Hotelo je, da sva tistikrat na cesti videla dva narkomana, ki sta pršila v zrak z gasilnim aparatom in sem mu kar takoj ponudil, da se jima lahko pridruži. To ni pozabil in se pogosto spomniva za nazaj. Sicer sem že takrat domneval, da ta dogodek sin lahko pozabi, zato pa sva ponavljala tolikokrat ta isti dogodek.
Hčerki bom bržkone našel kaj o abortusu, še najbolje bo video in ga bova gledala. No za narkomane ju bom pa tudi kaj še dodatnega našponal. Recimo, da morajo vedno WC papir in dodatne gate s seboj nositi, ker jim lahko uide, saj nikoli ne vedo kaj v žilo dobijo.
Bi pa bilo zaželjeno, če bi moja hčerka naslednjih nekaj let dobivala same take, ki jim pride na ženski dotik, torej v gate. :)
Andres
-
Kot je rekla Tejka... To so otroske ljubezni. Zacetek spoznanja, da sta na svetu dva spola, hehe. Saj so pri teh letih ze vsi nekaj zaljubljeni (no, mogoce z izjemo kaksnega Miha, Toneta, Francija, ... , Jerneja). Kaj lepega si bosta napisala, se mogoce videla in se na pol metra razdalje pogovarjala o solskem urniku, na koncu bo pa itak eden blazno prizadet, ko mu bo drugi dal kosarico.
-
Tako nekako ja. Moj Tomaž pravi, da je edini v razredu, ki še nima punce in po dolgi debati sem ugotovila, da je pravzaprav nima nihče, saj so to le platonske "veze". Držanje za roke je največ kar se dogaja.
Meni se zdijo to normalni koraki odraščanja. Tudi špricanje šole, poskušanje alkohola, cigaret... Seveda so izjeme, ki se tega vzdržijo in ne eksperimentirajo, so pa tudi taki, ki v to pregloboko zabredejo. So tisti, ki so zgodnji in seveda nekateri pozni... Tako to je.
Če bodo hoteli oslarije počet bodo že našli način. Ali z mojo vednostjo ali pa kje za vogalom na skrivaj. Torej rajši vem kaj se dogaja ;)
-
Ja zdej vprašanje, kako točno se Andresova hčerka in njen fant obnašata. Lahko da so res otroške ljubezni, kolikor pa jaz poznam skandinavske narode, so veliko bolj odprte sorte in verjetno tudi prej začnejo z vsem.
Andres, drugače pa imaš zelo dober način, vsaj po mojem mnenju. Da iz prve roke pokažeš, kaj se lahko zgodi, če se otrok odloči za eno pot. Jaz drog nisem nikoli probavala, kadila tudi nisem, alkohol je bil pa prisoten redkokdaj, na žurkah ponavadi se je kaj našlo. Je pa res, da doma mi nikoli ni NOBEN nič rekel, sem mogla vse sama poštudirat, kako in kaj. Bi mi definitivno bilo veliko lažje, če bi doma imeli odprt odnos in bi odkrito kdo kaj rekel in pokazal, pa tega ni bilo. Pri meni se to še ni tolko poznalo, šele ko je sestra pričela s svojim pijanskim in razuzdanim pohodom, se je pokazalo.
Bila je na zdravilih, ki so izrecno prepovedovala alkohol. Za zaključek osnovne šole je zdravnica ji rekla, da lahko kakšen kozarček vina spije, no to se je pokazalo za ogromno napako, ker je potem to ona malo okol obrnila in se je začelo. Veselica na veselico, ven je hodila, prešpricala skoraj celi drugi letnik, grozila ji je izključitev, popravci, padec letnika itd itd. Še huje je bilo, ker če bi se ona napila malo preveč, bi lahko zapadla v komo zaradi zdravil, ki jih je jemala. Oba z očetom sta si zatiskala oči, nikoli ni noben nič ukrepal, posledica tega pa je bla, da je komaj zdelala drugi letnik, počilo je pa dokončno, ko se ga je napila, se dala (prvič) dol s fantom od moje najboljše kolegice, zase ni vedla, poleg tega je seksala brez kondoma, tako da je čez nekaj časa potem nastala panika, ker ji je zamujala menstruacija. Šele potem se mi zdi, da je doma dokončno počilo, sestra se je skregala z mano na smrt, tako da nisva govorili ne vem koliko časa, ker sem jaz seveda rekla, da naj pazi nase, kaj počne, da tako ne more, ona je to vidla kot najhujšo utajo kar jih je, pa smo bli tam. ::)
Pogovor je definitivno pomemben.
