Torej, malo sem o poštenosti razmišljala. Predvsem, ker sem bila v zadnjem času v stiku z dobrodelnimi organizacijami in ko sem govorila z glavnimi v organizacijah, sem takoj dobila občutek, da je v veliki meri važen denar, veze in ugled. Že mnogo afer je prišlo v povezavi z humanitarnimi organizacijami, predvsem kar se denarja tiče. Vodilni si iz sredstev, ki jih dobijo, malo za šalo, nakažejo nekaj denarja še na svoj račun in podobne zadeve. Sicer te osebe res pomagajo drugim, se trudijo, da pridobijo čim več potrebnih sredstev in ljudi za pomoč, ampak zadaj je še vedno njihov osebni interes po lastni blaginji. Ampak, ker delajo načeloma v dobro družbe, so lepo sprejeti, fino se piše o njih, ljudje ki skorajda malo poveličujejo zaradi njihove neizmerne dobrote. Po drugi strani pa ljudje, ki delajo malo manj lepe stvari, ampak to odkrito priznajo, so označeni za grde in nečloveške. Meni je v vsaki zadevi pomemben ZAKAJ, kaj je tisto v človeku, da ga vzpodbudi, da nekaj naredi, namreč menim, da človek iz ljubega miru ne bo šel početi stvari. In šele potem presodim dejanje. Zmeraj je zadaj vzrok. Po drugi strani pa me najbolj prizadane, da ljudje izkoriščajo dobrodelnost in poštenost za materializem, in da se skrivajo za masko iskrenega človeka. Ne vem če lahko rečem, kaj je bolj pošteno in kaj je manj pošteno, najbrž poštenost je ali pa je ni. Kot ne moreš reči, da si se malo zlagal, ali pa veliko. Si se ali pa se nisi. Ampak vseeno imam večji občutek prizadetosti, če se ne igra odkrito. Toda svet mi sporoča, da sem idealistka in da taki ne pridemo daleč oziroma slej ko prej spoznamo našo utvaro. Moje načelo, da ni toliko važno kaj kdo počne, ampak zakaj, se spremeni da ni važno zakaj kdo nekaj počne, ampak kaj, če ima od tega dejanja vsaj nekdo neko dobro korist, ni važno kaj se za tem dejanjem skriva. Najbrž sem res idealistka, ker si želim, da bi človeka vodila poštenost, iskrenost, empatija, ljubezen, čeprav v takšnem materialistično usmerjenem svetu to ni mogoče in potem moje načelo najbrž res nima smisla. Pravzaprav ne vem, kaj je čisto smisel te teme, ker sem tako zelo zmedena, glede človeških temeljev, ki jih je na novo zgradila družba. Recimo, da me zanima, če menite, da je smiselno verjeti, da je današnja družba, kot celota, zmožna nekega poštenega delovanja, ali pa nas je materializem že tako pogoltnil, da se bo samo še stopnjevalo? Brala sem tudi, da je vedno več psihopatov, kar naj bi bila posledica pesticidov. Pri psihopatih gre za možganske spremembe in niso zmožni takšnega čustvovanja, niso zmožni gledati na druge ljudi, niso zmožni empatije, hkrati pa znajo ljudi zelo dobro prebrati in zmanipulirati okolico, da pride do željenega (ne vem kaj vodi psihopate... ali so zmožni čutiti zadovoljstvo? s čim ga dosegajo, s položajem in denarjem?). Potemtakem res ni upanja, če človeka vodi pohlep, zavist, sovraštvo?
