Spoštovani obiskovalec!

Pravkar ste vstopili na stran kjer objavljam članek, za katerega se domača občila v večini ne zanimajo. Razlogovo za to je več, bodisi zaradi vere, politike ali osebnega prepričanja urednikov. Želim vam prijetno branje.

Andres




KADAR MEDIJ GOVORI O LASTNI PRAKSI

Precej časa je minilo odkar kar sem pripravil pogovor z islandsko medijko Erlo Stefansdottir, ki ima vpogled v druge sfere in nam nevidna bitja na zemlji. Leto dni po tem pa sem se v Reykjaviku, glavnem mestu Islandije srečal s Thorrun Maggy Gudmunsdottir. Medijka ravno tako zračne vrste, vendar za razliko od prve dobro kanalizira med življenjem na naši in oni strani, kjer nas čaka prihodnost. Pogovor z obema je bil zanimiv, vendar sem opazil še eno malenkost, ki ju razlikuje. Prva, čeravno je na zemlji ze 6000 let, (kot pravi) očitna prihaja iz nekega drugega planeta, medtem, ko druga, lahko v neke vrste transu vidi, telepatsko govori s pokojnimi, angeli, kot tudi vidi, če gre za pravega zemljana ali ne. Pri njej vsekakor nisem iskal tistih, ki naj bi bili na Zemlji na obisku, ali, ki bi delali celo nered. Šlo je zgolj za pogovor o njenih izkušnjah in doživetjih.
 

Čudni ljudje so obstajali že od pradavnih časov. Lahko celo napišem, da je čuden vsak posameznik, vendar bi v tem primeru to besedo moral globoko razčlenjevati. Do kod sega meja, ko sprejmes nekoga, ki ni ravno tak kot večina drugih, je pač stvar vsakega posameznika in njegovega prepričanja, kot bo tudi posamezni bralec lahko presodil verodostojnost pogovora predvsem na podlagi svojega (Tudi čudnega?) prepričanja.

Pred leti je bilo moderno klicati duhove. Starejši so nam govorili, da to ni priporočljivo. Nasprotno, konča se lahko s tragedijo, zato naj pustimo pokojne v miru. Oblast in cerkev sta se v ta tabu vmešavala kolikor sta ste, saj nobena od njiju reinkarnacije ne prizna. Prva za to nima znanstvenih dokazov medtem, ko se visoki cerkveni krogi bojijo padca se enega tabuja, ker utegne se zgoditi, da so tisočletja vernikom pridigali pomanjklivo, predvsem za svoj žep. Na podlagi tega je nastala razlaga in priporočilo. "Za pokojnikom so ostale kosti, prižgite svečke 1. novembra." Če torej strnem zgornja dva odstavka, dobim kot enačbo, da so Islandci čuden narod, kar sem zapisal tudi že v slovenskih medijih. Ni pa bilo objavljeno, da so Islandci tistim čudnim prej naklonjeni kot ne. V glavnem mestu Reykjavik ze petdeseto leto deluje spiritistično društvo, ki se med drugim ukvarja tudi s seansami, prireja te in on delavnice na to ali ono temo, saj redno šolsko gradivo te snovi ne vsebuje. Domačemu bralcu se bo zdelo čudno, vendar nobena skrivnost ni, da je bil do nedavnega, med drugimi član tega društva islandski škof. Medija kanalizatorja v vsakem primeru lahko pokličeš po telefonu, v radijski studio, kjer svojcem deli pokojnikove pozdrave. Tudi ga težje najdeš Islandca, ki bi trdil, da so za pokojnim ostale zgolj kosti četudi so ravno te vidne še tisočletja. Vzroka zakaj je tovrstna dejavnost na slovenskem prikrita do potankosti ne poznam in ga tudi ne nameravam iskati, saj to ni bil namen pogovora.

Pravzaprav se je pogovor začel nenavadno, s pripovedovanjem njenih sanj vezanih na njena prejšnja življenja. V rani mladosti je večkrat na leto nekako štiri leta zapovrstjo sanjala, življenje v Rusiji, ki ga tudi sorazmerno dobro opise. V tem času, pravi Thorrun, je imela izredno velik interes učiti se ruščine kot tudi ni zamudila nobnega sovjetskega filma. Vendar pa so ji te sanje kot odraščajoči deklici izginile, za nadomestek pa je že 14 letna, pogosto sanjala romsko družino kjer je takrat odraščala. V kateri državi je to bilo ne ve, zato si tudi ne upa trditi da gre za Španijo, le zdi se ji tako. Mati kot pravi, jo je učila raznoraznih romskih tradicionalnih veščin, med drugim tudi pripravljanja zdravilnih zelišč.

