V PRIČAKOVANJU
Sant Darshan Singh
Včasih čakamo našega Ljubljenega. Mine nekaj minut. Ljubljeni se ne pojavi. Mine še nekaj trenutkov. Še ni prišel, toda ko mineva čas vedno bolj naraščata naša napetost in hrepenenje. Mine še nekaj trenutkov. Naše oči so uprte v vrata. Ljubljeni se nam še vedno izmika, zato nas stiska pri srcu. Zaslišimo šum stopinj neznanca in naše srce začne biti močneje, toda na našo grozo in obup, na naše razočaranje Ljubljeni še ni prišel. Zapiha veter in listje na drevju zašelesti. Spet pomislimo, da so to njegove stopinje in vse naše bitje se spremeni v eno samo oko, a vendar ne ugledamo zvezde vodnice našega srca. Naposled se nam zazdi, da je vsak utrip našega srca stopinja našega Ljubljenega.
Poglejte, kako kruta je narava. Šali se z nami in nam laže, tako da nas prevarajo šelestenje listja na drevesu, koraki neznanca in celo bitje našega srca. Ob tem čakanju, ko mislimo samo na našega Mojstra, na Mojstra naše duše, na Gospoda našega srca, na objekt naše vizije, sem doživel, in verjetno tudi mnogi med vami, popolno pozabo samega sebe. Pri tem pozabimo celo na okolico in na tiste, ki so okrog nas. Imamo samo eno misel, en objekt, eno hrepenenje, eno željo, da bi videli blestečo, sijočo in veličastno pojavu našega Mojstra. V tej agoniji pričakovanja smo eno z njim. Vse naše telo postane tedaj eno samo oko, ki vztrajno in hrepeneče zre proti vratom. Vse naše bitje je eno samo veliko uho, ki skuša zaznati stopinje našega Mojstra. Toda on ne pride. Vidite torej, če je naše hrepenenje resnično in močno, postanemo pravzaprav eno z Mojstrom. Začutimo Mojstrovo pristnost, toda ne samo začutimo, lahko celo doživimo njegovo fizično prisotnost . Pravi Mojster se lahko celo fizično manifestira na tisočerih krajih v istem trenutku.
Opis tega mučnega čakanja je plod mojih lastnih izkušenj. Muke, ki sem jih prestal, sem skušal izraziti v verzih:
Je to resnično šum stopinj neznanca?
Je to v resnici očarljiva melodija Nebeških Muzikantov?
Ali je to morda utrip mojega srca, ki se šali z menoj?
Včasih sem doživljal takšne trenutke nezavedanja samega sebe, ki pa so se spremenili v trenutke blaženosti in ekstaze, ko sem ob sebi našel svojega Mojstra. Pred njegovimi nogami sem izrazil vse spoštovanje, on pa me je vzel v naročje, me potrepljal in nato je, ker je najprijaznejši Mojster kar jih je videl svet, tudi od znotraj govoril z menoj. Nato me je dvignil nad zavedanje telesnosti, me vzel s seboj v višje sfere, za seboj sva pustila notranje zvezde, mesec in sonce. Postal sem eno z njim v njegovi žareči in blesteči podobi. Popeljal me je v trenutke večnosti, preko meja časa in prostora, mi podaril ljubeč pogled in dvignil v še višje nivoje, peljal me je v najvišje sfere duhovnosti. Na poti me je predstavil različnim Mojstrom, ki so blagoslovili zemljo od pradavnih časov in poskrbel, da sem lahko govoril z njimi. Govorili smo v jeziku, ki nima besed in abecede, v jeziku, ki je večen in v katerem tudi zdaj govorijo božji ljubljenci. To je jezik, ki bo obstajal vse do konca vseh časov. Tolikšna je bila milost mojega Mojstra.
Po tem, ko me je popeljal v naš Večni Dom, Sach Khand, me je vzel s seboj v še višje sfere, imenovane Agam in Agochar. Te sfere so nedoumljive in presegajo vse človeške domišljije. Nato sva prispela v Anami, skrajno področje, ki nima meja in ne omejitev in ki nima imena. Ko smo v fizični, astralni ali kavzalni sferi, lahko imenujemo vse stvari, če pa se dvignemo nad te sfere, nam zmanjka besed in vse, kar lahko vzkliknemo je to, da smo iz iste esence kot Bog. Ko duhovno napredujemo, naraščata naša strast in vnema, da bi prispeli do našega radodarnega Stvarnika. Vse to je mogoče doseči s postopkom, ki je najpopolnejša znanost.