-
Priznam, da tudi sama nisem bila ravno ang: . Mogoče zato te zadeve drugače vidim. Moji mami se za kakšne zadeve tudi sanjalo ni kaj se dogaja, za določene oslarije (na primer kako sem se ga prvič napila) sem ji povedala šele leta kasneje, za druge pa še zdaj rajši ne bi ;D , pa ji je jasno, da me je metalo 100 na uro.
Se mi zdi pa hujša varianta pri znanki, ko so starši bili (in so še danes) prepričani, da je njihova deklica najbolj pridna in zlata, v resnici pa ... No ja pri oslarijah ji nisem segla niti do kolen.
-
Priznam, da tudi sama nisem bila ravno ang: . Mogoče zato te zadeve drugače vidim. Moji mami se za kakšne zadeve tudi sanjalo ni kaj se dogaja, za določene oslarije (na primer kako sem se ga prvič napila) sem ji povedala šele leta kasneje, za druge pa še zdaj rajši ne bi ;D , pa ji je jasno, da me je metalo 100 na uro.
Se mi zdi pa hujša varianta pri znanki, ko so starši bili (in so še danes) prepričani, da je njihova deklica najbolj pridna in zlata, v resnici pa ... No ja pri oslarijah ji nisem segla niti do kolen.
Jap se strinjam, sama sem tudi eksperimentirala in vse živo probala (razen trdih drog), kaj pa češ drugega pri starših, ki so versko usmerjeni in TOTALNO konzervativni. Že samo če pogledaš naše natalke eni smo taki, drugi drugačni in tukaj vzgoja ne bo veliko pomagala, če bi bil moj foter pijanec ali pa duhovnik, bi jaz čez to enostavno pač morala iti. Kar bi mi pa pomagalo je to, da bi takrat vedela, da se lahko na svoje starše enostavno lahko zanesem KADARKOLI. Tega ni bilo. Nisem se mogla doma pogovorit o najstniških težavah, o neuslišani ljubezni, nisem mogla mame vprašat,če je pri seksu nekaj normalnega, nisem mogla povedat kaj me duši, kaj me mori itd. Če bi to lahko počela s svojimi starši imela ta neobremenjujoč pogovor bi bila veliko bolj samozavestna v tem obdobju in marsikatere neumnosti mogoče ne bi bilo.
Tako da Andres določenih stvari ne boš mogel spremeniti, delaj na tem, da si zaupata in pogovarjata, to je pomembno. Da bo lahko rekla čez 10 let, hvala da si bil tam, ko sem rabila vodstvo. In pač moj mož pravi, da je pri 12 letih že seksal, tako da eni prej drugi kasneje.
Punce smo pa hujše zato, ker se starši do nas obnašajo preveč zaščitniško in hočemo dokazat enakovrednost in v mladostniški ihti pač pretiravaš. Bodi strog oče, ampak pravičen stoj za svojimi besedami in ji zaupaj.
-
zdaj vsaj vem, kaj bom en dan povedal sinovoma, ko bosta v puberteti ;) imate še kako željo, da jima sporočim? XD
-
Ah, zakaj bi pa morali starši sploh kaj govorit? Mladostnik, ki ima kaj v glavi, bo že sam vedel ali pa se bo pozanimal kako in kaj, kaj se sme, česa ne, kaj je (ne)varno.
Če pa v glavi nima nič, pa ne pomagajo ne pridege ne bule. :D
-
Ah, zakaj bi pa morali starši sploh kaj govorit? Mladostnik, ki ima kaj v glavi, bo že sam vedel ali pa se bo pozanimal kako in kaj, kaj se sme, česa ne, kaj je (ne)varno.
Če pa v glavi nima nič, pa ne pomagajo ne pridege ne bule. :D
vseeno bi mu rad razložil par vrednot in lastnih izkušenj. Kaj je bolje in kaj slabše. pa naj se itak sam odloči. Vsekakor bi raje, da posluša moje mnenje in pogovor, kot da se uči od "debilov" ;)
-
Ah, zakaj bi pa morali starši sploh kaj govorit? Mladostnik, ki ima kaj v glavi, bo že sam vedel ali pa se bo pozanimal kako in kaj, kaj se sme, česa ne, kaj je (ne)varno.