Trdite, da ste nadarjeni s kanaliziranjem tudi zaradi običajaev in navad iz prejšnjega življenja?

Da, v to ne dvomim, vendar bi tu poudarila nekaj drugega. Prejšnje življenje sem bila zelo navezana na svojo mamo, ki me je naučila marsičesa, iz področja zeliščarstva in okultnega. Toda z leti so se moje sanje množile. Nekega dne, ko sem hodila po Reykjaviku sem srečala neko žensko. Bila je kakih 15 let starejša od mene. Nikoli prej jo nisem videla, zdela se mi je le znana, zelo znana, zato sem jo tudi pozdravila. Tudi ona mi je odzravila, postali sva prijateljici in v pogovoru, ki je nekoč stekel sva prišli do čudne razlage. Romsko zivljenje v nekem toplem kraju, sva sanjali obe do potankosti enako, razlika je bila le v tem, da sem jaz sanjala vlogo hčerke, ona matere.

Torej ste ponovno spoznali vašo mamo?

Da, žal se je ta sedaj že ženica pred leti odselila, na Švedsko, vendar verjamem, da se bova nekoč v nekem kraju ponovno sestali. Mogoče bom takrat jaz njena mati.

Med drugim ste priznani predvsem kot uspešna medijka, kanalizatorka, imate pa tudi videnja v človekovo prihodnost.. To lastnost ste kot kaže prenesli še iz prejšnjega življenja, mar ne?

Upam si trditi tako. Noben medij se tega ne more naučiti v enem življenju. Človek se pač rodi s takšnimi ali drugačnimi sposobnostmi in s seboj prinese tudi del prejšnjega življenja. Ko sem bila se majhna sem jih pogosto slišala od matere in drugih saj sem naprimer napovedala smrt otrok, ki so komajda začeli živeti. Bila sem okolici nerazumljiva dokler nisem prišla v dobo najstništva. V tem casu sem kanalizirala predvsem za pokojne prijateljev in prijateljic. Veliko je stvari, nerazlozljivih stvari tam gori in če dodam še videnja je človeka upravičeno strah. S kanaliziranjem sem hotela že nehati vendar nekaj me na to veze. Če nič drugega članstvo v Spiritističnem drustvu in vse tja do 50 telefonskih klicev na dan.

Ob besedi spiritizem se pogosto predvsem starejšim pojavlja ena sama razlaga. Pustite pokojne v miru naj počivajo. Kako vi razlagate to trditev?

Pokojnik izključno sam odloča ali želi priti ali ne, zato je brezpomensko govoriti, da imam jaz kot medij vpliv nanj. Vsakdo je prost, svoboden, in le od pokojnikove dobre volje je odvisno, če se bo na poziv odzval. Če se duša odloči priti recimo sedaj, v tole sobo in navezati stik s teboj, potem je to njegova dobra volja in ob tem absolutno ne trpi. Nasprotno, jaz lahko ob končani seansi trpim, saj je pokojnik umrl, reciva za srčnim infarktom. Jaz sem tista, ki me zaboli v srcu. Ne morem dihati, če je pokojnik nekoč utonil. Toda vse to se zgodi, poudarjam predvsem, kadar duša pride v moje telo.

***********************************************************************

Vi ne zapadete v pravi trans, duša pokojnika se ne naseli v vas, lahko to nekoliko opišete?

