Ja, zelo dober članek, v njem je vliko resnice.
Se mi pa zdi, da ne gre samo za čas samostojne Slovenije. Slovenci smo pač hlapčevski narod. Nikoli se nismo postavili zase, vsi godrnjamo, po drugi strani pa nočemo povedati nič na glas, ker nočemo biti grdi, slabi, tečni, ipd. Vedno nas skrbi, kako bomo izpadli, kaj se spodobi in kaj ne. To me zelo spominja na očeta, ki je zelo dober človek, veren do amena in pravi mamin sin. Sicer z mamo ni bil veliko v stiku, je pa bilo prav samo tisto, kot je rekla njegova mama (babica). Če sta se z mojo mamo kaj dogovorila (na primer glede vrta) in je babica rekla drugače, je požrl besedo in naredil, kot je rekla babica... Po mojem ima preveč ravite občutke krivde, ki jih vceplja krščanstvo.
Kar se tiče pa mame, ki je peglala srajce - če bi ji dali ameriške otroke bi, kot predvideva avtor, verjetno šla kontrolirat druge, še prej pa bi po mojem probala s tehniko "koliko sem naredila zate v življenju, tega si pa res ne zaslužim. Zdaj me nočeš več poznati in nimaš časa zame..." Vsaj jaz imam takšne občutke. Ne pravim, da starši to delajo zavestno in iz hudobije, ampak vem, da so bili moji poskusi osamosvajanja težji, ker sem pogosto dobila povratno informacijo, da sem nehvaležen otrok...