Če pa v glavi nima nič, pa ne pomagajo ne pridege ne bule. :D
Da mladostnik sploh ima kaj v glavi se je potrebno z njim predvsem pogovarjati in ga usmerjati, ter mu povedati tudi o slabih straneh družbe, ter ostalih mladostnikov. Konkretno sem nocoj povedal svoji hčerki i neki punci, ki je pri 13. letih domov pripeljala fanta in sta se tako pred starši lizala v dnevni sobi. Torej sta vsaj pri teh letih tudi seksala, mogoče celo v sosednji sobi kjer spita starša, tega ne vem.
Skratka, to ni vzor, ki bi ga morala imeti moja hčerka, zato pa sem ji tudi povedal in kajpak večerni sestanek je bil za nama.
Sem pa že pred časom prebral tudi Sasin post, vendar mi ni uspelo odgovoriti. Ne morem soditi, ker nisem oče tvoje sestre in posledično tebe, vendar več pogovora bi predvsem tvoji sestri izredno koristilo.
Tačas moja hčerka ne omenja več tistega fanta, ki je bil aktualen pred nekaj meseci, kar me veseli. No, to mi pomaga, da se osredotičim na druge probleme, ki bodo nastali.
Andres
-
Hja, sej zdej se je moja sestra končno umirila. Njena najhujša leta so za njo. Sčasoma je tudi sama vidla, da ji tista družba ne koristi nič več. Dobila je fanta, ki zelo dobro vpliva nanjo. Je pa pri njej tako, karkoli ji boš hotel tupit v njeno glavo, ne bo šlo, dokler pri njej ne naredi cin cin cin. Najbolje je pustit vse pri miru in to je to. Je šla skoz trdo šolo, ker je sedaj skorajda skregana z vso prejšnjo družbo. Mislim, da je to zanjo več kot dovolj dobro spoznanje, kaj je in kaj ni počela prav.
-
Ah, zakaj bi pa morali starši sploh kaj govorit? Mladostnik, ki ima kaj v glavi, bo že sam vedel ali pa se bo pozanimal kako in kaj, kaj se sme, česa ne, kaj je (ne)varno.
Če pa v glavi nima nič, pa ne pomagajo ne pridege ne bule. :D
Da mladostnik sploh ima kaj v glavi se je potrebno z njim predvsem pogovarjati in ga usmerjati, ter mu povedati tudi o slabih straneh družbe, ter ostalih mladostnikov. Konkretno sem nocoj povedal svoji hčerki i neki punci, ki je pri 13. letih domov pripeljala fanta in sta se tako pred starši lizala v dnevni sobi. Torej sta vsaj pri teh letih tudi seksala, mogoče celo v sosednji sobi kjer spita starša, tega ne vem.
Skratka, to ni vzor, ki bi ga morala imeti moja hčerka, zato pa sem ji tudi povedal in kajpak večerni sestanek je bil za nama.
Sem pa že pred časom prebral tudi Sasin post, vendar mi ni uspelo odgovoriti. Ne morem soditi, ker nisem oče tvoje sestre in posledično tebe, vendar več pogovora bi predvsem tvoji sestri izredno koristilo.
Tačas moja hčerka ne omenja več tistega fanta, ki je bil aktualen pred nekaj meseci, kar me veseli. No, to mi pomaga, da se osredotičim na druge probleme, ki bodo nastali.
Andres
Meni ni nikoli nihče pridigal, preprosto sem sama vedela, kaj je primerno in kaj ne. Pa ne samo glede spolnosti, tudi npr. glede šole. Najstnik se mora samo zavedati, katera dejanja mu škodijo, katera koristijo. Ne pa da namerno dobiva slabe ocene, hodi v slabo družbo samo zato, da bi staršem nagajal. Tak nima nobenega spoštovanja ne do sebe ne do očeta ima matere. In najbrž v življenju ne bo imel spoštovanja do nikogar, razen do lastne riti.
-
Tudi meni ni nihče nikoli pridigal, tako ali tako pa so bili takrat povsem drugačni časi.....
-
Maja. Vsak mladostnik nima kaj v glavi.
