Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Te smem izzvati?
Kaj čutiš ko prebereš zapisano za seboj?
Kaj bi čutila, če bi vse, kar si zapisala, zdaj zapisala še enkrat, tokrat v 1. osebi?
Da bi pisala dejansko o sebi, ne posplošila z uporabo 2.osebe?
Kaj je drugače?
Seveda smeš izvati...vedno

Če pišem v prvi osebi, ja dejansko se počutim olajšano, ko oprostim. Brez bremen.
In veš kaj še...človek ki sem mu oprostila se mi smili, ker...
Vem da je ne nesrečen v sebi, ker če nebi bil, mi nebi (ne meni, ne komurkoli drugemu) povzročal slabo.
Jaz sem olajšana, on/ona nesrečen.
Jaz brez slabe vesti, kar pa za drugo stran ne morem trdit.