KADAR MEDIJ GOVORI
O LASTNI PRAKSI
Precej časa je minilo odkar kar sem pripravil pogovor
z islandsko medijko Erlo
Stefansdottir, ki ima vpogled v druge sfere in nam nevidna bitja na zemlji.
Leto dni po tem pa sem se v Reykjaviku, glavnem mestu Islandije srečal s Thorrun
Maggy Gudmunsdottir. Medijka ravno tako zračne vrste, vendar za razliko
od prve dobro kanalizira med življenjem na naši in oni strani, kjer nas
čaka prihodnost. Pogovor z obema je bil zanimiv, vendar sem opazil še eno
malenkost, ki ju razlikuje. Prva, čeravno je na zemlji ze 6000 let, (kot pravi)
očitna
prihaja iz nekega drugega planeta, medtem, ko druga, lahko v neke vrste
transu vidi, telepatsko govori s pokojnimi, angeli, kot tudi vidi, če gre
za pravega zemljana ali ne. Pri njej vsekakor nisem iskal tistih, ki naj
bi bili na Zemlji na obisku, ali, ki bi delali celo nered. Šlo je zgolj
za pogovor o njenih izkušnjah in doživetjih.
Čudni ljudje so obstajali že od pradavnih časov. Lahko
celo napišem, da je čuden vsak posameznik, vendar bi v tem primeru to besedo
moral globoko razčlenjevati. Do kod sega meja, ko sprejmes nekoga, ki ni
ravno tak kot večina drugih, je pač stvar vsakega posameznika in njegovega
prepričanja, kot bo tudi posamezni bralec lahko presodil verodostojnost
pogovora predvsem na podlagi svojega (Tudi čudnega?) prepričanja.
Pred leti je bilo moderno klicati duhove. Starejši so
nam govorili, da to ni priporočljivo. Nasprotno, konča se lahko s tragedijo,
zato naj pustimo pokojne v miru. Oblast in cerkev sta se v ta tabu vmešavala
kolikor sta ste, saj nobena od njiju reinkarnacije ne prizna. Prva za to
nima znanstvenih dokazov medtem, ko se visoki cerkveni krogi bojijo padca
se enega tabuja, ker utegne se zgoditi, da so tisočletja vernikom pridigali
pomanjklivo, predvsem za svoj žep. Na podlagi tega je nastala razlaga in
priporočilo. "Za pokojnikom so ostale kosti, prižgite svečke 1. novembra."
Če torej strnem zgornja dva odstavka, dobim kot enačbo, da so Islandci čuden
narod, kar sem zapisal tudi že v slovenskih medijih. Ni pa bilo objavljeno,
da so Islandci tistim čudnim prej naklonjeni kot ne. V glavnem mestu Reykjavik
ze petdeseto leto deluje spiritistično društvo, ki se med drugim ukvarja
tudi s seansami, prireja te in on delavnice na to ali ono temo, saj redno
šolsko gradivo te snovi ne vsebuje. Domačemu bralcu se bo zdelo čudno,
vendar nobena skrivnost ni, da je bil do nedavnega, med drugimi član tega
društva islandski škof. Medija kanalizatorja v vsakem primeru lahko pokličeš
po telefonu, v radijski studio, kjer svojcem deli pokojnikove pozdrave.
Tudi ga težje
najdeš Islandca, ki bi trdil, da so za pokojnim ostale zgolj kosti četudi
so ravno te vidne še tisočletja. Vzroka zakaj je tovrstna dejavnost na
slovenskem prikrita do potankosti ne poznam in ga tudi ne nameravam iskati,
saj to ni bil namen pogovora.
Pravzaprav
se je pogovor začel nenavadno, s pripovedovanjem njenih sanj vezanih na
njena prejšnja življenja. V rani mladosti je večkrat na leto nekako štiri
leta zapovrstjo sanjala, življenje v Rusiji, ki ga tudi sorazmerno dobro
opise. V tem času, pravi Thorrun, je imela izredno velik interes učiti se
ruščine kot tudi ni zamudila nobnega sovjetskega filma. Vendar pa so ji
te sanje kot odraščajoči deklici izginile, za nadomestek pa je že
14 letna, pogosto sanjala romsko družino kjer je takrat odraščala. V kateri
državi je to bilo ne ve, zato si tudi ne upa trditi da gre za Španijo,
le zdi se ji tako. Mati kot pravi, jo je učila raznoraznih romskih tradicionalnih
veščin, med drugim tudi pripravljanja zdravilnih zelišč.
