Ali si zaslužij(m)o še eno priložnost? O odpuščanju in še čem....

[Tejka]

hmmm.
jaz imam zelje in cilje v zivljenju,ampak to ne pomeni da bom morala uniciti nekoga da bom prisla do zastavljenega cilja.
moji cilji mene delajo bogatejso,z njimi postajam drugacna,se spreminjam.
in me bogatijo vse ter nove izkusnje,sama sem mnenja kar das drugim to dobis nazaj.

Pa si prepričana da so te želje TVOJE in da niso priučene?

Moram rečt, da se s temle vprašanjem krepko strinjam... Sama sem namreč večino življenja delala vse za priučene želje. Šele zadnje čase (upam) začenjam razločevati med priučenimi in MOJIMI željami. In začela sem slediti slednjim. To sicer pomeni, da sem si življenje postavila na glavo, si otežila življenje na vseh področjih...
Moja "trupla"... Hmmmm mamine želje zame, tudi bratove, moj spanec. Upam, da drugih ni. Namenoma ne bi drugega potunkala, da bi prišla do ciljev. Lahko pa da se mi to zgodi nenamenoma...
Že samo če iščeš zaposlitev recimo (jo ravno znanec išče in mu izpisujem oglase...)... Greš na razgovor in jo dobiš. Si nenamenoma potunkal ostalih X kandidatov. Torej brez tega v današnjem življenju ne gre.
Na žalost je res ekonomska, če ne že kapitalistična družba.
lp
T.

[Selena]

Zanimivo, kako ljudje gremo v življenju čez različne faze. Vsaj zame velja, da se nenehno spreminjam. Pa s tem ne mislim, da se spreminja moj karakter vsakodnevno, se pa spreminja moj pogled na svet.
Še nedolgo nazaj sem v sebi gojila neke želje (LW je to imenoval hrepenenje ) in verjela v to, da bodo ostale za zmeraj. Res so bile dolgo časa v meni in bile so mi nekaj, česar sem se lahko oprijemala. Vsak dan sem razmišljala o tem in bila sem prepričana, da se bo nekoč res uresničilo. Dokler se nekega dne nisem vprašala, če si res želim tega, ali pa je bilo vse skupaj neka namišljena želja, nekaj, kar sem morala imeti, nekaj za kar je bilo po moji takratni logiki vredno živeti. Ugotovila sem, da s tem, ko sploh razmišljam, ali mi je nekaj pomembno ali ne, sama sebi lažem. Samo prej tega nisem vedela. Bila sem naivna in verjela, da je moja sreča odvisna ne le od mene same. Pa je! Jaz sem tista, ki se vsako jutro, ko odprem oči, lahko odločim, ali sem srečna ali ne.

In par dni nazaj sem prebrala neko dobro misel: "V duši, ki je povsem osvobojena misli in čustev, celo tiger ne najde prostora, kamor bi zasadil svoje kremplje."

[lipicanka]

ja lord zanimivo vprasanje si mi postavil.
bom iskrena,vedno sem vse pocela da bi ugajala drugim,vedno sem se razdajala.
vedno sem skrbela za druge,se obremenjevala kdo bo delal v sluzbi,si rekla potrpi se malo,sej bo boljse.
ampak zdaj si upam trditi da kar pocnem pocnem za svojo duso,se ne obremenjujen kaj bojo rekli,kaj si mislijo.i dont care.
sama placujem za svoje napacne korake,ena vrata se mi zaprejo druga odprejo.tko pac je stvari sem sprejela tzake kot so,trudim biti pozitivna.
ne me narobe razumet se vedno poskrbim da je mojim lepo in prav ampak zdaj sem jaz na prvem mestu.

[lordwolf]

bom iskrena,vedno sem vse pocela da bi ugajala drugim,vedno sem se razdajala.
vedno sem skrbela za druge,se obremenjevala kdo bo delal v sluzbi,si rekla potrpi se malo,sej bo boljse.
ampak zdaj si upam trditi da kar pocnem pocnem za svojo duso,se ne obremenjujen kaj bojo rekli,kaj si mislijo.i dont care.

Si se razdajala, da bi bilo drugim dobro, ali ker si jih s tem ucenjevala?

[lipicanka]

predvsem da bi drugim ugajala,mogoce zaradi strahu da bom izobcena.
ampak sem se zmotila s tem sem unicila le sama sebe.
nikoli ampak res nikoli nisem ucenjevala ljudi ki so okoli mene,ker ni bilo potrebno in nesmiselno je ucenjevati.

[lordwolf]

predvsem da bi drugim ugajala,mogoce zaradi strahu da bom izobcena.
ampak sem se zmotila s tem sem unicila le sama sebe.
nikoli ampak res nikoli nisem ucenjevala ljudi ki so okoli mene,ker ni bilo potrebno in nesmiselno je ucenjevati.

Mogoče je beseda "izsiljevati" boljša?

[lipicanka]

vprasanje za koga?
ni bilo potrebe po tem.

