Se oglasi še ena devička na asc
Sem zelo samokritična, mogoče celo preveč, rada slišim kritiko ljudi, ki jih cenim, ne prenesem pa žaljivk, poniževanja oz. tlačenja samozavesti. Dostikrat se to lahko hitro zameša, saj konstruktivna kritika je dobrodošla, ne pa napihovanje svojega ega na račun drugrega. Kritiko mora človek znati pravilno podati naprej, človek začuti ali je kritika dobronamerna ali samo nabijanje svojega ega in reševanje svoje zakompleksanosti. Če gledam svoj prvi zakon, mi je bilo zelo moteče, ker moj mož ni nikoli izrazil nobene kritike in tudi sprejel jo je zelo težko-ima :So v :de. Prav želella sem si, da bi povedal svoje mnenje, da bi podal kakšno kritiko, saj le tako lahko rasteš ob partnerju, če ti nastavlja zrcalo. Če se pa nekdo vedno v vsem strinja s tabo, pa je to skoraj tako, kot če bi bil sam-nimaš zrcala. Ja, rada imam kritiko, saj se zavedam, da le tako lahko rastem, se izpopolnjukjem, se izboljšujem, se brusim, seveda pa nekako notranje začutim katera kritika je prava zame in katera je izraz nekih kompleksov osebe, ki je to kritiko podala. Tudi sama sem lahko kritična do drugih, sem se pa naučila, da pazim kako to kritiko podam naprej, trudim se kritiko povedati s soćutjem, da človek začuti, da bi se lahko premaknil naprej v kakšni stvari. Je pa to vedno naš osebni pogled, ki ni nujno vedno sprejemljiv za drugo osebo. Vsi pisani, vsi drugačni