Sleherni mladostnik ima drugačno družinsko okolje.
Sleherni mladostnik je drugačen
Sleherni mladostnik posledično drugače, torej je to razlog, da nekatere zanese, druge pač ne.
Torej. Kljub vsemu sem mnenja, da se je treba z njmi pogovarjati.
No, pridige, ki sta se Filip in Maja izrazila, ni držal tudi meni nihče. Veljam pač za bolj miselnega kot ne, le takega pa me poznajo že odkar sem bil majhen otrok. Toda vsak otrok ni tisti ki ne zaide.
Andres
-
Se strinjam z Andresem v celoti :) Vsak je drugačen in pri vsakem moraš imeti drugačen pristop. Je pa res da sem mnenja, da pretirana pridiga ne koristi nikomur.
-
Če boš ti mladostniku pridigal, bo tako ali tako naredil ravno obratno samo zato, da bi ti kljuboval. Meni tudi ni nihče pridigal nikoli, je pa res, da se poznajo tiste družbene norme, ki so še vedno vpete v našo družbo. Iz tega naslova zato nikoli nisem naredila ničesar prav, vedno je bilo še nekaj, kar se je našlo.
Pa nikoli nisem pila naokoli, bila v slabi družbi ali kaj drugega... Sedaj, ko gledam za nazaj, mi je naravnost smešno, kako drugače so me in me še vedno dojemajo moji lastni starši. Ampak, to je pa pač njihova karma, ne moja.
-
Karma je v odnosih vedno obojestranska, tako da na nek način si si takšne starše tudi izbrala ;)
Starši nas učijo, tako ali drugače, največ pa s svojimi dejanji, saj kot otroci predvsem zelo dobro opazujemo in umetnost mlajše generacije je, da se iz teh družinskih vzorcev nekaj nauči-to pomeni,da preraste slabe vzorce in vzdržuje oz. nadgrajuje dobre, to je BISTVO in samo tako bomo rastli....
Vsak ima pač svoje starše, ah kaj vse slabega sem jaz videla v njih :)
Sedaj vidim precej lepega in se trudim vse tisto kar sem v njih videla slabega prerasti, spremeniti, biti boljša-pa ne moreš verjeti, da se zalotim, da če ne bi bila pozorna na te lastnosti, bi me z lahkoto povleklo v to smer :)
S spreminjanjem družinskih navad, vzorcev, spreminjamo pravzaprav naš zapis v genih.
Skratka verjamem, da te je tvoja mama dobro, zelo dobro naučila, da se po tujih stvareh pač NE stika! :)
-
Sploh pa, če gledamo z vidika funkcioniranja naše družbe, je zaželjeno, da obstaja določen % mladostnikov, ki bodo odrasli v prestopnike. Tako imajo razne ustanove, kot npr. policija, sodstvo itd., vsaj biznis. ;D
-
Karma je v odnosih vedno obojestranska, tako da na nek način si si takšne starše tudi izbrala ;)
Starši nas učijo, tako ali drugače, največ pa s svojimi dejanji, saj kot otroci predvsem zelo dobro opazujemo in umetnost mlajše generacije je, da se iz teh družinskih vzorcev nekaj nauči-to pomeni,da preraste slabe vzorce in vzdržuje oz. nadgrajuje dobre, to je BISTVO in samo tako bomo rastli....
Vsak ima pač svoje starše, ah kaj vse slabega sem jaz videla v njih :)
Sedaj vidim precej lepega in se trudim vse tisto kar sem v njih videla slabega prerasti, spremeniti, biti boljša-pa ne moreš verjeti, da se zalotim, da če ne bi bila pozorna na te lastnosti, bi me z lahkoto povleklo v to smer :)
S spreminjanjem družinskih navad, vzorcev, spreminjamo pravzaprav naš zapis v genih.
Skratka verjamem, da te je tvoja mama dobro, zelo dobro naučila, da se po tujih stvareh pač NE stika! :)
Ja, je definitivno karma obojestranska, se strinjam.