[lordwolf]

Dosti ljudi s svojim "trpljenjem" izsiljuje pozornost drugih in željo, da bi se ukvarjali z njimi.
 
Najlažja oblika je droga!
 
Ko se zadane je pač đanki počen. Ne odgovarja več za svoja početja in s tem mora nekdo pazit nanj, da ne počne neumnosti. Takoj postane breme za celo družino in vsi se MORAJO z njim ukvarjat. Vsi samo o njem govorijo in s tem je on prevzel ulogo žrtve, ki bi se morala vsem smilit s tem da lahko poleg vsega še počne kar se mu zljubi, ker je itak počen "bogi" in naj se drugi sekirajo zanj. S časom začne živet izven pravil in začne počet kar se mu zljubi, dokler ne konča slabo!
Torej:
A. sorodstvo ga je izobčilo
B. ostali đankiji so ga izobčli,
C. Je končal v zapor, ker je prišel navskriž z zakonom,
D. Je naredil vslugo vsem in je zapustil ta svet.

Naslednja stopnja pa je druga faza, ki je še hujša od prve in to je ZDRAVLJENJE!
Tu je đanki ugotovil, v trenutku razuma, da ne sesa več nobenemu energije in gre v drugo fazo kraje energije. Vrne se domov, ves pokesan in ponižan, da mu pomagajo in bla bla kako mu je žal in vse ostalo.
Lahko mu nasedejo in poizkusi še enkrat prvo fazo in se vrne v drogo, pri trših družinah, ga pošljejo na zdravjenje. Tam smo spet v začaranem krogu smopomilovanja. končno mu nekdo, ki je svoje življenje povetil pomoči zasvojencem, ki jih bom kar naprej zaničevalno imenoval đankiji, posvetil svojo pozornost in končno je izsilil da ga ima nekdo rad. Tako pridemo do ugotovitve, da dobrodelne organizacije delajo več škode kot koristi s tem ko pospravljajo za drugimi smeti, tako da le tej lahko svinjajo naprej...No, po nekaj letih se vrne in spet je na začetku.
A. Spet se vrne v drogo, da bi izsiljeval,
B. se spametuje in neha!

Tako smo prišli do tretje faze! RASVETLJENJE! Butasti đanki je razumel svojo zablodo. in od sedaj ga bom klical Zasvojenec! Poglobi se vase in ugotovi, zakaj je to počel in od tega pobere edini nauk, ki je možen. Opraviči se družini in vsem ki jih je prizadel. Zaživi normalno in vzljubi sam sebe. Žal je to utopična ideja, da bo vse naredil prav do konca. Bit drugim na grbi je najlažje. Borit se za vsakdanji kruh je najtežje. Lepo se ga zadaneš in te boli K... za vse. Zato sem do teh zgub dokaj neizprosen. Poznam ljudi, ki so zablodili in se izvlekli in poznam ljudi, ki še vedno pijejo energijo.
Vsak se lahko reši, če hoče. VSAK.

To je ena od varjant izsiljevanja energije in napisano strnjeno.

[lipicanka]

kako resnicnn je tale tvoj post.
imas prav.absolutno se strinjam s teboj.
moja zgodba je koncana nemislim jo ponovno odpirati,zdaj mam druge stvari v lajfu delam na sebi in se trudim biti boljsa oseba in ratava mi......ja sem pa se opravicila,nekateri so sprejeli moja opravicila nekateri so me izbrisali iz svojih zivljenj ker je bilo prevec narejene krivice z moje strani.....jim ne zamerim dalec stran od tega ,ravno nasprotno zelim pa si da bi me videli v novi preobrazbi.

[lordwolf]

ljudje vstopajo in izstopajo iz naših življenj. Vsakega spoznamo s svojim namenom in ko ga izpolni, se lahko poslovimo.

Težava ljudi je v nezmožnosti odpuščanja. Tako zamer, kot ljudi da gredo.

Ti želim vso srečo.

[Andres]

Iz tega tvojega junkijevsega posta se mi je porodila misel. One time junki always junki.  Namreč, pred leti sem imel eno dobro in resno žensko.   Povedala mi je da ga je prej srala in da je pila, toda potem je z vsem tem nehala zasnovala plane družine in danes je na veliko boljši poti. Druga je podoben problem, le da drog nikoli ni jemala, toda še vedno že 14 leto je tedensko v tistem krogu na sestankih za bivše alkoholike.  Obema sem povedal, da sploh ne bova dolgo skupaj. Obe sta bile začudene in sta mi naprej metale, da če že zdaj tako govorim, potem res ne bova.  Preprosto je v teh ljudeh verjetno do smrti vzorec alkoholika, ali drugega odvisnika ter tako z abstinenti ne morejo živeti menim. 
Še ena je bila ped 20. leti, ki se je že v tistem času na Vojniku zdravila.  Itak, da nisem nisem nič kaj dosti z njo imel, preprosto ni šlo. Aja, pa še ena iz tistega časa. Dobra kot duša, delala je preko Mercatorja v Iraku in dobro služila. Ko je prišla nazaj se ga je šla naprej kot prej zadevat z alkom in tako tudi s to nisva bila dolgo skupaj.  Pač vzorec če se ga nazadanje  nažge že pred leti je močen kot sam satan. 

