...od rojstva ga spostujem kot malega cloveka s svojo voljo, na momente pa hocem bit mama in posledicno glavna...
Obratno se mi zdi bolje. Ker se dete uči ravno tako, kot se psa dresira. Koncept spoštovanja otrokom ni prirojen, ampak naučen. Hoče samo tisto, kar misli, da potrebuje. In tako pridemo do malih tiranov. Ampak to je samo moje mnenje.
Jap

Permisivna vzgoja v prvi vrsti ni koristna otroku..
Postavljanje meja daje otroku občutek varnosti, da je starš močna, trdna osebnost...
V kolikor otrok dobi občutek,da obvladuje starša in ne obratno, se otroku vcepi notranji strah, kaj če še on odpove kdo bo potem poskrbel zanj, saj starša ne vidi kot močne osebe in posledično ga niti ne more spoštovati...
Seveda je potrebno dozirati vzgojo letom primerno in otrokovi osebnosti...
Starši, ki pretirano popuščajo in za vsako zadevo sprašujejo svojega otroka za mnenje, mu dajejo občutek, da sami niso odločni, da sami niso sposobni speljati neke zadeve odločno, ampak za vsako stvar rabijo potrditev otroka. Kaj naj si tak otrok misli o svojem staršu? Da je nemočna oseba in da mora on kot otrok pravzaprav poskrbeti sam zase in še za starša... Da mora sprejemati odločitve, ki bi jih moral pravzaprav starš.
Frustracije so NUJNO potrebne za zdrav razvoj, saj se celo življenje soočamo z raznoraznimi frustracijami in tako kot moramo otroka naučiti osnovnih življenjsko pomemembnih zadev, ga moramo naučiti tudi se soočati s frustracijami...
Še enkrat pa bi rada poudarila, da je potrebno dozirati letom in osebnosti primerno