Če pogledam s tega zornega kota, so me starši res ogromno naučili - v smislu družinskih odnosov, kaj se sme in kaj ne itd. Od malega, ko sem spremljala odnos očeta in mame, sem videla tiste "razpoke", kje je kaj štimalo in kje ne. Definitivno se zavedam marsičesa, kar onadva počneta, in pazim, da mene ne potegne v to smer. Celo življenje že delam na tem. Res ogromna šola, ni kaj. Sem pa v 27-ih letih, kolikor sem že z njima, se naučila, kako pomembna je družinska vez, izkazovanje ljubezni in podpore, topel in prijeten dom, ne pa razsuti odnosi, vdiranje v zasebnost, nepodpora otrok (pa ne samo mene, isti vzorec je bil pri sestri, samo da je njo potegnilo v kalup vzorca obnašanja moje matere) in še kaj drugega.
Zanimivo mi je opazovati, kako se recimo sestra, ki je praktično kopija moje matere, zelo dobro zastopi z družino. Skupaj hodijo na izlete itd, pa nimam nič proti temu, mi je po pravici povedano še bolje, ker sem potem sama doma in imam ljubi mir, jaz pa tega odnosa nikoli ne bom mogla imeti. ITak je zadnji delček zaupanja, ki sem ga še imela, v nedeljo splaval po vodi... Rajši vso to ljubezen, ki je v svoji družini nisem razdala, šparam za svojo družino, svojega moža in svoje otroke. Pa ne, da si moji starši tega na zaslužijo, sem jim še vedno na voljo, samo tukaj je ljubezen veliko bolj površinska, po eni strani morda celo neosebna.
Je pa seveda karma mojih staršev, da je otrok pač včasih bolj samosvoj in odrasel, kot si oni morda mislijo, in da ne morejo vedno vsega vedeti. Preizkušnja, na kateri vztrajno padajo že celo življenje, posledica tega pa je, da se bo ta otrok popolnoma odmaknil, še bolj, kot sicer...
-
Saša, sem začutila žalost iz zgoraj prebranega, saj ti je bilo očitno odvzeto tisto, kar naj bi pripadalo vsakemu otroku in to je brezpogojna ljubezen staršev. Želim ti, da ti uspe nekako se pomiriti s starši vsaj znotraj sebe, jim v srcu odpustiti, saj boš tako veliko lažje šla naprej, tako boš lažje sprejemala in dajala pravo ljubezen. Razčiščen odnos s starši je zelo pomemben dejavnik pri vzpostavitvi pravih, zrelih odnosov kasneje v življenju. Si krasna, čudovita punca in glede na tvojo pozitivno, veselo energijo, verjamem,da ti bo uspelo. Takrat boš premagala samo sebe :-*
-
Najbrž ima vsak v obdobju odraščanja in tudi kasneje kakšno slabo izkušnjo s starši ... Mene je tudi oče držal zelo na kratko, nisem smela nikamor, medtem je pa brata ves čas pošiljal, naj gre malo za puncami in ne po šoli vedno domov. To bi lahko vzela kot diskriminacijo, ampak vem, da je to pač odnos oče-hči, ki je vedno težaven. Očetje imajo pač svoje strahove ... ;D
Pa ko dobiš novega fanta, ko se s starim razideš, tu je vedno ogenj v strehi. Oh, kaj vse smo imeli ...
Saša, to brskanje po tvojih stvareh ... Tudi meni je mami prebrskala kdaj sobo - najbrž sploh ne vem, kolikokrat. Pa saj ni važno. Vsak izmed nas bi verjetno to storil, ampak ni za tem vedno slabega namena. Jaz sem takrat imela ene čustvene težave, je pa prebrskala malo ... Lahko bi me vprašala. Pa ji najbrž ne bi povedala. Zakaj? Ne da bi kaj skrivala. Vedno sem imela vest, odgovornost, sočutje do drugega. Kaj vse doma nisem povedala - tudi take stvari, ki bi jih morala, ker sem bila v izredno težkih situacijah (ne samo čustvenih), konkretno imam tu v mislih eno dejanje, za katerega sem vedela, da pri nas ni sprejemljivo, bilo je pa neizogibno. Pa nisem - ker je pri meni tako, da povem toliko, kot nasprotna stvar LAHKO ve, da je dobro ZANJO. Zaradi mene ni važno, prenesem vse, znajdem se, vedno rešim svojo rit. :laugh:
Pri nas v družini je bilo neko tiho pravilo, da se ne dela raznih izpadov, ne z dejanji, ne čustvenih. Oh, če bi me oče videl, da jokam za kakšnim, to bi mi jih napel! Sploh pa v življenju nikoli ne jokam - lahko bi zdaj za to okrivila vzgojo, ampak ni tako. Nisem jokav človek. Vsako stvar v življenju lahko vzamemo na nešteto različnih načinov. Izberemo tistega, ki nam najbolj godi. Jaz nikoli situacije ne jemljem tako ,da bi sebe postavila v vlogo žrtve, ampak vedno v vlogo močnejšega.