Če duša dotičnega pokojnika pride skozi, potem lahko začnem kanalizirati. Pravzaprav duša ne pride do mene, ker jaz in pokojnik sva si popolna tujca. Ta poišče stranko, jaz pa sem le prevajalka. Vcasih vidim ime osebe, priimek, zgolj prvo črko imena, karkoli kar zadeva osebne predmete pokojnika ali okolico kjer je živel. Če je šlo za recimo pokojnika, ki je celo življenje ustvarjal boljši jutri na zastareli kmetiji ga lahko opišem tudi kot duša onega, ki je imel star kmečki voz in črnega konja. Včasih vidim tudi del po del, kot film prikazano življenje duše. Vendar se lahko tudi zgodi, da ne vidim ničesar od sedaj naštetega. Pridejo le nekakšna bitja, visoko razvita bitja in veliko barvnih odsevov. Vendar to so barve, ki jih ni mogoče opisati z besedo, prelepo jih je videti in nemogoče naslikati. Na seansah se tudi zgodi, da pride dotična stranka, ki bi želela imeti stik s pokojnim svojcem, toda duša se na to ne odziva, ker še ni pripravljena imeti stika. Premalo je navezana na Zemljo zato medij na zasebno svobodo duše ne more imeti nobenega vpliva. Dimenzij kjer počivajo duše je več zato bi sedaj omenila duši ki je bila za časa življenja zelo navezana na mene. Pred odhodom mi je dejala, da sedaj odhaja. Odhaja zelo daleč proč od Zemlje in ne verjame, če se bo še kdaj oglasila komur koli tod okoli. Omenjena duša je potem tudi odšla, bog si ga vedi v katero dimenzijo, saj teh je ogromno, toda, da je kakorkoli vezana na Zemljo si ne upam trditi.

Je kakšna razlika med dimenzijo kjer prebivajo tisti ki so umrli naravne smrti in tistimi, ki so si recimo sami vzeli življenje? Hočem vprašati, so oni, ki so umrli naravne smrti potemtakem gledano na dimezijo bliže Zemlji?

Ne, to ne drži. Predvsem gre tu za stopnjo duhovne razvitosti posameznika. Če je nekdo celo življenje prepričan, da ob tako imenovanem ciklusu življenja, ki se imenuje smrt ali ki ga označujemo z besedo smrt, umre tudi njegova duša, potem je taka duša lahko zakopana tudi v dvesto letno temo, če na to ni bil pripravljen. Da duša pride do zelene luči traja zelo dolgo, vendar ga na koncu vedno ta tudi čaka, kot dušo čakajo angeli, ki mu kažejo pot proti svetlobi. Vendar se ljudje pogosto ne zavedajo razlik ,ki recimo nastanejo med prej omenjenim primerom in nekom, ki je tragično odšel ob prometni nesreči. Ta mogoče ni izpolnil dolžnosti na zemlji in razumljivo je da bo nekaj časa pogrešal družino. Žalovanje pri tem ne nastane zato, ker je dotični odšel. Pravzaprav je beseda žalovanje neprimerna, gre za pogrešanje vsega kar je nekdo pustil za sabo. Otroci družina, nedokončane dolžnosti.

Ni jih malo tistih, ki trdijo, da si le nekatere, torej višje razvite duše, lahko same izberejo starše, drugi zopet trdijo, da si je vsakdo izmed nas izbral željene starše, medtem, ko večina kaj takšnega pripisujejo za nemogoče.

Pred rojstvom si duše poiščejo starše, ki imajo genetsko zasnovo oblikovano tako, da se od njih kaj novega nauči tudi duša, ki stoji novi poti nasproti. Vsakdo si torej starše izbere sam. Naj pri tem poudarim moj primer, ki je verjamem zanimiv, a je skladen z delom usode v otroštvu. Ženska, ki me je rodila, torej moja naturalna mati je imela pred menoj že dva otroka. Jaz kot tretja nisem bila načrtovana. Bila sem neželjen otrok v tej družini. Moja prava mati me je dala v posvojitev kar je bilo za mene zelo ugodno. Menim, da duša, četudi sem bila že takrat rojeno bitje s svojimi možgani, išče nekaj drugega, bolj primernega kot družino kjer ne bi bilo napredka. V družini kjer sem bila rojena nikakor ne bi mogla živeti tako skladno kot sem to lahko v mojem novem ali za mene popolnoma pravem domu.

Ob seansah ali pa tudi ne, ste naleteli na kakšen primer utelešenja duše v fizično telo?

