Namenjeno članom, torej vam in nam. > Anonimno v javnost

Olajšaj se malo

<< < (482/499) > >>

Maja:
Je pa pot od teorije do prakse dolga Je večinoma potrebno doživeti vsaj enkraten zlom srčka ... Ki je, čeprav takrat ne dojemamo tako, dober za nas, če se iz tega kaj naučimo in ne zapremo za nove priložnosti ... Življenje vedno da novo priložnost. Le opaziti jo je treba, se podvizati in jo zagrabiti. Četudi moramo pri tem iti prek sebe, prek svojih okamenelih nazorov, vzorcev, omejitev, ki smo si jih postavili ... Ni žalostno, da človek potem v svojih kasnejših letih joka, da mu življenje ni dalo nobene priložnosti, v bistvu je pa vse izpustil?

skorpijonka:
Točno tako, Maja.

Če si sposoben iti preko svojih prepičanj, omejitev in dejansko delati na brezpogojni ljubezni, je lahko zelo lepo.
Vedno znova pa tudi pozabljamo, da so nam partnerji ogledala. Kdo drug bi bil boljše ogledalo, kot tisti, ki nam je najbližje. Ker tisto najbolj zaboli, najbolj očitno dobimo servirano pod nos.

Saj včasih je težko, pa razmišljaš, zakaj hudiča sem pa jaz morala zdaj to slišat/doživet/videti, ampak je že prav tako.

Mislim, da ga ni večjega orožja kot je brezpogojna ljubezen. Tudi v partnerstvu.
Itak smo vsi kao eno, ne? Torej, kar daješ, to dobiš nazaj. Pa ni nujno, da v isti meri in obliki.
Da ne bo kdo narobe razumel in se obregnil.

sasa:
Se čisto strinjam z zgoraj napisanim. Partner nam vedno kaže ogledalo, tisto, kar nam pri sebi ni všeč. Verjetno je še toliko huje, ker nam to ravno on kaže, kar je še težje sprejeti, kot če nam ogledalo nastavi nekdo iz okolice. Tako kot pravi moja kolegica: Ob svojem sem že 6x diplomirala. Točno tako je, partnerstvo je tudi učna izkušnja in to velika. Kogarkoli boste vprašali, vsakdo bo rekel, da če na koncu življenja potegne črto, se je največ učil ravno od svojega partnerja.

Moramo pa upoštevati, da obstaja razlika med ljubeznijo in neke vrste odvisnostjo. Če nas nekdo na nek način privlači, če nas vleče k njemu, pa sami niti ne vemo razloga, čeprav se zavedamo, da nismo za skupaj, potem je za to definitivno razlog. Ko ugotovimo, katero ogledalo nam ta oseba nastavlja, ko ugotovimo, kaj točno je tisto, kar moramo sprejeti pri sebi, potem se bo ta navezanost zagotovo sprostila. Tako bo izginila tudi tista potreba po nekom.

Brezglava zaljubljenost... Nekaj, kar tako ali tako mine. Na začetku smo zaljubljeni, nekako so nam skrite vse tiste "napake" pri partnerju. Ko ta zaljubljenost mine, pa sedaj osebo vidimo v popolnoma drugačni luči, tolčemo se po glavi, kako to, da tega nismo že prej videli. Na tej točki pridemo do ključnega trenutka. Če bomo sprejeli pri SEBI tisto, kar nas na partnerju najbolj moti, potem bodo te "napake" izginile in ljubezen bo lahko zaživela v vsem svojem sijaju. Seveda pa je najtežje ljudem naredit ta korak in se raje slepijo ter pobegnejo kam drugam, kjer se tako ali tako zgodi enaka zgodba, ali pa enostavno travmirajo celo življenje.

Če tako zelo hrepenimo po ljubezni, potem hrepenimo po svoji ljubezni. Nihče nam ne more dati ljubezni, če si jo prvo ne damo sami. In če nas nekdo ne ljubi, čeprav mi njega ljubimo, potem že obstaja razlog, da je tako. Ko samemu sebi pogledaš v oči in si priznaš vse, potem bo ta ljubezen ali zaživela v vsem svojem sijaju in se bo oseba zopet pojavila v našem življenju, ali pa bo ljubezen zvodenela in bo nastal  prostor za tisto pravo, s pravim partnerjem.

bik7:
Odlično maja in Sasa sedi pet. ;D ;D ;D ;D ;D ;D
 ;D
Gremo naprej.

By  :B 7

Maja:
Hvala, bik, za petico.   :P

Ogledala, ja ... Sorodne duše nas oblikujejo, da postanemo pravi mi. Samo treba je razumeti poslanstvo odnosa. Ta ogledala znajo biti "hakeljc", če ne razumemo prav, za kaj gre. Privlačnosti je več vrst. Vsaka sorodna duša privlači, ker ima za nas lekcijo, lahko se pa ta privlačnost kaj hitro zameša z romantičnimi čustvi ...

Sem razmišljala ...
Če govorim o ljubezni kot o partnerski (ne kot o univerzalni), gre tu za dve obliki, kako narediti to ljubezen "večno" (po kateri vsi hrepenimo). Oseba, ki nas privlači je lahko dejansko poslan kot naš romantični partner, duša dvojčica ali kakorkoli že kdo to imenuje. Lahko pa kar ne spregledamo, kaj je resnično poslanstvo odnosa, in potem čakamo, hrepenimo, trpimo, se slepimo, drugi strani je pa vseeno ... Večna neuslišana ljubezen. Za tako stanje smo si samo sami krivi, ne usoda, saj sami odločamo ali se bomo kaj naučili ali uničili.

Navigation

[0] Message Index

[#] Next page

[*] Previous page