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.
-
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.
Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema... :)
-
Sanjalka, najbrž zaradi naloge, ki si jo duša ob rojstvu izbere...zato menim, da otrok na koncu vsekakor naredi to, kar sam hoče. Saj ga starši zadržujemo, usmerjamo, mu svetujemo...vendar, če se odloči, da bo nekaj naredil ali recimo našpičil, je ni sile, ki bi ga zadržala, gre skozi svoje izkušnje. In na nek način je tudi to svobodna volja. Čeprav, svobodna...koliko pa smo svobodni, če nas vesolje tišči po neki poti v smislu, da osvojimo lekcije...
-
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.
Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema... :)
Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.
-
Ja, Rena, saj duša si izbere življenje in vse izkušnje, ki jih mora predelati, da raste na svoji poti. To je potem že debata o reinkarnaciji, o karmi...
Si pa zelo dobro napisala, da nas vesolje usmerja po neki poti v smislu, da osvojimo lekcije in tukaj je vprašanje koliko res sami soodlačamo. Saj reka mora teči navzdol in ne more iti navzgor :) Skratka vse v vesolju je urejeno.
Tudi misli, ki jih imamo, naša volja-je to res naše? Ah, mogoče preveč razmišljanja za tale vroč petek :laugh:
-
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.
Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema... :)
Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.
Ja, saj mogoče imaš prav-mogoče ima tudi otrok izbiro kako bo gledal na odločitev svojih staršev, ki zelo vpliva tudi na njegovo življenje in vsak otrok verjetno sprejme drugačno odločitev. Že pri bratu in sestri vidiš, da bo eden drugače sprejel kot drugi. Ne more pa dveletni otrok sprejeti odločitve pri komu bo živel, če se starša ločita in ne more sprejeti odločitve, da ne bo živel pri očetu alkoholiku, ker je pač odvisen od staršev oz skrbnikov. Govorila sem, da je otrok pač odvisen od staršev, šele kasneje se lahko osvobodi te odvisnosti in sprejme drugačne odločitve.
Predstavljaj si otroka, ki ga mati zapusti ob rojstvu in ga dajo v sirotnišnico, tak otrok pač ne more odločati. Tak otrok je za vedno zaznamovan z zapuščenostjo in verjetno bo celo življenje delal na tem, da se osvobodi občutka strahu in praznine, če ga kdo zapusti.
Kot je že Rena napisala, si duša še pred rojstvom izbere starše in izzive v tem bivanju-tukaj lahko govorimo o izbiri odločitve.
-
Seveda se odločamo, saj smo ljudje. Mislim, torej sem. ;D
Saj ne vemo točno, ali je karma ali je ni. Ali je sploh več življenj ali je eno samo ... Dokazat s tehtnimi argumenti je to težko.
Če začnemo razmišljat na najbolj dvomljiv način ... Poglejmo npr. duhovščino. Izmislili so si zgodbice o raju in peklu. In o tem, da je greh biti bogat. Zakaj? Da so ljudje vse v "farovš" znosili in so prečastiti lepo živeli v brezdelju in hkrati v obilju. Ni kaj, znašli so pa se. ;D Poskrbeli so za svoje riti. Tako bi morali tudi mi. Pa ne samo v materialnem smislu. Tudi s tem, da se ne trpinčimo, kaj smo naredili narobe (zdaj in teoretično v prejšnjih inkarnacijah), katero izmišljeno pravilo okolice smo kršili, kateri preživet način ...
Mogoče je zato izmišljena tudi teorija o karmi. Da se ljudje bolj nazaj držijo. S tem se ohranja toleranca, potrpežljivost. Saj to je lepo. Človek potrebuje neko slepilo, če sam sebe in svojih nagonov ne oblada.
Zlata pravila so in vedno bodo in najbolje jih je čimprej osvojiti:
Živi svoje življenje, svoj pravi jaz.
