Včeraj se mi je utrnila zanimiva ideja.
Razmišljala sem o evoluciji na splošno in vskočila je misel, da človeštvo tekom razvoja do določenih odkritij pride šele, ko za to nastopi pravi čas. Ja, čisto filozofska teza, lahko se sliši tudi kot trditev iz kakšne knjige o novodobni duhovnosti za 2 centa (no, same knjige so nekoliko dražje, vsebina je tam-tam), vendar sem misel povezala s časovnico odkrivanja zunanjih planetov, Urana, Neptuna in Plutona. Ostali so bili tako odkriti v antiki in o takratnem času vemo premalo, da bi lahko sklepali.
Odkritje posameznega planeta zna sovpadati z večjimi prelomnicami v zgodovini in tudi človeški ozaveščenosti. Sama narava planeta morda tudi nakazuje način, kako je bil odkrit. Pa sem pobrskala po spletu ...
URAN je prvi planet, odkrit v sodobnem času, do tedaj so poznali le planete do Saturna. William Herschel ga je uradno odkril 13. marca 1781. Odkritje Urana je prvič v sodobni človeški zgodovini razširilo meje Osončja. Prav tako je bil to prvi planet, odkrit z uporabo tehnologije (z daljnogledom).
V obdobju, ko je bil odkrit Uran, so odkrivali novo tehnologijo, dogajale so se industrijska, politična in družbena revolucija in Uran v astrologiji vlada spremembam, tehnologiji, revoluciji, napredku, genialnosti, ekscentričnosti, ozaveščenosti ... Z odkritjem se je spremenilo dolgo veljavno mnenje, da imamo v našem osončju precej manj planetov.
NEPTUN je že konec leta 1612 in v začetku 1613 opazoval Galileo Galilei. Planer je bil takrat zaradi konjukcije na nočnem nebu navidezno zelo blizu Jupitra. Ker pa je Galileo Neptun zamenjal za zvezdo stalnico, mu odkritja ni mogoče pripisati. Ob Galilejevem opazovanju je bil Neptun zaradi začetega navideznega vzvratnega gibanja pri miru. Neptunovo navidezno gibanje je bilo premajhno, da bi ga Galileo lahko zaznal s svojim majhnim daljnogledom. Če bi se Neptun v času Galilejevega opazovanja gibal po nebu kot običajno, bi ga Galileo zaradi razmeroma hitrega gibanja glede na ostale zvezde verjetno prepoznal kot planet in ne kot zvezdo stalnico.
Leta 1821 je Alexis Bouvard objavil astronomske tabele Uranovega tira. Poznejša opazovanja so pokazala precejšna odstopanja od izračunov v tabelah, zato je Bouvard domneval, da pot tega telesa nekaj moti. Leta 1843 je John Couch Adams izračunal tir osmega planeta, ki naj bi razložil Uranovo gibanje. Svoje izračune je poslal kraljevemu astronomu siru Georgu Biddellu Airyju, ta pa je zaprosil za dodatna pojasnila. Adams je začel s pisanjem odgovora, vendar ga ni nikoli odposlal.
Leta 1846 je, neodvisno od Adamsa, naredil svoje izračune Urbain-Jean Joseph Le Verrier, pri tem pa je prišlo do težav, saj ga njegovi rojaki niso podprli. Istega leta se je zavzel za matematični pristop John Herschel in prepričal Jamesa Challisa, da poišče planet.
Po precejšnem obotavljanju je Challis v juliju 1846 začel z nejevoljnim iskanjem. Medtem pa je Le Verrier za iskanje planeta prepričal Johanna Gottfrieda Galleja. Heinrich Louis d'Arrest, študent berlinskega observatorija, je predlagal, da se nedavno zrisana karta neba v območju predvidene lege Le Verrierja primerja s trenutnim stanjem na nebu in se poiščejo za planete značilni zamiki. Neptun je bil odkrit še isto noč, 23. septembra 1846, in to z odstopanji od napovedi Le Verrierja znotraj ene kotne stopinje ter od napovedi Adamsa okoli 10 stopinj. Challis je pozneje ugotovil, da je planet dvakrat opazoval v avgustu, vendar ga ni prepoznal, predvsem zaradi svojega odnosa do dela.
Po odkritju je prišlo do močnega nacionalističnega rivalstva med Francozi in Britanci, ki so imeli zasluge pri odkritju. Na koncu je prišlo do mednarodnega soglasja, tako da si zasluge za odkritje sedaj delita tako Le Verrier kot tudi Adams. Sedaj pa zgodovinarji znova preučujejo to zadevo, saj so leta 1998 odkrili »Neptunove papirje« (zgodovinske dokumente Kraljevega observatorija Greenwich), ki si jih je prilastil astronom Olin Eggen in so bili znova odkriti šele po njegovi smrti. Po pregledu teh dokumentov nekateri zgodovinarji menijo, da zasluge Adamsa za odkritje niso enakovredne Le Verrierjevim.
Neptun v astrologiji zastopa upanje, čustva, želje, domišljijo, skrivnosti, hrepenenje, pobeg, oporo, nezemeljsko, eteričnost, muhavost, neotipljivost ... In vse to so bile teme, ki so astronome spremljale tekom njegovega odkrivanja in definiranja.
PLUTON je 18. februarja 1930 odkril ameriški astronom Clyde William Tombaugh na Lowllovem obsevatoriju v Flagstaffu v Arizoni.
Ob odkritju leta 1930 so ga sprva klasificirali kot deveti planet našega osončja, leta 2006 pa je po strožji definiciji pojma »planet« strmoglavil med pritlikave planete. Še pred tem se je o Plutonu govorilo kot o oddaljenem svetu, kjer kraljujeta mraz in negibna smrt. Od tod tudi ime po vladarju podzemlja iz starogrškega klasičnega obdobja. Znanstveniki pa so sedaj ugotovili, da površje tega pritlikavega planeta ni tako negibno, kot so sprva mislili. Odkrili so namreč, da na Plutonu nastajajo sipine zmrznjenega metana, čeprav Plutonova atmosfera tega ne bi smela omogočati.
Pluton vlada življenju, smrti, usodi, zaznavanju, varovanju, nezavednemu, neznanem, modrosti, resnici, preživetju, potrati, izničenju, silovitosti, radovednosti, seksualnosti, gotovosti, globini, moči ... Glede na spreminjanje klasifikacije Plutona bi upala trditi, da se človeštvo še ni zmožno popolnoma soočiti z vsemi fenomeni, ki jih ima to nebesno telo pod svojim okriljem in je v boji z njimi trenutno še nemočno.
Me zanima, kateri bo naslednji odkriti planet.
Se mi pa v sklopu tega razmišljanja odpirajo tudi druga vprašanja. Veliko sem razmišljala o razvoju, ne samo duhovnem, temveč tudi tehnološkem. Na način, da se določena odkritja pojavijo, ko je izpolnjenih več predpogojev, do takrat se vse zdi nemogoče in zelo oddaljeno. Nato se iznenada pojavi potreba po nečem, zgodi se nek premik, pojavi se nov problem, čemur dokaj hitro sledi rešitev in zanimivo je, da do odkritja pride v več glavah na različnih geografskih območjih.
Mnenja?
