....
Ko sem se vozila po avtocesti, mi je spet slo na jok, zaradi vseh dogodkov tega jutra in na radiu so zavrteli pesem od Fergie: Big girls don't cry. Ta pesem mi je zelo vsec, pa se ob pravem trenutku so jo predvajali. Kljub naslovu, sem se spet zjokala. 
....
Draga Apemaya
ni vedno potrebno biti "big girls who don't cry", vse premalokrat pustimo otroku v nas, da svobodno izrazi bolečino, kadar jo občuti.
Zaradi vsega kar smo žalostnega doživeli, težkih preizkušenj od malih nog naprej, eni bolj drugi manj, smo nekako prisiljeni postati "big", če nič drugega že starši in naša okolica to kar nekako pričakuje, že malčkom hitimo razlagati, da "tako veliki otroci, kot si ti pa ja ne jokajo".
Čustvom, veselim, žalostnim, kakršnimkoli že, je potrebno pustiti prosto pot, jih izraziti, predelati, predihati.
Če jih predolgo tlačimo v sebe, ker se bojimo kako bo to izgledalo, saj zdaj smo pa ja že "big girls" (pa tudi "big boys" da ne bo pomote, tam je stanje še hujše, saj oni naj pa od fantkov naprej sploh ne bi jokali!!!) so posledice za dušo lahko zelo hude.
There's time to laugh, there's time to play,
there's time to cry.
Tudi za jok si je potrebno vzeti čas, solze so zdravilo duše, brez stranskih učinkov, tople, blagodejne, ravno prav slane, da razkužijo in pozdravijo še tako globoke rane.
So naravno zdravilo, ki si ga sami premalokrat predpišemo, ga je pa tako kot antibiotike treba jemati do konca doze, dokler je potrebno.
Kdaj in koliko časa je to, pa ve vsak zase najbolje sam.