Trdite, da ste nadarjeni
s kanaliziranjem tudi zaradi običajaev in navad iz prejšnjega življenja?
Da, v to ne dvomim, vendar bi tu poudarila nekaj drugega.
Prejšnje življenje sem bila zelo navezana na svojo mamo, ki me je naučila
marsičesa, iz področja zeliščarstva in okultnega. Toda z leti so se moje
sanje množile. Nekega dne, ko sem hodila po Reykjaviku sem srečala
neko žensko. Bila je kakih 15 let starejša od mene. Nikoli prej jo nisem
videla, zdela se mi je le znana, zelo znana, zato sem jo tudi pozdravila.
Tudi ona mi je odzravila, postali sva prijateljici in v pogovoru, ki je
nekoč stekel sva prišli do čudne razlage. Romsko zivljenje v nekem toplem
kraju, sva sanjali obe do potankosti enako, razlika je bila le v tem, da
sem jaz sanjala vlogo hčerke, ona matere.
Torej ste ponovno spoznali
vašo mamo?
Da, žal se je ta sedaj že ženica pred leti odselila, na
Švedsko, vendar verjamem, da se bova nekoč v nekem kraju ponovno sestali.
Mogoče bom takrat jaz njena mati.
Med drugim ste priznani predvsem
kot uspešna medijka, kanalizatorka, imate pa tudi videnja v človekovo
prihodnost.. To lastnost ste kot kaže prenesli še iz prejšnjega življenja,
mar ne?
Upam si trditi tako. Noben medij se tega ne more naučiti
v enem življenju. Človek se pač rodi s takšnimi ali drugačnimi sposobnostmi
in s seboj prinese tudi del prejšnjega življenja. Ko sem bila se majhna
sem jih pogosto slišala od matere in drugih saj sem naprimer napovedala
smrt otrok, ki so komajda začeli živeti. Bila sem okolici nerazumljiva
dokler nisem prišla v dobo najstništva. V tem casu sem kanalizirala predvsem
za pokojne prijateljev in prijateljic. Veliko je stvari, nerazlozljivih stvari
tam gori in če dodam še videnja
je človeka upravičeno strah. S kanaliziranjem sem hotela že nehati vendar
nekaj me na to veze. Če nič drugega članstvo v Spiritističnem drustvu in
vse tja do 50 telefonskih klicev na dan.
Ob besedi spiritizem se pogosto
predvsem starejšim pojavlja ena sama razlaga. Pustite pokojne v miru naj
počivajo. Kako vi razlagate to trditev?
Pokojnik izključno sam odloča ali želi priti ali ne, zato
je brezpomensko govoriti, da imam jaz kot medij vpliv nanj. Vsakdo je prost,
svoboden, in le od pokojnikove dobre volje je odvisno, če se bo na poziv
odzval. Če se duša odloči priti recimo sedaj, v tole sobo in navezati stik
s teboj, potem je to njegova dobra volja in ob tem absolutno ne trpi. Nasprotno,
jaz lahko ob končani seansi trpim, saj je pokojnik umrl, reciva za srčnim
infarktom. Jaz sem tista, ki me zaboli v srcu. Ne morem dihati, če je pokojnik
nekoč utonil. Toda vse to se zgodi, poudarjam predvsem, kadar
duša pride v moje telo.
***********************************************************************
Vi ne zapadete v pravi trans,
duša pokojnika se ne naseli v vas, lahko to nekoliko opišete?
Če duša dotičnega pokojnika pride skozi, potem lahko začnem
kanalizirati. Pravzaprav duša ne pride do mene, ker jaz in pokojnik sva
si popolna tujca. Ta poišče stranko, jaz pa sem le prevajalka. Vcasih vidim
ime osebe, priimek, zgolj prvo črko imena, karkoli kar zadeva osebne predmete
pokojnika ali okolico kjer je živel. Če je šlo za recimo pokojnika, ki
je celo življenje ustvarjal boljši jutri na zastareli kmetiji ga lahko
opišem tudi kot duša onega, ki je imel star kmečki voz in črnega konja.