Poskrbi za svojo rit, ker drugi ne bo.
Bori se, ker je vsak svoje (ne)sreče kovač.
-
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.
Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema... :)
Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.
Ja, saj mogoče imaš prav-mogoče ima tudi otrok izbiro kako bo gledal na odločitev svojih staršev, ki zelo vpliva tudi na njegovo življenje in vsak otrok verjetno sprejme drugačno odločitev. Že pri bratu in sestri vidiš, da bo eden drugače sprejel kot drugi. Ne more pa dveletni otrok sprejeti odločitve pri komu bo živel, če se starša ločita in ne more sprejeti odločitve, da ne bo živel pri očetu alkoholiku, ker je pač odvisen od staršev oz skrbnikov. Govorila sem, da je otrok pač odvisen od staršev, šele kasneje se lahko osvobodi te odvisnosti in sprejme drugačne odločitve.
Predstavljaj si otroka, ki ga mati zapusti ob rojstvu in ga dajo v sirotnišnico, tak otrok pač ne more odločati. Tak otrok je za vedno zaznamovan z zapuščenostjo in verjetno bo celo življenje delal na tem, da se osvobodi občutka strahu in praznine, če ga kdo zapusti.
Kot je že Rena napisala, si duša še pred rojstvom izbere starše in izzive v tem bivanju-tukaj lahko govorimo o izbiri odločitve.
Ja, saj sem govorila o tem. Ko se človek začne sam odločati, ko je sposoben zrelega razmišljanja, takrat se odloči ali bo žrtev ali borec.
Vedno raje zavzemam bolj zemeljsko, realno stališče.
-
Saša, to brskanje po tvojih stvareh ... Tudi meni je mami prebrskala kdaj sobo - najbrž sploh ne vem, kolikokrat. Pa saj ni važno. Vsak izmed nas bi verjetno to storil, ampak ni za tem vedno slabega namena. Jaz sem takrat imela ene čustvene težave, je pa prebrskala malo ... Lahko bi me vprašala. Pa ji najbrž ne bi povedala. Zakaj? Ne da bi kaj skrivala. Vedno sem imela vest, odgovornost, sočutje do drugega. Kaj vse doma nisem povedala - tudi take stvari, ki bi jih morala, ker sem bila v izredno težkih situacijah (ne samo čustvenih), konkretno imam tu v mislih eno dejanje, za katerega sem vedela, da pri nas ni sprejemljivo, bilo je pa neizogibno. Pa nisem - ker je pri meni tako, da povem toliko, kot nasprotna stvar LAHKO ve, da je dobro ZANJO. Zaradi mene ni važno, prenesem vse, znajdem se, vedno rešim svojo rit. :laugh:
Ne, ne sprejemam tega, da se tako privatne zadeve brska in to že celo življenje. Tukaj je užaljnost s strani moje matere, ker ji nočem nič povedat. Pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak zato, ker so me pretekle izkušnje tako naučile. Ko izgubiš zaupanje, ga izgubiš na celi črti. To NI normalno, da se tako dela, res ne. Pač sprejemam, jebat ga, naredila je tako, jaz vem, nisem nič povedala, verjetno ji tudi nič ne bom rekla, pa vseeno. Tukaj ni spoštovanja s strani staršev do otroka..
Je pa moja izbira, da ji ne povem, da vem, in da ne znorim pred njo. To traja že celo življenje, popolni nadzor, izbira, kaj bi lahko bilo in kaj ne. Kaj mi pomaga, da doma nekaj povem, ko pa prej verjamejo vsem govoricam, ki se širijo, kot pa meni, njunemu lastnemu otroku?
Mami in oče še sedaj mislita, da sem naredila splav, da sem se dala dol z vsemi, kar jih poznata, ko pa povem, da temu ni tako, pa mi ne verjmeta. Ja prav, potem pa pč ne bom govorila, pa si misli, kar si češ.
-
Tu pa res ni pomoči. :blank:
Sicer pa tudi, če bi bilo vse in še več res - se jih to tiče? Ne.
-
Saša, pa kaj še delaš doma ?
Svet je majhen,a hkrati dovolj velik, da ti ponudi lasten kotiček, kjer boš lahko odločala sama. Starši te z svojim obnašanjem niso vredni.
