Sodelujmo z Ma-Uri v Sloveniji.

Vendar, če se želite povezati z visoko razvito dušo, ki je na potovanju v neki višji ali zelo visoki dimeziji je pa tudi vaš svojec? Je to potemtakem formula za sebe?

Ne, sploh ne. Verjamem, da nekdo, naj si bo to moja stara mama, pride iz pete dimenzije v prvo in lahko začnem s kanaliziranjem. Vendar se zgodijo tudi drugačne vrste kanaliziranja. Včasih duša, ki počiva v prvi dimenziji prevzame nalogo kanalizatorja in mi verižno sporoča o dotični duši, ki se nahaja nekje daleč proč, naj bo to v tretji ali kaki drugi dimenziji.

Ni jih malo tistih, ki trdijo, da se duše nahajajo v dimenzijah glede na to kako so umrli in ne na stopnjo razvitosti

Verjamem, da naključij ni. To pomeni, da oseba, ki je odšla zaradi neke neozdravljive bolezni, nadaljuje pot glede na razvitost. Enako velja za samomorilce, saj je bilo vnaprej določeno, da oseba ne bo odšla naravne smrti, temveč bo življenje na Zemlji prekinila sama. Verjamem, da duše, ki so Zemljo zapustile namenoma, s svojo voljo nadaljujejo tu nedokončane obveznosti.

In tisti, ki imajo svoja poglavja pisana na črnih listah enciklopedij. Torej osebe, ki so prizadele množice ljudi, celo narode na takšen ali drugažen nažin? Kje se potemtakem nahajajo oni?

Na to vprašanje težko odgovorim, saj med kanaliziranjem nisem naletela na podoben primer. Lahko povem, to kar sem prebrala in tudi slišala od drugih, o Hitlerju in njegovi duši. Po tem, ko je Hitler zapustil svoje fizično telo, ga je vzel k sebi bog. Ker si takšni kot je bil on mesta na Zemlji ne zaslužijo več, je njegovo dušo zmlel. Tako, da je Hitler sedaj ni?. V nasprotnem primeru se drugače godi kriminalcem, ki niso grešili toliko kot Hitler, a so kljub vsemu več kot prizadeli mnoge posameznike, družine, morda celo narode, gopodarstva držav. Ti odidejo v nekakšno izolaciljo in pred njimi se vrti film o vseh njihovih početjih na Zemlji. To se dogaja toliko časa dokler ti resnično ne sprevidijo kaj in koliko so zagrešili, ter koliko škode so naredili. Ko ti resnično razumejo kaj so delali narobe v času fizičnega življenja se ponovno lahko rodijo.

In duše oziroma bitja drugih planetov? Se ti najdejo v tej prvi dimenziji?

V bistvu je vprašanje o vesoljcih zelo preprosta reč. Za nas so vesoljci in njihova bitja tisti ki prihajajo od daleč, vendar mi smo ravno tako vesoljci za recimo prebivalce Venere. Tudi oni imajo svojo prvo dimenzijo, torej je vse skupaj zrcalno. Dala sem primer za planet Venera, saj sem prepričana, da je tudi tam življenje. Zagotovo se bolj urejeno kot pri nas na Zemlji, vendar do njihove prve dimenzije priti ne morem.

Je razlika med duhovno razvitostjo državljanov posameznih držav na svetu?

Ker je vojna v Bosni še relativno sveža je Ingibjorg besedo obrnila takoj v to smer. Vzela je papir in svinčnik in risala državo, ki naj bi predstavljala SFRJ.

Nekoč je bila ta država kot en narod, vendar je z leti vse bolj in bolj vrelo, dokler ni zavrelo. Tukaj se končuje karma te države. Ti narodi bivše Jugoslavije med seboj končujejo državno karmo. V tej državi je bilo inkarniranih ogromno mladih duš da bi se razvijale hitreje in to skozi grozo. Grozo, ki jo je prinesla vojna predvsem v Bosni. Oni so se hoteli naučiti veliko v zelo kratkem času. Te duše naj jih imenujem umrli vojaki, so dobili kot nekakšno priznanje za uspešno učenje od boga samega. In ko se ti ponovno rodijo, pridejo v družbeno skupnost, kjer je duhovna razvitost na višji ravni, kot so to člani družin kjer vlada predvsem mir in harmonija. Pogosto se zgodi, da otroci, ki so morali fizično telo zapustiti ob grozotah vojne pridejo nazaj zelo hitro. Morda mine le nekaj mesecev in te duše so že nazaj na Zemlji.

Mar tako hitra vrnitev ni le prehitra?

Ne. Gre za državno karmo kakršno je imela recimo nekdanja SFRJ. To pomeni, da duša ni bila kriva za njegovo fizično smrt in se zato vrne tako hitro. Duša se je zgolj žrtvovala za narod, ta narod pa do neke mere predstavlja državo. Ponovna inkarnacija zgolj priznanje, za napredek napredovanja posamezne duše. Vendar je karma nekdanje SFRJ zelo stara in se sedaj le čisti oziroma je ravno sedaj dosegla višek čiščenja. Toda ta višek še ne pomeni, da je vsega konec. Vojna se bo na žalost nadaljevala vsaj se kaki dve ali tri leta. (op. avtorju: sestavek je iz leta 1996) Kakorkoli nič negativnega se v bližnji preteklosti ni dogajalo na vojnih območjih nekdanje Jugoslavije. Iz tega prihajajo zelo pozitivne stvari.

