Ker danes nisem šla, kamor naj bi šla, pa gremo sanjat

Sanjalka, mogoče si velika reka ti in tvoje življenje, ki teče in valovi. Ima smer, vidiš ga, veš kako in kaj, nato pa se ti nenadoma izmuzne, ponikne. Veš pa, da bo spet priteklo na plano, a nekako moraš reko (življenje) tačas, ko je pod zemljo, prepustiti temu, da bo našla pot ven. Morda moraš tudi bolj zaupati življenju, ki se bo vsekakor odvilo kot je treba. In še bolje, če ga boš manj poskušala usmerjat in nadzirat.
Nato se spomniš nazaj, da je na mestu, kjer je poniknila reka, bila poplava. Medtem ko je reka premikajoča se, je poplavljeno nekako stoječa voda. Morda je poplava obudila čustvo, da je v preteklosti nekaj že bilo, nekaj kar te je preplavilo in obremenilo. Čeprav sedaj teče reka, ki je močna in velika, se na tej točki, kot nekoč, ponovno nekaj dogaja, nekaj, kar se ti izmuzne in ne moreš več kontrolirat, videt, lahko samo zaupaš in veš, da bo prišla ven.
A bluzim…hehe. Ne vem, sem poskušala povezovat pojme, a pri tebi vse voda in voda in voda. Voda kot reka, kot poplava, kot dež… Skoraj tako kot moj bratranec, ki je kot otrok skuhal krompirjevo juho, zravn krompirjevo solato in nisem čist ziher, če morda še pečen krompir.
