RAZUMEVANJE LJUBEZNI

[taja6]

RAZUMEVANJE LJUBEZNI
Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Kot študentko me je navdušila knjiga Ericha Fromma "Umetnost ljubezni". Odprla mi je povsem nov pogled na ljubezen in mi razjasnila marsikateri problem, s katerim sem se v tistem obdobju srečevala. Od takrat sem prebrala kar nekaj knjig na to temo, tako strokovnih kot umetniških. Saj veste, da je to večna tema vseh umetnosti in nikoli do kraja izpeta pesem. Vsak od nas jo doživlja na novo, vedno sveže in kljub nekaterim skupnim značilnostim vsaj nekoliko drugače od vseh ostalih. Vadba joge pa mi je dala nov, še širši pogled nanjo, ki bi ga rada podelila z vami.

 
NE MOREMO DATI VEČ, KOT TRENUTNO ZMOREMO

 V jogi govorimo o prani – življenjski energiji in o kundalini – razvijajoči se energiji zavesti. Prana omogoča razvoj zavesti, ki se "dviga" iz čakre v čakro, dokler v najvišji, temenski čakri, sahasrari, ne doživimo dokončnega prebujenja – samadhija. Z zavestjo se hkrati širi tudi naše dojemanje sveta in drugih v njem. Čim višje se dvigamo iz čakre v čakro, tem bolj smo se sposobni zavedati drugih in jih na nek način vključiti v naše življenje.

 Lahko bi rekli, da je v korenski čakri, muladhari, naša zavest usmerjena predvsem nase in na naše preživetje v tem fizičnem svetu, ne glede na to, kaj to pomeni za druga živa bitja okrog nas. To bi lahko primerjali s stanjem dojenčka, ki za preživetje potrebuje skrb staršev. Takrat je sam sebi najpomembnejši in se lahko le zelo omejeno odziva na okolico. "Sem lačen, zebe me, pokakal sem se. Potrebujem pomoč in to zdaj takoj!" Ne zanima ga, ali imamo čas in s kakšnimi težavami se ravno ubadamo. Njegove zahteve so na prvem mestu, pa če se svet podre. Razen svojega nasmeha nam v zameno ne more dati nič drugega.

V drugi čakri, svadhištani, se že vzpostavi bolj vzajemen odnos do drugih. Zavedamo se jih in smo sposobni komunicirati z njimi. Lahko se odzivamo in do neke mere sodelujemo. Sposobni smo se že za kratek čas posvetiti čemu drugemu, kot smo mi sami, in če smo primerno motivirani, nekoliko odložiti izpolnjevanje želja, vendar pa so naše želje in potrebe še vedno na prvem mestu. To bi bilo stanje otroka, ki je že sposoben sklepati prijateljstva in imeti nekoga rajši kot drugega. Lahko tudi že deli svoje igrače ali slaščice, ko gre za bistvene stvari, pa je še vedno on prvi. Saj veste, kako nas znajo otroci "oviti okrog prsta", da dosežejo svoje …

 
V tretji čakri, manipuri, smo že sposobni ljubezni, ki pa je usmerjena predvsem na eno osebo. Mladostniki se zaljubijo in takrat pozabijo na vse drugo. Ni več pomembna šola in družina. Živijo samo za svojo ljubezen. So nekritični do svojega objekta ljubezni. Idealizirajo ga in so gluhi za vsa opozorila, da ima izbrana oseba morda tudi kako neugodno lastnost. Če rečemo karkoli proti njej, smo "nerazumevajoči" in jim ne privoščimo sreče. Pri tem pa se objekt njihove ljubezni lahko hitro spremeni. Danes bi "umrli" za nekoga, že jutri pa jih zanimanje mine in je na njihovem "piedestalu" nekdo drug. Ne moremo reči, da njihova čustva niso iskrena in globoka in da niso sposobni tudi velikih žrtev za ljubljeno osebo, so pa še nestanovitna in v končni fazi gre še vedno za njih same in za vzneseni občutek, ki jim ga daje sveža zaljubljenost. Zato so tudi zapuščanja takih zvez tako boleča. Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli in da je prva ločitev najbolj boleča. Takrat se ti zdi, da se ti je podrl svet in da nikoli več ne boš srečen. Kot da bi bilo vse tvoje bitje in življenje odvisno samo od tega, ali te neka oseba sprejema in ti ljubezen vrača ali ne.

