Astrologija-zvezde so nad nami > Tranziti in progresije

Saturn 3. del

<< < (17/81) > >>

Jane:

--- Quote from: Maja on November 17, 2012, 03:57:13 PM ---Prej nekaj dnevi mi je začel  :Sa gaziti po  :PL in  :Ve ...

--- End quote ---

Tja pride še enkrat v obdobju junij - avgust 2013. Verjetno zdaj nič takega ni, mogoče samo nakaže kam lahko pelje, pomisli o čem premišljuješ, kaj se dogaja ljudem bližnjim okrog tebe, če je kaj takega, služba itd.
Pri meni v prvo ni bilo nič takega, točno tisti dan sem naredila tečaj medijstva, ko je šel v drugo gor, sem točno tisti dan zvedla da sem noseča. V bistvu nič groznega, čeprav me je tisti moment čist kap zadela  ;D

Maja:

--- Quote from: cristallyne on November 17, 2012, 04:26:45 PM ---in? kej novega?

..meni tudi ;D

--- End quote ---

Ne še. Pri tebi?



--- Quote from: Jane on November 17, 2012, 04:28:04 PM ---
--- Quote from: Maja on November 17, 2012, 03:57:13 PM ---Prej nekaj dnevi mi je začel  :Sa gaziti po  :PL in  :Ve ...

--- End quote ---

Tja pride še enkrat v obdobju junij - avgust 2013. Verjetno zdaj nič takega ni, mogoče samo nakaže kam lahko pelje, pomisli o čem premišljuješ, kaj se dogaja ljudem bližnjim okrog tebe, če je kaj takega, služba itd.
Pri meni v prvo ni bilo nič takega, točno tisti dan sem naredila tečaj medijstva, ko je šel v drugo gor, sem točno tisti dan zvedla da sem noseča. V bistvu nič groznega, čeprav me je tisti moment čist kap zadela  ;D

--- End quote ---

Razmišljam itak samo o tem, da bi rada imela ritem, kot ga imajo normalni ljudje.
Ne morem se odpočiti v enem dnevu (pa še to imam srečo če je dejansko 24 ur prostih) od vseh teh ljudi. Ni ravnovesja. Ne morem živeti svojega zasebnega življenja. Vsega prilagajam tej službi. Gledam, koliko bom spala, kdaj bom šla lahko npr. na sprehod, kavico, kamorkoli, da bom lahko pravočasno prišla domov in spočita na delovno mesto.
In mesec je mesecu enak. Zame ni praznikov. Nikoli. Ne recimo vsako drugo leto ipd., ampak nikoli in nikdar. Ne gre mi toliko za praznike in njihov pomen kot za enakost. Rada bi imela občutek, da si tudi jaz zaslužim dostojno življenje. In rada bi bila več z domačimi, pa se vedno zgrešimo. Ker moram jaz vedno, ob vsakem vikendu, ob vseh praznikih delat. Plača za takle način bi bila pravšnja, če bi bila nekje še enkrat višja, kot je sedaj. Saj mi ni denar prioriteta. Rada bi ravnovesje med financami in prostim časom. Je pa niti - niti. Pa rada bi bila koristna, rada bi pomagala ljudem s svojim znanjem, ljubeznijo, z "nevemčim" ...

Ma, moti me, da je trud v življenju tako nepošteno poplačan. Naj bi  :Sa čez MC poskrbel za obračun, če se ne motim? In res v vsem svojim bitjem upam, da bo res tako.
Nekaterim ni treba nič pa so deležni vseh možnih ugodnosti, nekdo se pa trudi, zapravi vse svoje življenje za to, ima pa isto ali pa še manj.

Pismo, od 15. leta se sama financiram. Šolo, avtobusno karto, izpit za avto, vse sem sama plačala s štipendijo. Nisem šla na maturanca, da sem si lahko plačala ure vožnje in naredila izpit. Tik pred maturo mi je še umrl oče, ampak sem stisnila in vse opravila. Ker sem tako vzgojena, ker taka sem. Vestna, poštena, delovna in ne obupam za vsak K.
Pa se mi ne kolca tako po tistem maturancu, samo povedati hočem, da sem se mogla naučit razpolagati s sredstvi in dobila sem občutek za prioritete in da je treba delat, stisnit, da kaj imaš. Naredila sem dva študija, brez pavziranja in brez ponavljanja, potem sem šla takoj delat. Plače nikoli (tudi kot študent) nisem imela samo zase, ampak moram delati, da doma plačujem položnice, ogrevanje in ostale stroške, ker mami sama s tisto pokojnino ne more.
To, da sem bila brez očeta, je bilo tudi težko. Kako sem v tistem času - potem pa še nekaj težkih razmerij - postala drugačna oseba ... Ves tisti optimizem, samozavest, volja do življenja, ki so mi najbrž prirojeni, so se skrili globoko nekam. Šele zadnji dve leti so spet pokukali na površje. Ravno zadnjič mi je mož rekel, kako sem se pozitivno spremenila od takrat, ko sva se spoznala. Da sem odrekala vsako pomoč, vse sem hotela sama ... Ampak tako sem bila navajena. Ok, važno, da sem nazaj, tu se veliko bolje počutim.

Če gledam svoje življenje, sem imela ogormno preizkušenj in lekcij in menim, da sem vse opravila odlično. Trudila sem se za preživetje, za to, da sem bila močna, da sem bila doma v oporo in pomoč, da sem opravila svoje dolžnosti, da sem se osebno razvila in spremenila ...
Mislim, da je povsem pošteno, če od življenja zdaj zatevam, da naredi obračun in me nagradi oz. kaznuje, če sem kdaj naredila kaj narobe.
In svoje upe trenutno najbolj usmerjam v službeno in karierno področje. Tudi čutim, da je čas, da se to uredi, ker je prišel čas, da se naredim svoje domovanje, svojo zasebnost, čez nekaj let družino ... In v tej situaciji to ne gre.
Pa ni tisto, da se mi želodec obrača pa da dobivam panične napade in obdobja obupa ... Ker nimam takega načina čustvovanja in doživljanja. Vseeno lahko upam na spremembo? Vem, da moram delati, da ne morem kar nehati, ker imam še vedno nekaj koristi od tega. Ampak je pa tole daaaaaleč od optimalnega.


Oh, kakšne klobase sem napisala ... Pa še enkrat se mi je vse zbrisalo, ker sem pomotoma zaprla zavihek. Ampak tole je zdaj bruhnilo ven ...

sasa:
Maja, jaz ti res iz srca privoščim, da dobiš novo službo...

Maja:
Hvala, vem.  :-*
Saj mi vsi.
Pa tudi sama si to privoščim.


Sploh gre pa za vse skupaj tu, za princip, ne samo za službo ... Za pravico.
Da se trud izplača in poplača.

sasa:
Vem, kaj misliš ja.

Včasih se tudi sama sprašujem, kje je pravica na tem svetu.

Navigation

[0] Message Index

[#] Next page

[*] Previous page