Medtem ko lahko duhovnost po eni strani imenujemo najpopolnejšo znanost, je hkrati po drugi strani tudi najpopolnejša umetnost. To je umetnost, s katero se vžge božanski plamen, ki tli v nas in ki nas dvigne na krilih Nebeške Glasbe in Božje Luči.
Čakanje je torej blagoslov in prepričan sem, da so v njem posebno trpljenje, bolečina in posebno hrepenenje. Občasno se zdi, da bo izčrpalo vse življenje iz nas, hkrati pa se lahko to čakanje spremeni v blaženost in spokojnost ter v dokončno združenje duše s Stvarnikom. Budno čakanje na Mojstra vodi do prve stopnje združitve z Vsemogočnim. To je prvi korak na naši poti v naš Večni Dom. To je prvi premik na potovanju skozi neskončni ocean solz, ki nas na koncu popelje do praizvora vseh ekstaz, vsega veselja, vse blaženosti, nam pomaga izgubiti našo identiteto in doseči dokončno združitev z Gospodom vseh Gospodov, z Mojstrom vseh Mojstrov, z Najvišjim Stvarnikom. Nek pesnik je zapisal:
Izpolnitev je dosežena,
ko gori ogenj ljubezni v njemu, ki ljubi
in v Ljubljenemu z enako močjo
Torej me niste samo vi čakali, tudi jaz sem vas napeto čakal. Toda to je pot, na kateri se moramo držati določenega načina vedenja in življenja, kot so to že od pradavnine opisovali na različne načine tisti, ki so ljubili.
Neki drugi pesnik je zapisal:
Obstajajo običaji in postopki,
ki se jih morajo držati tisti,
ki pijejo prekipevajočo radodarnost
božanskega Točaja.
Tudi če hočemo postati dobri delavci, se moramo držati določenih strogih predpisov vedenja. Moramo se držati samodiscipline, ki je nujna na vsaki poti. Razširjeno je mnenje, da ljudje izgubijo prave občutke, če se predajo pijači in so v stanju omame sposobni reči karkoli in se obnašati na način, ki ga družba ne odobrava. Toda pivci božanskega vina se morajo vedno držati določenih zakonov vedenja in jim vedno ostajajo zvesti. Ta zakon je posebno strog in ima svoje nevarnosti in posebnosti. Pot Mojstrov je torej pot ljubezni. Na tej poti moramo prestati mnogo hudih preizkušenj, ki so nepremostljive z vidika posvetnih ljudi. Za tiste, ki hodijo po tej poti pa so način življenja.
Duhovna pot je pot potrpežljivosti in vztrajnosti. To je pot vztrajnega čakanja na Ljubljenega in zato se moramo navaditi na njegova čudaštva in posebnosti. Čakanje ima svoj čar in zavzema v literaturi o misticizmu pomembno mesto. Tisti, ki hodijo po tej poti, bi morali to razumeti in s tem tudi živeti. To je pot solz, pot hrepenenja in pot čakanja. V našem sodobnem svetu pričakujemo, da bo vse potekalo po določenem načrtu.
Navadili smo se, da vse probleme rešujemo s pritiskom na gumb in si domišljamo, da bi tudi v duhovnosti morala veljati ista pravila. Kadar si zaželimo družbe našega Ljubljenega, pričakujemo da pride po določenem planu. Ko je danes nekdo iniciran, po dveh mesecih pričakuje, da se bo dvignil nad zavedanje telesnosti, po nekaj naslednjih mesecih pričakuje združitev s svojim Mojstrom in kmalu nato dokončno združitev z Vsemogočnim. Toda to ne gre tako lahko in napredek na duhovni poti ni avtomatičen. Na tej poti se moramo prilagoditi pravilom našega Mojstra, pa čeprav se nam zdijo ekscentrična. V skladu so s pravili, ki vladajo na tej poti in določajo način vodenja tistih, ki hodijo po tej poti. Trije pomembni vidiki poti so potrpežljivost, vztrajnost in čakanje na Mojstra.
Za romantično književnost je značilno, da se ljubljeni vedno izmika njemu, ki ljubi, vendar ta vztraja in čaka. Podobno je na področju duhovnosti. Eden mojih verzov pravi:
Srečanje z Ljubljenim ni nič drugega
kot neprestano obljubljanje.