Nekaj let od tega je že, ko je odšla moja prijateljica. Dan pred njenim odhodom, sem bila pri njej v bolnišnici na obisku. Takrat pravzaprav nisem mislila resno, a sem ji vseeno dodala, da bom odšla z njo. Naslednje jutro sem pristavila vodo za kavo, vzela časopis ko mi je prijeten moški glas prišepnil: "Sledi mi". To sem tudi storila, zapustila sem svoje telo in hip zatem sem bila že v bolnišnici. Videla sem nekaj bolniških sester ob postelji moje prijateljice. Nekaj po tistem se je dvignila tudi njena duša, a sem ponovno zaslišala glas kot večkrat prej: "Pridi sem." Spolzela sem skozi močno svetlobo, zelo močno svetlobo, kjer je bila mlada deklica in ženska ob njej. Deklica je dejala moji takrat pravkar pokojni prijateljici: "Ne boj se. Saj veš da ne bom dolgo na tem potovanju." Ponovno sem zaslišala glas in odšla drugam. Tam je stal zelo star moški z dolgo sivo brado, najverjetneje Žid, saj je imel takšno čepico. Kot je bilo videti je bil z ženo in skupaj sta spremlajla mlajšo deklico. Sledila sem jim in hip za tistem smo prišli na sever Islandije, le nekaj po tistem pa tudi v manjše mestece tam okoli. Zaslišala sem zdravnikov glas in pok, ko je ta oplazil novorojenčka po ritki. V tistem trenutku je v jok planil tudi oče moje pokojne in pravkar rojene prijateljice, ali moški, ki sem ga imenovala žid, saj je tako tudi izgledal. Prepričana sem, da se je takrat deklica tudi rodila nekje na severu Islandije, vendar mi je danes žal, da nisem bila vztrajna in poiskala to mestece.

S Thorrun sva se naprej govorila o dimezijah dokler nisva prisla na temo o državah kjer vlada vojno stanje in na podlagi tega duše bolj pogosto zapuščajo telesa kot na drugih mestih. Vprašal sem jo, če je zaradi izrednih razmer kot so vojne, v teh državah "večji promet" duš, ki se poslavljajo, oziroma se v toliko dimenzijah te izgubijo. Točnega odgovora nisem dobil. Kasneje ga tudi nisem iskal, saj mi je v zvezi z vietnamsko vojno povedala bolj zanimiv primer.

Lahko povem, da so duše, ki prihajajo na Islandijo pogosto zelo utrujene. Nekoč sem delala pri Zavodu za mladoletne prestopnike (op.p. A.I.). Tam so bili zelo pogosto obravnavani isti fantje. Skoraj ni minil dan, da ti ne bi kaj slabega naredili. Naj si bo to doma, v mestu, kjerkoli so že bili, je ta ista skupina fantov storila nekaj kar je v protislovju z normalo, zakonom, pravili družbe. Šla sem domov k enemu od teh fantov, ki je bil sicer zelo problematičen primer. Namen obiska pri njegovih starših je bilo globje duševno raziskovanje. Fant si je vedno zaklepal njegovo sobo zato nisem imela dostopa tja noter. Z mamo sva sedli v dnevno sobo in rekla sem ji: "Na steni v njegovi sobi je razobešena ameriška zastava." Mama je potrdila. "Kljub nečednim poslom, ki jih počne ima dobro lastnost, da si vsako jutro, ko vstane, postelje posteljo. Ne le, da jo postelje, robovi se ne vidijo, skratka, kot bi posteljo zlikal." "
"Tudi to je res, je že nekoliko začudena mama potrdila. Že od rojstva ali od takrat, ko je lahko nekaj za sebe storil tudi sam. Tudi noben nikoli ni smel priti v njegovo sobo."
" "Lahko povem, ji je rekla Thorrun, da je vaš sin in fantje iz njegove družbe, prehitro prišel nazaj na Zemljo. Vsi ti so zelo vezani na Zemljo, prihajajo pa naravnost iz vietnamske vojne.""
Kakšna je bila ob tem reakcija matere, Thorrun ne pove, vendar judje smo si različni, različnih pogledov in vsakdo se lahko postavi v kožo matere, ki ji očitno dosti stane do njenega sina.

Potemtakem menite, da prestopniki danes prihajajo iz vojn?