Ko boš daleč stran, te bojo šele začeli ceniti in spoštovati, doma boš pa večno njihov smetnjak in suženj.
-
Colts, če zbežim od doma, praktično ne bom naredila nič. No, bom, ampak saj veš, kaj hočem reči.
Tako ali drugače se bom morala soočiti z njimi....
-
Ko se boš odločila trdno, brez kančka dvoma, kaj resnično hočeš in želiš, ti bo uspelo.
Meni je uspelo it stran od parazitske familije, pa mi je kljub začetni kaotiki uspelo najti vse, kar sem si zastavil. Sedaj grem dalje, lahek in svoboden.
Vsak si zasluži , zakaj bi bila ti izjema, ko pa si boljša od njih.
-
Ni boljših ali slabših, smo samo na različni poti učenja, v nas vseh pa je vse in smo vsi eno, vsi povezani.
-
Ko se boš odločila trdno, brez kančka dvoma, kaj resnično hočeš in želiš, ti bo uspelo.
Tole si Saša večkrat preberi ;) Soočiti z njimi že....samo dokler si doma, si na njihovem teritoriju, dejansko ti lahko pijejo kri po dolgem in počez, vedno se najde kaj. Tudi če sem zamenjala ključavnico, jo je foter še enkrat, pa so še vedno lahko brskali. Kaj zdaj ko se skregaš, greš lahko samo v svojo sobo, še vedno jo vidiš v kopalncii, v kuhinji, v dnevni. Še vedno jeste isto hrano, še vedno skupaj skrbite za dom. Ko se skregaš, ko si enkrat na svojem, vstaneš in greš in potem že ve, da se ne more v nedogled usajat, če ne pač greš ;)
-
Jaz ne vem, kako je to v Sloveniji, da odrasli otroci še vedno čepijo pod streho staršev.
Ko enkrat doštudiraš in imaš svojo službo je treba vzet pot pod noge in imet svoje življenje.
Najbolje je nekaj časa preživeti sam pod svojo streho, pa tud brez partnerja, da sploh ugotoviš kako shajaš sam s sabo in kaj boš delil.
In drugo. S starši nikoli ne dokončaš - ali pa drugače povedano, ne prideš do konca. Lahko si potem pri njih do konca življenja. In stran jit od njih, ni nobeno bežanje, le nastopi čas, ko je treba bit odrasel. Pod njihovo streho so pa pač njihova pravila in njihove navade.
-
V Sloveniji je več kriz, ne samo gospodarska. To odgovori na vsa vprašanja. Naš narod ima grozno karmo in prepričanja.
-
Jaz ne vem, kako je to v Sloveniji, da odrasli otroci še vedno čepijo pod streho staršev.
Ko enkrat doštudiraš in imaš svojo službo je treba vzet pot pod noge in imet svoje življenje.
Najbolje je nekaj časa preživeti sam pod svojo streho, pa tud brez partnerja, da sploh ugotoviš kako shajaš sam s sabo in kaj boš delil.
In drugo. S starši nikoli ne dokončaš - ali pa drugače povedano, ne prideš do konca. Lahko si potem pri njih do konca življenja. In stran jit od njih, ni nobeno bežanje, le nastopi čas, ko je treba bit odrasel. Pod njihovo streho so pa pač njihova pravila in njihove navade.
Ubogo moje dete, ko že zdaj dajem njegove otroške dodatke na stran, da ko bo 18, da se bo lahko odselil ;D
Ne vem drugače pa tudi jaz ne razumem tega, res ne. Ne razumem staršev, ki otroka tako privežejo nase, da ga je strah sploh kam it.
-
Ne vem drugače pa tudi jaz ne razumem tega, res ne. Ne razumem staršev, ki otroka tako privežejo nase, da ga je strah sploh kam it.
Je čisto enostavno. Potrebujejo "psa", ki ga zdresirajo prenašat njihove frustracije.
-
Ne vem drugače pa tudi jaz ne razumem tega, res ne. Ne razumem staršev, ki otroka tako privežejo nase, da ga je strah sploh kam it.
Je čisto enostavno. Potrebujejo "psa", ki ga zdresirajo prenašat njihove frustracije.
Ja.
Hihi, koliko smo že napisali o damicah s kužki. Mali p****ližčki. :laugh:
-
PODPIS pod tole.... ;D pizdoliščki hahaha kakšna beseda hahah