Jaz sem svoja starša potrebovala zato, da sta me vzgojila in da sta mi dala izkušnje, ki sem jih potrebovala. Slej ko prej tudi njiju dveh ne bo. Sama se ne navezujem več na ljudi, ker vem, da bodo odšli tako ali drugače. Jih imam rada, jih cenim, spoštujem, vendar pa tudi vem, da ko teh ljudi enkrat ne bo v mojem življenju, ne bom žalovala do onemoglosti in se zabubila v svoj kokon ter nikoli več prišla ven. Vsakdo pusti svoj pečat, vsakdo je nekaj drugačnega, posebnega, nadomestiti ne more nihče nikogar, lahko le zapolni prostor z drugačno energijo, drugačno ljubeznijo in to je tisto, kar je potrebno sprejeti.