Andres, oprosti, morda sem sedaj prekoračila mejo, saj je le to tvoj forum.
Vendar me zaboli, ko se spomnim, s kakšno hvaležnostjo so me sprejeli brezdomci, ko sem jim neko malenkost pripravila za Božič, kako hvaležni pogledi so bili s strani oči otrok in staršev, ki sem se jim približala, koliko hvaležnosti je bilo v očeh ljudi potrebnih pomoči, ko sem jim prisluhnila.
Če sem ga kaj ubiksala, Andres, se opravičujem. Res pa me boli trpljenje ljudi.
Krivica mi ne da miru.
Brez zamere. Če je kaj narobe, prevzamem na svoja ramena.
Joj, včasih moram sama sebe po prstih.
Srečno.