No, pa da zgodbo nadaljujem, če so me že spodbudili k razmišljanju
naprimer antična mezoporamija /Irak/
Zanimivo je to, da je ta dežela med dvema rekama Tigris in Evfat. In v približno enakem obdobju kot je cvetela Egiptovska civilizacija je tudi tukaj nastala civilizacija.
Toda ti dve reki sta bili zelo drugačni kot Nil. Tudi Tigris in Evfrat sta poplavljala, toda nasilno in nepričakovano in s seboj odnašala delo človeških rok.
Ta osupljiva ekološka razlika med Egiptom in Mezopotamijo je ustvarila dramatično različna idejana svetova. Medtem ko so Egipčani čutili hvaležnost do bogov, so se Mezopotamci bali njihove muhaste jeze. Egipčani so optimistično verjeli v nesmrtnost, zadnji pa pesimistično, zato so sklepali, da onstran življenja ni kaj veliko upati.
So pa tudi oni postavljali bogovom svetišča, templje oz. stolpe s terasami imenovene zigrati, ki so obenem igrali vlogo umetnih gora, po katerih bi se bogovi lažje spustili iz nebes na zemljo.
No, da ne bom predolga. Prikrajšani za teologijo upanja so se Mezopotamci vseeno oklepali vere, da po grobu pride še kaj. Tudi oni so spoštljivo ob trupla polagali darove, vendar so podzemni svet jemali temačno, mračno in resno, o čemer govori Homerjev ep.
No, najbrž je Ep o Gilgamešu dobro znan ... saj verjamem v visoko kvaliteto razpravljavcev na tem forumu, pa vseeno nekaj obuditve spomina.
Junaški kralj je iskal skrivnost večnega življenja in po hudih naporih na koncu našel modrost in v njej uteho.
Pa da ne pišem vsega od začetka ... vas spomnim na zadnji del.
Na svoji dolgi poti se je zaustavil v krčmi, ki jo je vodila božanska točajka. Ko je slišala za njegovo poslanstvo ga je opozorila na jalovost njegovega početja in mu svetovala naj odneha:
Gilgameš, kam te žene želja?
Življenja, ki ga iščeš, ne boš našel!
Ko so bogovi ustvarili ljudi,
so njim dodelili smrt,
zase pa pridržali življenje.
Ti, gilgameš - poln naj bo tvoj trebuh,
zabavaj se noč in dan!
Dan na dan se predajajo veselju in uživanjui!
Pleši in igraj vse dni in noči!
Oprana naj bo tvoja obleka in tvoja glava umita,
v vodi oko9pano naj bo tvoje telo!
Veseli se dečka ob svoji strani, ki te grabi za roko,
srečna naj ti bo žena v tvojem naročju!
Tako naj bo življenje ljudi!
Toda Gilgameša besede niso prepričale, kot nas večinoma nič ne prepriča. Nadaljeval je svojo pot in prečkal reko smrti ... kjer mu je nedko povedal za čarobno rastlino, ki mu lahko povrne mladost. Ko je sedel na ribnik, mu je rastlina padla v vodo in požrla jo je kača ...............
tako je po vodi splaval njegov poslednji up .... da bo dosegel večno življenje.
Ko se je bližal domu, je zagledal mogočno obzidje, ki ga je zgradil sam. Tedaj je nenadoma spoznal, da prava odrešitev ne leži v ničevem iskanju nesmrtnosti, ampak v delih, ki ostanejo za nami po naši smrti. Naše poslanstvo je, da živimo za sedanjost, se ljubimo, ljubimo tiste, ki ljubijo nas, druge pa osrečujemo s svojimi dejanji.
Vidimo dve zalični ljudstvi, ki sta na življenje in smrt gledali iz različnih perspektiv. Vendar pa je vsako ljudstvo našlo tolažbo v svojem iskanju, duhovno vodstvo pa v svojih mitih.
