Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
NA NOBENO SE NE NASLANJAJ!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.
(Neža Maurer)
Resnično...
Sem v času moje ločitve, moje težke življenjske prelomnice, sanjala, da se nisem mogla odločiti ali naj grem nazaj v hrib, nazaj gor, tam me je čakal mož ali naj grem naprej v dolino, kjer je bila neka vas. In v tem razmišljanju sem se naslonila na drevo, ki je bilo trhlo, skoraj sem padla...
Ja, res se takrat nisem mogla nasloniti na nikogar, bila sem tako zelo sama in žalostna...Skozi ta proces sem morala iti sama, tako kot vsi, ki se podajo na pot lastne individucije.
Vem, da si tudi ti Maja na poti lastne individuacije, da si trenutno v neki prelomnici, transformaciji, kjer ljudje odhajajo stran od tebe, a vse to mine in dobiš nove, bolj pristne odnose, bolj pristne in iskrene ljudi...Jih je manj, precej manj, ampak so ti zato toliko bolj polni in bogati svoje lastne notranje vsebine...