Vrniva se k drugi temi. Sedaj imam v mislih predvsem dve duši, ki sta odšli, a sta za Slovenijo in Slovence nekaj pomenili. Za njma so ostali takšni ali drugačni spomini. V obliki postavljanja spomenikov, trgov in imenovanja ulic po prvi duši, ki jo imam v mislih.. Druga duša, na katero sem se pravkar spomnil je bila poznana predvsem kot dobrotnik in na koncu svojega življenja preden je podlegel ranam strelnega orožja, še kot predsedniški kandidat.. Upam si trditi, da bi povprečen slovenski bralec želel prebrati tudi sporočilo teh dveh oseb.

Vidim tega drugega. Saj sploh ni bil star. Okrog 50 let je imel.

Je bil preveč optimist, ko se je podal za kandidata predsednika republike?

Poskusil je kandidirati in storil to kar je bilo v njegovih močeh. Vendar je bila v tistem času v Sloveniji neka zelo močna skupina, ki je tudi poskrbela da so se ga znebili. Imate v mislih politiko?

Vsekakor to je bil političen umor.

Imena, se ta dajo videti?

Ne jaz jih ne vidim, vendar gre za skupino, medtem ko vidim pokojnika kot govorca svoje vrste z zelo močno energijo okrog sebe. Njegovi govori še vedno obstajajo na trakovih, najverjetneje na radijskih in TV postajah.

Toda v Sloveniji še vedno živijo ljudje, ki njegovo sliko hranijo in obešajo na stene, saj je ta duša prišla, da bi dala ljudem bolj močno upanje v prihodnost. Ne vem kako mu je bilo ime toda razločno se vidi, da je bil zelo nenavaden človek. Iz njega je žarelo, imel je mnogo energije in bi bil brez dvoma zelo dober predsednik.

Bi potemtakem tistikrat zmagal na predsedniških volitvah?

V bistvu bi moral on priti na politično prizorišče pet let kasneje, pravi. V tem času nebi nihče streljal v njega. Vendar njegov prihod in odhod ni brezmpredmeten. Imel je veliko vpliva in dal je ljudem mnogo upanja zato je tudi prišel. Njegovo poslanstvo je bilo dati ljudem upanje v tistem prelomnem času.

Pred Ingibjorg se je pokazala druga slika, jaz pa sem na telesu začutil še več mravljincev kot pred tem.

Vendar ta pesnik o katerem si govoril. Mar on ni bil v zaporu? Bil je zvezan, v neki stari zaporniški celici, kjer je bilo ogromno vlage, nesnage, hladu, tudi verige so tam in vidim da je bil pretepen. Brcajo ga, tepejo ga, več skupaj jih je proti njemu zvezanemu. Bil je to zelo pomemben, zelo inteligenten, kot tudi tudi poseben mož, močnega izraza na obrazu. On je napisal mnogo del, podobno Nostradamusu se mi zdi. Vidim otroke, ki se učijo njegovih del v šoli. Za vsem kar je on napisal je mnogo energije, upanja, tudi pomoči.

Sledil je kot premor. Ingibjorg se je zazrla kot že večkrat prej in za trenutek ni rekla ničesar. Očitno je šlo za telepatski prenos med njo in Prešernom.

Ko Slovenci berejo njegove verze ni zadosti, da jih le berejo. Predvsem je pomembno, da jih posameznik razume. S tem ne mislim, da razume posamezno besedo, temveč kaj se skriva v ozadju. Ljudje morajo sami prebrati in izluščiti iz njegovih verzov pravi pomen saj je med vrsticami skrit pomen sporočila.

In kaj Prešeren sporoča?

Če se ljudje v Sloveniji naučijo pravilno brati njegove verze potem bodo tudi dobili odgovor na vse kar se je dogajalo v bližnji preteklosti, saj tu gre za nekega zelo naprednega z videnji obdarjenega poeta.

Bosta Prešeren in Krambereg še prišla v Slovenijo?

Ne takoj, ne še tako hitro, toda oba spremljata dogodke v Sloveniji. Ta država ima mnogo dobrih duš, ki posredno ali neposredno pomagajo, naj si bo pri ekonomskih, socialnih ali političnih zadevah.

S tem sva z Ingibjorg, kratko seanso tudi zaključila. Šel sem domov kaseto kamor se je zapisal pogovor spravil v predal in čez nekaj dni zacel zapisovati. Saj ne vem več točno, ali sem v tem času, ko se ukvarjam predvsem z usodo onih, ki so odšli, postal toliko senzibilen, ali pa gre za nekaj drugega o čemer ta trenutek ne bom pisal. Vendar pa je nek dejavnik zagotovo skupni imenovalec med seanso in tem trenutkom ko ta sestavek nastaja. Gre za mravljince, ki sem jih dobil po desni strani telesa, predvsem takrat, ko sem pisal o Krambergerju in Prešernu. Mravljince sem dobil le takrat, nimam jih sedaj, kot jih tudi nisem čutil na začetku tega prispevka. Skratka postvaljam dve možnosti. V času pisanja omenjenega dela pripspevka sem bil “pod vplivom traku,” ali kot drugo bolj verjetno možnost navajam, da sta možaka res prišla k meni. V vsakem primeru sta oba prišla k meni, ko sem bil še pri Ingibjorg, vsak za sebe pa sta pustila sedaj tudi tiskano sporočilo iz onstranstva.