Ko mine ena noč,
moraš čakati na drugo.
To je pot, na kateri moramo noč za nočjo čakati Mojstra in čeprav nam ta mnogo obljublja, se te obljube izpolnijo šele ob primernem času. Izpolnijo se ob v naprej določenem času in se moramo ne glede na to, kako nestrpni smo, podrediti predpisom vedenja. Potrpežljivo moramo čakati in potrpežljivo hrepeneti, da bi prišel. Kot že rečeno, čakanje ima svoj čar.
Čakanje na ljubljenega poteka v različnih stopnjah. V začetni stopnji s pogledom na uro ugotovimo, da je nastopil dogovorjeni in planirani čas za zmenek, toda on ni prišel. Posta-nemo rahlo nemirni, a ker poznamo predpise vedenja na poti ljubezni, čakamo naprej. Vemo, da na tej poti ne moremo določiti zmenka ob pol osmih zvečer in v primeru, če ne pride, zapreti vrata in oditi. To je pot, na kateri ga čakamo, če ga resnično ljubimo. Naše srce bije vedno močneje. Z vsem hrepenenjem in nemirom pričakujemo. Stalno pogledujemo proti vratom, da bi se prepričali če je naš Ljubljeni že prišel. Včasih stopimo do glavnega vhoda, da bi videli, če je prispel. Toda njega še ni in hrepeneče čakamo dalje. V rahli sapici zašelesti listje na drevju in pri tem pomislimo, da so to morda koraki. Ob vsakem šumu planemo iz sobe, da bi videli, če že prihaja, a ugotovimo, da moramo še naprej potrpežljivo čakati, dokler celo bitja našega srca ne zamenjamo s šumom stopinj našega Ljubljenega. To je trenutek, ko smo popolnoma usklajeni in smo eno z njim. Na tej stopnji, ko gorimo za njim, se on končno pojavi.
Čakanje je torej prej pravilo kot izjema na poti ljubezni. To je ena od značilnosti te poti in tisti, ki hodijo po tej poti, morajo upoštevati njena pravila vedenja. Našim meditacijam moramo posvetiti čas. Z etičnim načinom življenja si moramo zgraditi temelje in nato potrpežljivo čakati na vzpon, ki pride, ko nam Mojster podari svoj lirični pogled. Za tolikšno srečo moramo čakati, moramo hrepeneti in si želeti teh pogledov z vso intenzivnostjo. Ko pridejo, smo sposobni uspešno hoditi po poti.
Mnogi moji bratje in sestre, sinovi in hčere, prihajajo k meni in pravijo: "Že dva meseca, že šest mesecev smo inicirani, pa še vedno nismo dosegli zadovoljivega napredka." Vprašam jih, koliko časa na dan meditirajo. Odgovorijo, da meditirajo pol ure in da kakšen dan meditacijo tudi izpustijo. Nato jim vedno odvrnem: "Kadar želite srečati svojega ljubega na tem svetu, ste pripravljeni čakati ure in ure. Če drži to za ljubega na tem svetu, koliko večja vztrajnost je torej potrebna za združitev z Večnim Ljubljenim?"
Ko ugotovimo, da smo prežeti z ljubeznijo do našega Mojstra, ko po naših venah ne teče kri, temveč ljubezen do njega, se na tej stopnji Mojster pojavi v naših meditacijah. Zdravniki pravijo, da začno delovati antibiotiki šele potem, ko je v krvi dosežena določena koncentracija le teh. Prve tablete ali injekcije ne učinkujejo takoj. Použiti moramo primerno količino antibiotikov, preden začno ti delovati. Podobno je na duhovni poti. Potrpežljivo moramo čakati, da pridemo do določene stopnje in ko jo dosežemo, postane duhovni blagoslov učinkovit sam od sebe in mi na notranjih planih avtomatsko prejmemo Mojstrov blagoslov. Na tej stopnji nas bodo blagoslavljali Mojstrovi pogledi ne samo od znotraj, včasih tudi od zunaj. Čakajmo torej Mojstra, hrepenimo za srečanjem in bodimo pri tem trdno prepričani, da bomo dosegli združitev. Združitev je nuja. Toda do združitve pride ob določeni uri. Do združitve pride, ko smo v vsakem trenutku prežeti z mislijo nanj.
http://www.dzdz.org/teme/v_pricakovanju.htmknjiga:
http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?id=8690122524