Ne le iz vietnamske, prveč jih je bilo le v zadnjih petdesetih letih? Ti fantje, govorila sem z vsemi. Vsi, popolnoma vsi, so bili zelo dovzetni na vse kar zadeva vojsko. Več kot to. Eden izmed njih je okrog vratu nosil ploščico podobno britvici. Ploščico, ki jo nosijo ameriški vojaki z imenom in številko. Nekatere duše z zelo močnim spominom na prejšnje življenje pridejo prehitro in zato stojijo na isti točki odkoder so odšli. Ker nimajo orožja porabljajo izvijače, in druge pripomočke. V veliko pomoč so jim zlasti filmi, ki je več kot dobrodošla snov za nadaljevanje agresije.

Poglejte. Recimo vsi tisti, ki pripomorejo, da neko delo z žrtvami pride v javnost. Tu vmes štejem scenariste, pisatelje, glasbenike, režiserje. So tudi ti plod recimo prve ali druge svetovne vojne?

Ne, vsi gotovo niso prišli neposredno iz vojne. Toda veliko, je tudi takšnih. Zato se danes več ali manj predvajajo filmi s krvavo vsebino, kot se tiskajo knjige kjer mrgoli besed s takšno podlago.

Thorrun dvigne ob straneh čipkast prt in pokaze eno od luknjic.

Ce je na prtu luknja jo je potrebno zašiti. Kdor tega ne stori je pač prisel na to kjer je že bil oziroma ni napredoval. Menim, da tisti, ki dolgo ne pridejo, so se očistili, medtem, ko tisti, ko so preveč navezani na Zemljo želijo čim prej ponovno nazaj in začnejo od tam kjer so prej končali. Verjamem, da smo mi preveč navezani na dobrine in verjetno je v posameznih primerih tudi to eden od razlogov za hitro vračanje. Torej oni, ki so se vrnili hitro, so šli le po nekaj stopnicah. Prva stopnica, je tako blizu nas, da si mnogi tega sploh ne morejo predstvaljati. Ta stopnica je tako blizu, kot bi šel po bližnjici v naslednjo hišo.

In kdo so ti ki prebivajo na tej prvi stopnici ali dimeziji tik poleg nas? So to duše, ki se hitro vračajo kot omenjeni fantje prestopniki.

Če se hitro vrnejo to še ne pomeni,da so bili ves čas na tej prvi stopnici. Recimo duša, ki je zelo navezana na dobrine prebiva na tej stopnici dokler se ne očisti tega čuta.

Koliko ste bili stari, ko ste spoznali, da imate nadnaravne sposobnosti?

Te sposobnosti imam odkar pomnim. Vendar se je bolj resno začelo, že v rani mladosti, ko sem mamo vprašala, da kdo je ta deklica, ki stoji poleg hišne pomočnice. Mama me je takrat zmerjala, verjetno je tudi vedela zakaj, saj naj bi bila ta deklica v bistvu moja sestra, a se je pač tako zgodilo, da je mama zarodek izgubila le nekaj tednov pred tem, o čemer jaz takrat nisem smela vedeti. Pred nekaj leti sem izdala knjigo in kmalu po tistem, ko je ta prišla med bralce, me je obiskal starejša ženska, sicer doma iz istega kraja kot jaz. Govorili sva o tem in onem, ko mi je na koncu povedala, da ko sem bila še majhna sem se včasih zagledala in nepremično sedela. Oči so bile brezbarvne, ljudje tam okoli, pa naj si bo doma za mizo, v šoli ali kjerkoli drugje, so me hoteli prebuditi, a ni slo, saj sem bila tisti čas odsotna. Duša je šla drugam.

S Thorrun sva pogovor nadaljevala v drugi smeri dokler se ni zapletla sama in mi na koncu le povedala nekaj kar, kot je rekla, bi zagotovo zamolčala, če bi pisal za islandsko revijo, oziroma ce bi to stran na Internetu prevedel v islandščino.