V četrti, srčni čakri anahati, se naša ljubezen razširi in zajema mnoge objekte. Ko odrastemo, lahko hkrati ljubimo različne ljudi, čeprav seveda vsakega na svoj način. Ljubezen do staršev ali otrok se izraža drugače kot ljubezen do partnerja ali prijateljev. Različne "ljubezni" se ne izključujejo več med seboj in se lahko razvijajo vzporedno in druga drugo dopolnjujejo in bogatijo. Lahko bi rekli, da se naša sposobnost ljubiti razširi in poglobi. Zavemo se, da nismo na svetu samo zaradi sebe in smo sposobni prevzeti v imenu ljubezni različne življenjske naloge, kot je rojstvo in vzgoja otrok, skrb za ostarele starše, pomoč prijateljem in trajen in osrečujoč odnos s partnerjem. Čeprav v določenih življenjskih okoliščinah dajemo morda prednost eni "ljubezni" (npr. mlada mamica se bo najbrž v prvih mesecih bolj posvetila dojenčku kot možu ali pa se bo mladi očka bolj posvetil služenju denarja za družino kot prijateljem), pa so nam vseeno pomembni vsi, ki nas obkrožajo, in nikogar povsem ne izključujemo iz svojega življenja.

V peti, grleni čakri višudhi se osamosvajamo in iščemo svoje mesto v družbi, da ne rečem v vesolju. Naše "ljubezni" so še vedno pomembne in smo jim zvesti, v ospredje pa prihajajo tudi druga življenjska področja in delo za širšo skupnost. Dozoreli smo in si nabrali izkušenj, ki jih zdaj lahko delimo in prenašamo na druge. V življenju smo nekaj dosegli. Naša ustvarjalnost je polno razvita in začenjamo žeti plodove tistega, kar smo do zdaj "vlagali" v svoj razvoj. Dajanje ni več omejeno na bližnje. Prerasli smo morebitne otroške travme in zamere. Nismo več odvisni od tega, ali nas nekdo sprejema ali ne. Občutek lastne vrednosti ni več odvisen od drugih. Osamosvojili smo se. Prečistili smo pretekle "strupe", ki so nam grenili življenje in vemo, da smo mi sami odgovorni za svoje življenje in za svoja čustva in občutke. V tej fazi ljubezen ni več toliko povezana s čustvi kot z odločitvami. "Nisem več s teboj, ker drugače ne bi znala živeti, ampak zato, ker naju ta odnos oba bogati kot človeka. - Izbrala sem si svoje mesto in svojo pot, v kateri zavzemaš pomemben del mojega življenja. - Vem, da ne bova ostala skupaj za zmeraj. - Morda odideš nekam daleč ali pa se boš našel v odnosu z nekom drugim. - Ne zadržujem te in ti dajem svobodo. - Vem, da naju bo življenje (če ne življenje pa smrt) prej ali slej ločilo, toda dovolj zaupam vase, da vem, da bom znala kljub temu polno živeti in da mi bo to, kar sva si dala, dajalo moč in navdih za nadaljevanje na začrtani poti, čeprav te ne bo več fizično ob meni. - Del tebe bo vedno z menoj in del mene s tabo. - Ker sva se imela priložnost srečati in skupaj prehoditi del življenjske poti, sva oba bogatejša in boljša človeka, kot sva bila, preden sva se srečala." To velja za vse naše "ljubezni".

V šesti čakri, agji, ali "tretjem očesu" dokončno prepoznamo svojo vlogo in nalogo v tem fizičnem svetu. Jasno vidimo same sebe in druge z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi in se končno naučimo razločevati resnico od neresnice, dobro od zla in ukrepati skladno s tem na novo pridobljenim vedenjem. Modrost je v nas že dobro razvita in nas usmerja v vseh odnosih tudi v ljubezni. Ne premetavajo nas več čustva. Naša ljubezen je stabilna in zanesljiva. Držimo obljube in izpolnjujemo dolžnosti zaradi zavedanja, da je to dobro, ne pa zaradi od zunaj vsiljene zahteve. S teboj delim tisto, kar je v meni najboljšega. Vem, kaj to je in kaj ti lahko dam, česa pa ti ne morem. Poznam svoje odgovornosti. Vem, da odgovarjava vsak zase. Ne morem živeti tvojega življenja ali karkoli storiti namesto tebe. Sam moraš izpolniti svoje življenjsko poslanstvo. Jaz ti lahko samo stvari olajšam in te podpiram v tvojih prizadevanjih. Lahko ti stojim ob strani, te spodbujam in podpiram, ne morem pa narediti niti enega koraka namesto tebe. Prav tako pa ne morem jaz svojih nalog prelagati nate in pričakovati, da svoje življenje žrtvuješ zame. Lahko izhajava iz istega vira, lahko sva si enaka v svojem bistvu, lahko sva tesno povezana, toda nobena vez ne more spremeniti dejstva, da sva tu vsak s svojo razvojno nalogo, ki jo morava opraviti vsak sam, ne glede na okoliščine. Moja ljubezen se najbolje izraža s tem, da te podpiram v rasti in pri izpolnjevanju tvoje življenjske naloge.


