Dobro jutro.
Jaz sem v globokem razmisljanju.
O sluzbi - ali naj vztrajam in upam da se bo kaj popravilo? Rabim denar...
Ali naj grem in imam miren lajf in najdem kaj drugega. Enostavno se ne morem odlociti!!
In razmisljam kako biokibernetika vpliva na moj lajf...
Vidka, kot imam jaz izkušnje (ampak to so moje izkušnje, ni rečeno, da zdaj to velja 100%), se take situacije ne popravijo.
Preglej prioritete.
Rabiš denar, to je dejstvo.
Ampak za kakšno ceno?
Je vredno/ni vredno?
Ali lahko vztrajaš za kratek čas, nabereš nekaj denarja, imaš v tem času v glavi misel, da delaš to za svojo korist?
Kako nizko si se pripravljena spustit?
Jaz si nisem mislila, da bom kdaj zavrnila službo, kljub temu, da sem jo blazno potrebovala ... Pa sem jo, ker bi se mogla zato, da bi ustregla osebku, ki je imel očitno res neke hude komplexe, popolnoma podredit in poslušat, kako me žali in podcenjuje. To je bila že osvojena lekcija iz casinoja. Vse skupaj je bil neke vrste preizkus, če znam postavit mejo osebnega dostojanstva.
Pretehtaj, premisli, enkrat (ali večkrat, kakor želiš) še pojdi, se poskušaj vživet. Ampak, če ti gre na kozlanje, se bo vživet nemogoče. Kadarkoli.