Verjamem, da to ni islandski sindrom taksne stvari se dogajajo povsod po svetu, tudi v Sloveniji. Kar vidim, čutim in doživim navadno obdržim za sebe. Le drobec tega dam v javnost, ostalo ostane pri meni. Zlasti pri nas na Islandiji so ljudje zelo radovedni. Vsakdo, predvsem pa mladi bi rad poskusil kaj novega. Lep primer se kaže pri narkomanih, ko ti preidejo iz mehke na trdo drogo. Nič drugače ni pri drugih stvareh. Želim namreč povedati, da je veliko stvari o katerih se bojim govoriti. Tistikrat so se mladi igrali s hudičem. Ga tudi priklicali in nad Islandiji so se zbrale vse mogoče duše. Zadeva je šla daleč, celo do ministrov in poslancev. Resda ne v javne razprave, temveč v medsebojne pogovore. Hudičevi privrženci so nad Islandijo divjali toliko časa dokler se nismo mediji kanalizatorji in drugi med seboj zbrali in jih s težavo odgnali. Zato povem le drobec tega kar vidim. Ogromno zamolčim. Gre za besede. Te imajo strašansko moč in ko se s tem seznanijo mladi je še toliko slabše, saj ne vedo kaj delajo. Pred leti so k meni množično prihajali novinarji vseh mogočih časopisov, revij, celo TV postaj, toda govorila nisem z nikomer. K meni so prišli celo ljudje iz višjega sloja s svojimi otroci toda jaz sem jih le vprašala, če bi želeli, da bi njihovi otroci izkusili kaj podobnega, kot je "hudičev pregon, hudičeva mora." Zato ponovno poudarjam, predvsem mladi so tukaj zelo radovedni. Mi Islandci ne znamo biti prestrašeni pred nečem, nikoli nismo bili v vojni, morda je to povod.

Veste za vec takšnih ali podobnih primerov, kot je bil ta pred dvemi leti?

Ogromno jih je, vendar jih ne nameravam naštevati.

Če je toliko primerov nenavadnih dogodivščin v tej majhni deželi, zakaj se potem mnogi bojijo prihoda leta 2000, torej prelomnega tisočletja?

Pred nekako petnajstimi leti sem dejala, da bodo vojne v tem času divjale po svetu in da se bo v tem času dogajalo nekakšno čiščenje Zemlje. Takrat je bil vsaj v Evropi še mir in ljudje mi niso dali za prav. Menim, da so vojne, ki trajajo sedaj, prišle nekako do viška zato trdim, da bo prijetneje živeti okrog leta 2002-2004. To niso le vojne. Poglejte svetovne katastrofe, Černobil, in razne vojaške poskuse, kot so jih nedolgo tega izvajali Francozi v Pacifiku. Mi sami uničujemo Zemljo, potem pa se sprašujemo zakaj tako, in kažemo s prstom na onasneževalce, kot so velike tovarne.

Prejle ste omenili, da se Zemlja čisti. In če se ta čisti tudi z vojnami, so mar potem vsi umrli vojaki, na katerikoli strani se že borijo, zgolj zlobni ljudje?

Ne, nikakor, vendar tu nastaja že drugo vprašanje. Pogosto dobim telepatska sporočila, ki jih potem razvrstim kot v neko vizijo. Ti vojaki, ki so bili za časa zadnjega zivljenja, kulturni državljani imajo bržkone umazano preteklost. Med zadnjo svetovno vojno so mučili in na koncu morili. Sploh ni pomembno, če so bili to Židi ali kak drug narod, imajo pac dolg, čeravno jih tačas vsi poznajo kot plemenite osebnosti,ki so umrli v neki vojni pač. Ti ljudje, ki imajo taksno preteklost se rodijo na nekem geografskem področju, kjer naj bi cez toliko let zavladala vojna. Prvazprav, tega ne morem potrditi kot edino razlago, saj telepatsko sporočilo in vizja hkrati pride in gre, nisem jo še sestavila do konca, vse pa kaže da bi naj tako bilo.

Ob koncu velja poudariti, da četudi imajo na Islandiji mnogi čudni ljudje naziv medij, to še ne pomeni, da se vsi dokazujejo le skozi seanse. Sploh ne, Vsakdo od njih ima svojo raven. Prvi vidijo in govorijo s palčki, škrati. Drugi zopet kot Thorrun imajo stik s pokojniki. Več kot toliko je tudi tistih, ki vidijo angela varuha posamezne osebe. Ne le enega, več teh, zato vsake besede iz Biblije res ne gre jemati z rezervo. Toda nisem še naletel na medija, ki bi mi povedal karkoli o živalskih vrstah, (žal tudi vprašal nisem)ali kako hudo je njim, ko gledajo svoje brate, ko jih hudobno iztrebljajo zgolj za hobi ali v delničarkse namene.

Vpis v knjigo gostov

Pregled knjige gostov

Hvala ker ste se vpisali v knjigo gostov!!