V sedmi čakri, bindu, se skriva nektar. Ko se ga naučimo prestrezati in se hraniti z njim, postane naše življenje bogato in harmonično. Zelo smo se že približali cilju. Od njega nas loči le še korak. Na trenutke že zaslutimo svoj končni cilj, h kateremu smo stremeli vso to dolgo pot. Z drugimi lahko delimo nektar modrosti in ljubezni. Kdor ga je sposoben sprejeti, bo tudi sam hitreje in bolj gladko napredoval v svojem razvoju. Zdaj smo bogati in lahko dajemo iz vira, ki je veliko mogočnejši od nas. Ni nas več strah dajanja, saj vemo, da nismo vezani le na naš hitro izpraznjeni "akumulator", ampak na mogočno in neizčrpno "centralo". Čim več bomo dajali, tem več bomo prejemali. Postanemo kanal ljubezni in modrosti za vse. To je resnični "nektar nesmrtnosti", o katerem pojejo pesmi in ki ga tako ali drugače iščemo vsi. To je naša prava narava in srečni smo, da je tako. Lahko pa to izražamo na različne načine. Morda bomo to lahko izrazili skozi umetnost, skozi nesebično delo za druge ali s predajanjem te modrosti na druge načine. Možnosti je veliko, samo prepoznati jih je treba in najti tisto, ki nam je najbolj "pisana na kožo". Čeprav smo še vedno v individualnih odnosih, pa smo tudi čedalje bolj usmerjeni k vsem brez razlike. Če je moja resnična narava ljubezen, potem ljubim vse, tako prijatelje kot sovražnike. Če je to moja narava, preprosto ne morem, da ne bi ljubila in dajala vsega, kar lahko. Morda vsak ni sposoben tega sprejeti zdaj, toda če drži, da se v naši podzavesti skladiščijo vsi vtisi od spočetja naprej, potem bo to seme ljubezni, ki sem ga vede ali nevede zasadila v njegovo duševnost, nekoč prebudilo in obrodilo sad. Morda bo to šele čez mnogo let, ko me morda niti ne bo več v tej obliki, bo pa to morda tista odločilna "kaplja čez rob", ki bo pripomogla k spremembi in rasti v pozitivno smer. Samo upam in želim si lahko, da bi bilo tako.

In končno osma čakra, sahasrara, tisočlistni lotos! Končno je zavest polno prebujena in nikoli več ne bomo isti, kot smo bili prej. Prej smo "vedeli", da smo eno z Vsem le intelektualno, zdaj pa to resnično VEMO in okušamo vsak trenutek. Razvili smo vse svoje potenciale in izpolnili svojo razvojno nalogo. Zdaj je čas, da se v polni meri posvetimo drugim in jim pomagamo na poti, ki smo jo sami že prehodili. To je najvišja oblika ljubezni, hkrati pa skozi druge ljubimo tudi same sebe. Karkoli naredimo za druge, namreč v končni fazi naredimo tudi sami zase. Če smo eno z Vsem, potem vsak korak k izboljšanju česar koli, pripomore h končnemu izboljšanju vsega sveta, dokler se ne bo končno spet Vse vrnilo k svojemu popolnemu Izvoru, iz katerega je izšlo in kateremu se spet vrača, čeprav je hkrati del Njega samega, le da se tega še ne zaveda dovolj. V tej končni fazi ljubezen presega vse okvire in omejitve. Pride do končne združitve med "objektom vedenja", "tistim, ki vé" in "védenjem" samim na sebi. Tisti princip, ki jih združi, pa je končna oblika ljubezni. Ta "ljubezen" je sama na sebi večna in neuničljiva, popolnost Vsega v Vsem, začetek, sredina in konec, izvir, pot in cilj. Ko jo prepoznamo v sebi, izginejo vse ovire in pregrade in nič nam ni več nemogoče. Takrat lahko damo vse, tudi svoje življenje, ne da bi za trenutek pomišljali. Vemo namreč, da bo to vrnitev v večno naročje, v izpolnitev vseh želja in hrepenenj, v večni mir in blaženost, anando, dokler nas morda ne bo prav ta ljubezen spet nagnila, da se vrnemo k tistim, ki so še na poti, in jim pomagamo doseči tisto, kar smo sami okusili kot največ, kar je doseči mogoče.