Glede odpuščanja ljudjem. Hm. Enim lahko odpustim, so pa taki, ki so mi dali močan pečat.  Saj so se opravičevali, nič ne rečem, vendar odpuščam ne. Četudi bi to hotel poznam vsaj eno, ki mi plete za hrbtom vedno kadar sem bolj kulturen in prijazen do nje. Tisti trenutek moje dobre volje takoj izkoristi in ponovno plete naprej za svoj mošnjiček.   Marš baba pokvarjena. 


Andres

[lipicanka]

res je lordk,prihajajo in odhajajo in bogatijo zivljenje.

[lordwolf]

res je lordk,prihajajo in odhajajo in bogatijo zivljenje.

pravzaprav si ga bogatimo sami, če dojamemo smisel njihovega prehoda skozi naše življenje. Pravih učiteljev srečamo zelo malo, če sploh! Seveda, ko smo pripravljeni pride tudi to, težava s pravimi duhovnimi učitelji je ta, da se s tem ne bohotijo in le redko jih prepoznamo. Večino njihovega početja sploh ne razumemo ali celo kritiziramo. Težava je v tem, da nismo dojeli, kar so nam hoteli povedat!

Tu je ena zgodba za primer, kakšne metode uporabijo mojstri, da nam odprejo oči. Ni nujno, da so to vedno lepe besede:
Iz knjige:
TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA 
od  SOGYAL RINPOCHE

Patrul Rinpoče se je bil pred tem že dolgo uril v zahtevnih
vajah joge in vizualizacije, in tedaj je na lepem obtičal;
nobena izmed mandal božanstev se ni več hotela jasno
prikazati v njegovemu umu. Nekega dne je naletel na
Doja Khjetseja, ki je zunaj zakuril ogenj in, sedeč ob njem,
pil čaj. V Tibetu je običaj, da se v znak spoštovanja
vržeš na tla, kadar vidiš učitelja, ki si mu globoko vdan. Ko
se je Patrul Rinpoče, ki je bil nekoč proč, začel spuščati
na tla, ga je Do Khjentse zagledal in grozeče zagodrnjal:
"Hej, ti stari pesjan! Če te je kaj v hlačah, pridi sem!" Do
Khjentse je bil učitelj, ki je na ljudi napravil močan utis.
Bil je podoben samuraju, imel je dolge lase, nosil je drzna
oblačila in je srčno rad jezdil iskre konje. Medtem ko se
mu je Patrul Rimpoče približeval in pri tem še kar naprej
poklekal, je začel Do Khjentse, ki ga je ves čas zmerjal,
metati vanj kamenčke, ki so bili čedalje večji. Ko je končno
prišel do njega, ga je Do Khjentse začel mikastiti in ga je
nazadnje z dobro odmerjenim udarcem poslal na tla.
 Ko je Patrul Rimpoče prišel k sebi, je bil v povsem
drugačnem stanju zavesti. Mandale, ki se jih je bil tako
zelo trudil vizualizirati, so se mu same od sebe prikazale.
Vsaka od kletvic in žalitev Doja Khjentseja je porušila še
zadnje ostanke Patrulovega Konceptualnega uma in vsak
kamen, ki ga je zadel, je odprl energijska središča in
subtilne kanale v njegovem telesu. Potem ga podobe mandal
kar dva tedna niso zapustile.


Zato se dosti učiteljev sploh ne zavemo. To pa ker nam ego tega ne dovoli. Oni ga pa nimajo, da bi za nami tekli in nam na vso silo hoteli razložiti karkoli. nimajo pompoznih plakatov po mestu, ki oznanjajo njihov prihod in še manj pobiajo denar, da bi te v 170 urnem tečaju spravili do rasvetljenja, če med tem še ne boš moral postat njihov adept.
Eni pa tudi to rabijo in v tem primeru je to uredu. Vendar vsak učitelj mora vedet kdaj je čas za učenca da gre proč. In to mora tudi storit.

TOrej, je samo od nas odvisno, če bo učitelj lahko učil. Ponavadi si SAMI ne damo še ene priložnosti in kar je najhujše, niti ne vemo zakaj... Ego pač...

[laomin]

 

 Na to ,bi samo to!

 Kaj pa če smo vsi učenec-i.učitelj-i, skoraj edina razlaga  za nelogičnost.

 Zakaj moram,moraš imet take izkušnje????

 Zato,da ne pozabim,da sem človek,je pa kar težka!!!




 

[lordwolf]

 
 Na to ,bi samo to!

 Kaj pa če smo vsi učenec-i.učitelj-i, skoraj edina razlaga  za nelogičnost.

 Zakaj moram,moraš imet take izkušnje????

 Zato,da ne pozabim,da sem človek,je pa kar težka!!!

Se poznata z Mojzes?