Jaz se strinjam z zgoraj opisanimi mnenji glede slovenskega šolstva.
Dejstvo je, da večina, poudarjam večina in ne vsi, učiteljiv osnovnih šolah učijo, ker imajo izbrabo za to in ne iz ljubezni do otrok in do poklica. Dejstvo je tudi, da je učiteljski poklic zelo razvrednoten in da učitelji to čutijo. Dejstvo je tudi, da so danes otroci drugačni, kot smo bili mi pred 20imi, 30imi, 40imi leti - so indigo, kristalni,..., kar zahteva popolnoma drugačen pristop, kar pa pomeni dodatno izobraževanje in delo s srcem, dušo,.... In tu se ne da goljufati in glumiti. In to me pri šolnikih najbolj moti. Osladnost, da gre na bruhanje. Starši smo kar se vzgoje tiče na zelo podobnem. Stare, priučene vzgojne metode ne primejo več, novih nismo vešči. Potem pa imamo, kar vidimo

.
In na koncu smo krivi starši. In nas pošiljajo k pishologom, na družinske psihoterapije v ustanove, ki poberejo veliko denarja, pravega učinka ni, razultat pa ponavadno tak, da rečejo, da v šoli pa res ne ravnajo prav.
V naši družini smo imeli hudo, lahko rečem prav travmatično izkušnjo, letos spomladi. Če bi poslušala svojega "angela varuha" bi že takoj na začetku vsemu naredila konec, tako pa sem vztrajala, poslušala šolsko svetovalno službo, ki je KAO hotela pomagati, v bistvu pa niso imeli blage veze, niti proste kmečke pameti.
Cele zgodbe ne bom opisovala, ker bi porabila ves dan in podobnih na forumih na netu najdeš kolikor hočeš. Na parih koncih sem dobila nasvet naj se obrnem na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani pa sem rekla: Zakaj pa ne? Pa poglejmo, kaj nam država poleg "dobre" šole še nudi. No, presenečenje je bilo PRESENEČENJE. Ko sva s sinom odhaja s prvega obiska, sem se razjokala, po mojem od šoka, tako prijazni, razumevajoči in strokovni so bili. Psihologinja Leonida Rotvejn Pajič se je tako posvetila sinu, kot to lahko vidimo samo pri starših. Končno še nekdo, ki ga je resnično poslušal in čutil njegovo stisko. Poleg tega sva začela z BrainGym terapijo (več ne linku:
http://avevita.si/index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=39), zamenjala šolo in zadeve so se kar naekrat uredile. In ugotovila sem, da obstajajo tudi Šole z velikim Š. Da nismo vsega krivi starši. Da je tudi šola vzgojna ustanova, samo delati je treba na tem. Saj otroci so se vedno cufali, suvali, žalili in se vedno tudi bodo, samo vsaka stvar ima svojo mejo in s pravim pristopom s strani šole se da veliko narediti. In, Nataša, ne nasedaj na besede razredničarke, da se trudi in da je naredila vse kar je v njeni moči. No, mogoče to zadnje res drži, mogoče le ona ne zna

.
Toplo ti priporočam tudi Tein nasvet - s pomočjo astrologije boš lahko veliko bolj učinkovita in boš bika lahko zagrabila za roge kot je treba.
Če bosta s hčerkico šli k psihologu, ne naredit tega s slovenskim vzorcem, da je z njo nekaj narobe in da ni "noramlna". Vsak bi kdaj pa kdaj moral k psihologu

, noben ni popoln. Pa kaj če je 90% otrok in njihovih staršev, ki bi ga potrebovali bolj kot tvoja hčerkica - to naj ne bo izgovor. Mogoče pa kak nedolžen pogovor obrne situacijo na glavo

.
Vso srečo vama želim in naj vama angelčki "držijo štango".
Lep dan!
Iza