Včasih vidim tudi del po del, kot film prikazano življenje duše. Vendar
se lahko tudi zgodi, da ne vidim ničesar od sedaj naštetega. Pridejo le
nekakšna bitja, visoko razvita bitja in veliko barvnih odsevov. Vendar
to so barve, ki jih ni mogoče opisati z besedo, prelepo jih je videti in
nemogoče naslikati. Na seansah se tudi zgodi, da pride dotična stranka,
ki bi želela imeti stik s pokojnim svojcem, toda duša se na to ne odziva,
ker še ni pripravljena imeti stika. Premalo je navezana na Zemljo zato
medij na zasebno svobodo duše ne more imeti nobenega vpliva. Dimenzij kjer
počivajo duše je več zato bi sedaj omenila duši ki je bila za časa življenja
zelo navezana na mene. Pred odhodom mi je dejala, da sedaj odhaja. Odhaja
zelo daleč proč od Zemlje in ne verjame, če se bo še kdaj oglasila komur
koli tod okoli. Omenjena duša je potem tudi odšla, bog si ga vedi v katero
dimenzijo, saj teh je ogromno, toda, da je kakorkoli vezana na Zemljo si
ne upam trditi.
Je kakšna razlika
med dimenzijo kjer prebivajo tisti ki so umrli naravne smrti in tistimi,
ki so si recimo sami vzeli življenje? Hočem vprašati, so oni, ki so umrli
naravne smrti potemtakem gledano na dimezijo bliže Zemlji?
Ne, to ne drži. Predvsem gre tu za stopnjo duhovne razvitosti
posameznika. Če je nekdo celo življenje prepričan, da ob tako imenovanem
ciklusu življenja, ki se imenuje smrt ali ki ga označujemo z besedo smrt,
umre tudi njegova duša, potem je taka duša lahko zakopana tudi v dvesto
letno temo, če na to ni bil pripravljen. Da duša pride do zelene luči traja
zelo dolgo, vendar ga na koncu vedno ta tudi čaka, kot dušo čakajo angeli,
ki mu kažejo pot proti svetlobi. Vendar se ljudje pogosto ne zavedajo razlik
,ki recimo nastanejo med prej omenjenim primerom in nekom, ki je tragično
odšel ob prometni nesreči. Ta mogoče ni izpolnil dolžnosti na zemlji in
razumljivo je da bo nekaj časa pogrešal družino. Žalovanje pri tem ne nastane
zato, ker je dotični odšel. Pravzaprav je beseda žalovanje neprimerna,
gre za pogrešanje vsega kar je nekdo pustil za sabo. Otroci družina, nedokončane
dolžnosti.
Ni jih malo tistih, ki trdijo,
da si le nekatere, torej višje razvite duše, lahko same izberejo starše,
drugi zopet trdijo, da si je vsakdo izmed nas izbral željene starše, medtem,
ko večina kaj takšnega pripisujejo za nemogoče.
Pred rojstvom si duše poiščejo starše, ki imajo genetsko
zasnovo oblikovano tako, da se od njih kaj novega nauči tudi duša, ki stoji
novi poti nasproti. Vsakdo si torej starše izbere sam. Naj pri tem poudarim
moj primer, ki je verjamem zanimiv, a je skladen z delom usode v otroštvu.
Ženska, ki me je rodila, torej moja naturalna mati je imela pred menoj
že dva otroka. Jaz kot tretja nisem bila načrtovana. Bila sem neželjen
otrok v tej družini. Moja prava mati me je dala v posvojitev kar je bilo
za mene zelo ugodno. Menim, da duša, četudi sem bila že takrat rojeno bitje
s svojimi možgani, išče nekaj drugega, bolj primernega kot družino kjer
ne bi bilo napredka. V družini kjer sem bila rojena nikakor ne bi mogla
živeti tako skladno kot sem to lahko v mojem novem ali za mene popolnoma
pravem domu.
Ob seansah ali pa tudi ne,
ste naleteli na kakšen primer utelešenja duše v fizično telo?
Nekaj let od tega je že, ko je odšla moja prijateljica.