LJUBEZEN JE VEČPLASTNA

 Ko govorimo o rasti in razvoju na poti ljubezni, si ne smemo predstavljati, da je ta pot vedno lahka in brez napora. Premagati moramo veliko lastne sebičnosti, zagledanosti same vase in v svoje ozke interese in koristi. Ljubezen bo do nas dostikrat zahtevala, da pozabimo nase in na svoje udobje, na hitro izpolnitev želja in na to, da se nam bosta v odnosih z drugimi cedila samo "med in mleko". Ljubezen bo dostikrat prej trdo delo na sebi, kot pa uživanje. So pa zato sadovi potem toliko slajši. Verjemite, ko pomislim na vse, kar sem prestala "v imenu ljubezni", mi niti za trenutek ni žal, čeprav sem si takrat včasih mislila: "Zakaj mora biti tako!? Zakaj prav jaz!? Kaj res ni druge poti!?" Ni je! Sadove lahko oberemo šele, ko sad dozori. So pa zato takrat toliko slajši. Če bi morala vso pot prehoditi še enkrat, bi jo spet in ne bi mi bilo žal.

 Razvoj zavesti ne gre samo premočrtno navzgor. Pravzaprav so v vseh delno prebujene vse čakre, sicer ne bi mogli živeti. Razvoj gre z vzponi in padci, ponovnim poskušanjem, vrtenjem v krogih ali spiralah. Morda smo na nekem področju že dosegli zavidljiv nivo, na drugem pa se še vedno spotikamo sami nad sabo. O svojem razvoju rada razmišljam kot o šoli, kjer moramo, da bi lahko delali zaključni izpit, narediti najprej izpite iz vseh predmetov (beri: "življenjskih področij") v vseh osmih razredih (beri: "čakrah"). Včasih morda lahko napredujemo v višji razred tudi z negativno oceno na enem področju, vendar pa se nam bo to tako ali drugače maščevalo, če ne bomo pravočasno naredili vseh vaj za nazaj in obvladali potrebno snov za višji razred.

 
Življenje je naš največji učitelj in na srečo nam večinoma da še eno možnost, če kdaj ne izdelamo razreda, le prepoznati jo moramo. Če smo se pri prvem otroku lovili in smo bili v dilemah, kako ravnati, nam da še drugega. Če nas zapusti en prijatelj, nam življenje prinese drugega, ki nam bo lahko največ pomagal na trenutni točki razvoja. Če naši starši niso znali izpolniti svoje naloge dovolj dobro, ko smo bili majhni, nam da starševsko osebo, ki nam lahko zapolni vrzeli, dokler nismo sposobni biti sami sebi oče in mati. Če ostanemo brez partnerja, se pojavi drugi, ki nam bo lahko zapolnil življenje, dokler si ga ne bomo znali tudi sami. Morda pa se bomo več lahko naučili od sovražnika?! Všeč mi je misel vzhodnjaškega modreca: "Nihče ni tvoj sovražnik. Vsi so samo tvoji učitelji." Svamidži pa večkrat pravi: "Ljubiti prijatelja ni nobena umetnost. To zna vsak. Ljubiti sovražnika pa zmorejo samo velike duše."


LJUBEZEN ZDRAVI

 Čeprav je ljubezen včasih prej resnično trdo delo kot pa uživanje, pa nas tudi krepi in nam daje moči, da vztrajamo na svoji življenjski poti.

Spominjam se trenutka, ko sem bila priča resnično hudi situaciji, ki me je pretresla s svojo brutalnostjo. Takrat je bila ljubezen tista, ki mi je pomagala videti še drugo stran. Omogočila mi je, da sem si rekla: "To je samo ena, temnejša plat življenja, obstaja pa tudi svetlejša, ki je prav tako resnična. Videti samo eno bi bila slepota." To mi je pomagalo, da sem ohranila ravnovesje in se nisem zlomila.

