Ljudje se spreminjamo.
Z vsakim trenutkom postajamo drug človek.
Težko je včasih odpustiti, a ko se odločiš, je to osvobajajoče. Vsi delamo napake. Se učimo na njih. In kogar smo kdaj v življenju prizadeli, bi želeli, da nam odpusti. Zatorej moramo biti tudi mi sami tisti, ki to znamo naredit.
Sama sem dolgo časa potlačevala in potlačevala dogodke iz neke davne preteklosti. Na koncu sem skoraj pozabila, da se je kdaj kaj zgodilo. Vse dokler ni ta oseba umrla. In takrat je iz mene privrelo na dan vse, kar mi je hudega naredila. Dolgo časa je bilo težko, človek je umrl in jaz mu živemu nisem odpustila. Nisem mogla, nisem znala, ker se nisem niti soočila sama s seboj. Ko me je to začelo notranje uničevati, sem morala narediti nek korak. Ali naprej ali nazaj.
Sem se nekega večera pogovorila sama s seboj in razčistila, kaj si želim v življenju. In česa si ne želim. Življenje je prekratko, da bi si ga uničevali s sovraštvom. Ker trpi tisti, ki sovraži, ne tisti, ki je osovražen. Naredite tisto kar morate, še danes. Ker nikoli ne veš, če bo prišel jutri.