Dan pred njenim odhodom, sem bila pri njej v bolnišnici na obisku. Takrat
pravzaprav nisem mislila resno, a sem ji vseeno dodala, da bom odšla z
njo. Naslednje jutro sem pristavila vodo za kavo, vzela časopis ko mi je
prijeten moški glas prišepnil: "Sledi mi". To sem tudi storila,
zapustila sem svoje telo in hip zatem sem bila že v bolnišnici. Videla
sem nekaj bolniških sester ob postelji moje prijateljice. Nekaj po tistem
se je dvignila tudi njena duša, a sem ponovno zaslišala glas kot večkrat
prej: "Pridi sem." Spolzela sem skozi močno svetlobo, zelo močno
svetlobo, kjer je bila mlada deklica in ženska ob njej. Deklica je dejala
moji takrat pravkar pokojni prijateljici: "Ne boj se. Saj veš da ne
bom dolgo na tem potovanju." Ponovno sem zaslišala glas in odšla drugam.
Tam je stal zelo star moški z dolgo sivo brado, najverjetneje Žid, saj
je imel takšno čepico. Kot je bilo videti je bil z ženo in skupaj sta spremlajla
mlajšo deklico. Sledila sem jim in hip za tistem smo prišli na sever Islandije,
le nekaj po tistem pa tudi v manjše mestece tam okoli. Zaslišala sem zdravnikov
glas in pok, ko je ta oplazil novorojenčka po ritki. V tistem trenutku
je v jok planil tudi oče moje pokojne in pravkar rojene prijateljice, ali
moški, ki sem ga imenovala žid, saj je tako tudi izgledal. Prepričana sem, da se je
takrat deklica tudi rodila nekje na
severu Islandije, vendar mi je danes žal, da nisem bila vztrajna in poiskala
to mestece.
S Thorrun sva se naprej govorila o dimezijah dokler
nisva prisla na temo o državah kjer vlada vojno stanje in na podlagi tega
duše bolj pogosto zapuščajo telesa kot na drugih mestih. Vprašal sem jo,
če je zaradi izrednih razmer kot so vojne, v teh državah "večji promet"
duš, ki se poslavljajo, oziroma se v toliko dimenzijah te izgubijo. Točnega
odgovora nisem dobil. Kasneje ga tudi nisem iskal, saj mi je v zvezi z
vietnamsko vojno povedala bolj zanimiv primer.
Lahko povem, da so duše, ki prihajajo na Islandijo pogosto
zelo utrujene. Nekoč sem delala pri Zavodu za mladoletne prestopnike (op.p.
A.I.). Tam so bili zelo pogosto obravnavani isti fantje. Skoraj ni minil
dan, da ti ne bi kaj slabega naredili. Naj si bo to doma, v mestu, kjerkoli
so že bili, je ta ista skupina fantov storila nekaj kar je v protislovju
z normalo, zakonom, pravili družbe. Šla sem domov k enemu od teh fantov,
ki je bil sicer zelo problematičen primer. Namen obiska pri njegovih starših
je bilo globje duševno raziskovanje. Fant si je vedno zaklepal njegovo
sobo zato nisem imela dostopa tja noter. Z mamo sva sedli v dnevno sobo
in rekla sem ji: "Na steni v njegovi sobi je razobešena ameriška zastava."
Mama je potrdila. "Kljub nečednim poslom, ki jih počne ima dobro lastnost,
da si vsako jutro, ko vstane, postelje posteljo. Ne le, da jo postelje,
robovi se ne vidijo, skratka, kot bi posteljo zlikal." "
"Tudi
to je res, je že nekoliko začudena mama potrdila. Že od rojstva ali od
takrat, ko je lahko nekaj za sebe storil tudi sam. Tudi noben nikoli ni
smel priti v njegovo sobo."
" "Lahko povem, ji je rekla Thorrun, da je
vaš sin in fantje iz njegove družbe, prehitro prišel nazaj na Zemljo. Vsi
ti so zelo vezani na Zemljo, prihajajo pa naravnost iz vietnamske vojne.""
Kakšna je bila ob tem reakcija matere, Thorrun ne pove, vendar judje smo
si različni, različnih pogledov in vsakdo se lahko postavi v kožo matere,
ki ji očitno dosti stane do njenega sina.
Potemtakem menite,
da prestopniki danes prihajajo iz vojn?
Ne le iz vietnamske, prveč jih je bilo le v zadnjih
petdesetih letih? Ti fantje, govorila sem z vsemi. Vsi, popolnoma vsi,
so bili zelo dovzetni na vse kar zadeva vojsko. Več kot to. Eden izmed
njih je okrog vratu nosil ploščico podobno britvici. Ploščico, ki jo nosijo
ameriški vojaki z imenom in številko. Nekatere duše z zelo močnim spominom
na prejšnje življenje pridejo prehitro in zato stojijo na isti točki odkoder
so odšli. Ker nimajo orožja porabljajo izvijače, in druge pripomočke. V
veliko pomoč so jim zlasti filmi, ki je več kot dobrodošla snov za nadaljevanje
agresije.