Ljubezen pa je tudi eno najmočnejših, če ne sploh najmočnejše zdravilo. Brala sem o medicinski raziskavi, kjer se je izkazalo, da je materin poljubček deloval enako učinkovito kot močno zdravilo proti bolečinam. Zato se ne bojmo izkazovati ljubezen, čeprav tisti hip morda ne bo pravilno razumljena ali sprejeta. Na nas je, da dajemo, ali bo sprejeto, pa naj odloči tisti, ki mu je namenjeno. Ne moremo poznati vseh vidikov njegove življenjske situacije. Morda prav tisti trenutek potrebuje nekaj drugega, kot smo mu sposobni dati, toda naša pozitivna energija ne bo izgubljena. Če nič drugega, bomo pokazali, da nam ni vseeno zanj, da se nam zdi vreden truda in da mu želimo vse dobro. To se mu bo vsadilo v zavest in mu morda pomagalo v okoliščinah, na katere ne bomo imeli neposrednega vpliva, mu bo pa dalo moči, da ne obupa in da vztraja, kljub težavam. Vsak od nas je dragocen in vsak lahko nekaj prispeva, da bo vsem lepše.

 Ne moremo vsi delati herojskih dejanj ali žrtvovati življenja za druge. Verjemite pa mi, da je včasih junaštvo že to, da zbereš še zadnje atome energije in vstaneš iz postelje, ter se boriš naprej z vsakim novim dnevom, dokler v tvoje življenje spet ne posije sonce. To so junaštva, za katera ve le malokdo, niso pa zato, ker so skrita očem drugih, nič manj vredna. In verjamem, da je tovrstnih junaštev veliko, samo prepoznamo jih ne. Taki ljudje so prav tako vredni ljubezni in občudovanja, kot tisti, ki zmagujejo na olimpijskih igrah. Ljubezen je tista, ki jih prepozna in jim pride naproti. Z njimi stopa korak za korakom in se veseli vsakega, še tako majhnega napredka. Ljubezen je tista, ki ob padcu reče: "Ne vdaj se! Poskusi znova! Skupaj zmoremo več!" In res zmoremo!

Če bi mi pred leti, ko sem bila iz zdravstvenih razlogov opravičena telovadbe v šoli, kdo rekel, da bom nekoč jaz ne le "telovadila", ampak celo vodila "telovadbo", bi si mislila, da nima povsem "pospravljenega podstrešja". Vendar pa me je ljubezen nekoga, ki sem mu je zdelo vredno truda priti iz daljne Indije, da bi ljudem pomagal in jim predal znanje in modrost, kakršno je prejel, spodbudila, da sem začela vaditi in napredovala korak za korakom, kljub zastojem in občasnim korakom nazaj ali vstran, dokler nisem začutila, da je to nekaj dragocenega, kar bi bilo vredno ponuditi tudi drugim, če si tega želijo, in jim dati možnost, da tudi oni okusijo vse prednosti vadbe joge. To je moj način dajanja ljubezni, za katerega zdaj vem, da sem rojena.

Neštetokrat sem se spraševala, leta in leta, kaj je smisel mojega življenja tukaj, dokler nisem uspela v sebi prebuditi dovolj ljubezni, da sem jo lahko začela deliti. Takrat sem spoznala, da je to moja naloga, smisel in cilj in tako svojo ljubezen predajam vam. Morda boste nekoč, ni pomembno ali prav zdajle ali čez mnogo let, tudi sami ugotovili, da ste rojeni za ljubezen, in jo boste prenesli naprej temu svetu, ki je je tako potreben.

www.karmaplus.net

[lordwolf]

Ti priznam, da nisem prebral še vsega... priznam, da nisem nič.
A kdaj se bodo ljudje naučili ljubiti same sebe?

[Nena]

Lord, ti si faca.  Prideš, pustiš kako cvetko in greš I like it

[lordwolf]

Obljubim, da bom prebral

[Andres]

Kaj pa se greste zdaj tu?   Bom moral še jaz prebrati. Zanimivo, da vse podobne stvari, ki vsebujejo besedo ljubezen, za seboj pusti ravno ženska.

Andres

[Tea]

Kaj pa se greste zdaj tu?   Bom moral še jaz prebrati. Zanimivo, da vse podobne stvari, ki vsebujejo besedo ljubezen, za seboj pusti ravno ženska.

Andres

Ne vedno Andres 

Všeč mi je misel vzhodnjaškega modreca: "Nihče ni tvoj sovražnik. Vsi so samo tvoji učitelji." Svamidži pa večkrat pravi: "Ljubiti prijatelja ni nobena umetnost. To zna vsak. Ljubiti sovražnika pa zmorejo samo velike duše."