Lepo vas je brat in verjet, da smo tukaj sami "dobri" in strpni ljudje, sposobni vse razumet, vse sprejet, vsakemu dat priložnost in v končni fazi oprostit, pa naj gre še za taki zločin. Vprašanje pa je, kako strpni bi bili, če bi vas kdo prizadel osebno, posegel po vašem življenju ali življenju vam ljubljene osebe.
V svojem življenju imam eno takšno izkušnjo. Čeprav sem bila takrat še otrok, stara komaj 8 let, sem na najbolj grdi in kruti možni način izgubila sestro. Po tolikih letih bi se je brez slik verjetno spomnila le po obrisih, dogodka pa se spomnim, kot bi bilo včeraj. Da o storilcu niti ne govorim. Zmrazi me, ko samo pomislim. Sem oprostila? Nisem. Sem pozabila? Nisem. Bi mu dala še eno priložnost? Ne bi. Dali so mu jo drugi, tisti, ki so se z njim poklicno ukvarjali in niso bili prizadeti. Verjetno je tako tudi najbolj prav, kajti vse v našem življenju najde ravnotežje. Zase lahko rečem, da mu ne bi mogla mirno pogledat v oči.
Pred leti sem se tudi srečala z drugačno izkušnjo. V društvu sem spoznala človeka, ob katerem nisem imela prijetnih občutkov. Njegove slike so bile "drugačne", njegovo obnašanje tudi in naj je še tako dobro mislil, mi namenil prijazno besedo ali gesto, nekaj me je vedno "ukočilo", ko sem bila v njegovi bližini. Čez čas so mi povedali, da je kot fant, pri svojih 18. letih, ubil tri ljudi in.... zaradi prepoznavnosti ne bom omenjala podrobnosti. Ni mi bilo treba bit z njim več, kot sem sama hotela. Združevalo naju je le nekaj uric na mesec v klubu in še kakšno slikarsko srečanje, pa ni bilo potrebe, da se poglabljam v vzroke. Dihat pa kljub vsemu... ob njem ne bi mogla in vedno znova me je pretreslo, ko sem samo pomislila na to, kaj je storil.
Kot pravite nekateri, v vsakem se lahko enkrat nekaj premakne, a ko svoje odsluži, mu je treba dat novo priložnost. Seveda, saj gre za ljudi, ki morajo živet naprej, prav tako, kot mi. Ampak, ko se srečaš s takšnim človekom iz oči v oči, razum pravi drugače, čustva pa otrpnejo ali pa jih raznese. To pa še ne pomeni, da sodiš in to še zdaleč ne pomeni, da si duhovno prazen.