Poglejte. Recimo vsi tisti,
ki pripomorejo, da neko delo z žrtvami pride v javnost. Tu vmes štejem scenariste,
pisatelje, glasbenike, režiserje. So tudi ti plod recimo prve ali druge svetovne vojne?
Ne, vsi gotovo niso prišli neposredno iz vojne. Toda veliko,
je tudi takšnih. Zato se danes več ali manj predvajajo filmi
s krvavo vsebino, kot se tiskajo knjige kjer mrgoli besed s takšno podlago.
Thorrun dvigne ob straneh
čipkast prt in pokaze eno od luknjic.
Ce je na prtu luknja jo je potrebno zašiti. Kdor tega
ne stori je pač prisel na to kjer je že bil oziroma ni napredoval. Menim,
da tisti, ki dolgo ne pridejo, so se očistili, medtem, ko tisti, ko so preveč
navezani na Zemljo želijo čim prej ponovno nazaj in začnejo od tam kjer
so prej končali. Verjamem, da smo mi preveč navezani na dobrine in verjetno
je v posameznih primerih tudi to eden od razlogov za hitro vračanje. Torej
oni, ki so se vrnili hitro, so šli le po nekaj stopnicah.
Prva stopnica, je tako blizu nas, da si mnogi tega
sploh ne morejo predstvaljati. Ta stopnica je tako blizu, kot bi šel po
bližnjici v naslednjo hišo.
In kdo so ti ki prebivajo
na tej prvi stopnici ali dimeziji tik poleg nas? So to duše, ki se hitro
vračajo kot omenjeni fantje prestopniki.
Če se hitro vrnejo to še ne pomeni,da so bili ves čas
na tej prvi stopnici. Recimo duša, ki je zelo navezana na dobrine prebiva
na tej stopnici dokler se ne očisti tega čuta.
Koliko ste bili stari, ko
ste spoznali, da imate nadnaravne sposobnosti?
Te sposobnosti imam odkar pomnim. Vendar se je bolj
resno začelo, že v rani mladosti, ko sem mamo vprašala, da kdo je ta deklica,
ki stoji poleg hišne pomočnice. Mama me je takrat zmerjala, verjetno je
tudi vedela zakaj, saj naj bi bila ta deklica v bistvu moja sestra, a se
je pač tako zgodilo, da je mama zarodek izgubila le nekaj tednov pred tem,
o čemer jaz takrat nisem smela vedeti. Pred nekaj leti sem izdala knjigo
in kmalu po tistem, ko je ta prišla med bralce, me je obiskal starejša ženska,
sicer doma iz istega kraja kot jaz. Govorili sva o tem in onem, ko mi je
na koncu povedala, da ko sem bila še majhna sem se včasih zagledala
in nepremično sedela. Oči so bile brezbarvne, ljudje tam okoli,
pa naj si bo doma za mizo, v šoli ali kjerkoli drugje, so me hoteli prebuditi,
a ni slo, saj sem bila tisti čas odsotna. Duša je šla drugam.
S Thorrun sva pogovor nadaljevala
v drugi smeri dokler se ni zapletla sama in mi na koncu le povedala nekaj
kar, kot je rekla, bi zagotovo zamolčala, če bi pisal za islandsko revijo,
oziroma ce bi to stran na Internetu prevedel v islandščino.
Verjamem, da to ni islandski sindrom taksne stvari se
dogajajo povsod po svetu, tudi v Sloveniji. Kar vidim, čutim in doživim
navadno obdržim za sebe. Le drobec tega dam v javnost, ostalo ostane pri
meni. Zlasti pri nas na Islandiji so ljudje zelo radovedni. Vsakdo, predvsem
pa mladi bi rad poskusil kaj novega. Lep primer se kaže pri narkomanih,
ko ti preidejo iz mehke na trdo drogo. Nič drugače ni pri drugih stvareh.
Želim namreč povedati, da je veliko stvari o katerih se bojim govoriti.
Tistikrat so se mladi igrali s hudičem. Ga tudi priklicali in nad Islandiji
so se zbrale vse mogoče duše. Zadeva je šla daleč, celo do ministrov in
poslancev. Resda ne v javne razprave, temveč v medsebojne pogovore. Hudičevi
privrženci so nad Islandijo divjali toliko časa dokler se nismo mediji
kanalizatorji in drugi med seboj zbrali in jih s težavo odgnali. Zato povem
le drobec tega kar vidim. Ogromno zamolčim. Gre za besede. Te imajo strašansko
moč in ko se s tem seznanijo mladi je še toliko slabše, saj ne vedo kaj
delajo. Pred leti so k meni množično prihajali novinarji vseh mogočih
časopisov, revij, celo TV postaj, toda govorila nisem z nikomer. K meni
so prišli celo ljudje iz višjega sloja s svojimi otroci toda jaz sem jih
le vprašala, če bi želeli, da bi njihovi otroci izkusili kaj podobnega,
kot je "hudičev pregon, hudičeva mora." Zato ponovno poudarjam,
predvsem mladi so tukaj zelo radovedni. Mi Islandci ne znamo biti prestrašeni
pred nečem, nikoli nismo bili v vojni, morda je to povod.
Veste za vec takšnih ali podobnih
primerov, kot je bil ta pred dvemi leti?
Ogromno jih je, vendar jih ne nameravam naštevati.
Če je toliko primerov nenavadnih
dogodivščin v tej majhni deželi, zakaj se potem mnogi bojijo prihoda leta
2000, torej prelomnega tisočletja?
Pred nekako petnajstimi leti sem dejala, da bodo vojne
v tem času divjale po svetu in da se bo v tem času dogajalo nekakšno čiščenje
Zemlje. Takrat je bil vsaj v Evropi še mir in ljudje mi niso dali za prav.
Menim, da so vojne, ki trajajo sedaj, prišle nekako do viška zato trdim,
da bo prijetneje živeti okrog leta 2002-2004. To niso le vojne. Poglejte
svetovne katastrofe, Černobil, in razne vojaške poskuse, kot so jih nedolgo
tega izvajali Francozi v Pacifiku. Mi sami uničujemo Zemljo, potem pa se
sprašujemo zakaj tako, in kažemo s prstom na onasneževalce, kot so velike
tovarne.
Prejle ste omenili, da se
Zemlja čisti. In če se ta čisti tudi z vojnami, so mar potem vsi umrli
vojaki, na katerikoli strani se že borijo, zgolj zlobni ljudje?
Ne, nikakor, vendar tu nastaja že drugo vprašanje. Pogosto
dobim telepatska sporočila, ki jih potem razvrstim kot v neko vizijo.
Ti vojaki, ki so bili za časa zadnjega zivljenja, kulturni državljani imajo
bržkone umazano preteklost. Med zadnjo svetovno vojno so mučili in na koncu
morili. Sploh ni pomembno, če so bili to Židi ali kak drug narod, imajo pac dolg,
čeravno jih tačas vsi poznajo kot plemenite osebnosti,ki so umrli v neki
vojni pač. Ti ljudje, ki imajo taksno preteklost se rodijo na nekem geografskem
področju, kjer naj bi cez toliko let zavladala vojna. Prvazprav,
tega ne morem potrditi kot edino razlago, saj telepatsko sporočilo in vizja
hkrati pride in gre, nisem jo še sestavila do konca, vse pa kaže da bi
naj tako bilo.
Ob koncu velja poudariti, da četudi imajo na Islandiji mnogi
čudni ljudje naziv medij, to še ne pomeni, da se vsi dokazujejo le skozi
seanse. Sploh ne, Vsakdo od njih ima svojo raven. Prvi vidijo in govorijo
s palčki, škrati. Drugi zopet kot Thorrun imajo stik s pokojniki. Več kot
toliko je tudi tistih, ki vidijo angela varuha posamezne osebe. Ne le enega,
več teh, zato vsake besede iz Biblije res ne gre jemati z rezervo. Toda
nisem še naletel na medija, ki bi mi povedal karkoli o živalskih vrstah,
(žal tudi vprašal nisem)ali kako hudo je njim, ko gledajo svoje brate,
ko jih hudobno iztrebljajo zgolj za hobi ali v delničarkse namene.
Vpis
v knjigo gostov
Pregled
knjige gostov
Hvala ker ste se vpisali v knjigo gostov!!