Lepo pozdravljeni vsi skupaj!
Na forumu sem nov, ter je to moj prvi post. Če ne paše sem, ga lepo prosim prestavite. Ker imam trenutno malce več časa, sem želel s tistimi, ki jih to zanima, deliti nekaj osebnih vpogledov v "sanjski svet"
Sanje so, normalno, kot se tega vsi zavedamo, vsakonočni del našega življenja. Človek naj bi prespal 1/3 svojega življenja, kar je, če bolje pomislimo kar veliko časa. Kljub temu, pa so sanje, eden izmed najzanimivejših aspektov spanja, marsikomu povsem nepomembne, banalne, ali pa trdi da sploh nikoli ne sanja. Poleg tega, da ima do sanj seveda vsak svoj oseben odnos, pa so sanje tam nekje, izven oprijemljivega, ter splošno dojemane kot neresnične. Seveda so lahko super, zabavne, globoke in polne doživetij, če se jih uspemo spomniti, a vendar so, le sanje, ko se enkrat zbudimo ter začnemo nov dan. Seveda so marsikomu zanimive, ter smo zato začeli v sanjskih simbolih ter prizorih iskati sporočila ter namige naše podzavesti. Marsikdo je tudi že slišal za lucidno sanjanje, a je doseganje tega morda bolj zmuzljivo vsakdanjim sanjalcem, zato ta podatek ne spremeni prav veliko njihovega dojemanja sanj. Kar bi želel deliti z vami, ni tako napredno kot zavedno sanjanje, a vendar vsebuje zanimive namige, o naravi sanj skozi človeško življenje.
Rad bi verjel, da je vsak človek vsaj enkrat v sanjah izkusil letenje. Če je temu tako, ne vem. Med odgovori na to vporašanje, sem velikokrat dobil: Ne, nisem še nikoli letel, ali pa: Jaz sploh ne sanjam.
No, jaz sanjam, ter zelo rad letim. Skozi vsa sanjalska leta, pa sem opazil nekaj zanimivega. Letenje v sanjah ni bilo vedno isto. Moja sposobnost letenja se je postopoma spreminjala, ter razvijala.
1. Leteti sem začel že kot otrok.
Vsake toliko časa, se zgodi, da preprosto moraš poleteti. Morda k tebi, sredi široke zelene jase, obdane z belimi cirkuškimi šotori vse okoli, pristopi čuden možakar v gosposki črni obleki z črnim klobukom ter sprehajalno palico v desni roki, ter te vpraša: Bi se rad naučil leteti? Vsekakor, mu odgovoriš! Zaupa ti, skrivnostno formulo, kako ti lahko uspe, da vzletiš, ter z veliko veliko truda morda ostaneš v zraku. Pravzaprav je povsem preprosto, saj v sanjah ni nič nemogoče. Svoje telo moraš postaviti v nadvse neroden položaj, kateri pravzaprav nič ne nakazuje, da boš zdaj zdaj poletel, temveč bolj spominja na nekoga, ki bo zdaj zdaj v krčeviti bolečini padel na tla. Tako sem moral nekako čudno na pol upogniti kolena, zatem hrbet upogniti nazaj, ter roke ter noge čudno, na povsem nečloveški način zavrteti kdo ve kam, Bilo je sila neudobno, ter pravzaprav nemogoče ostati v takem položaju, če ne bi bile to sanje. Ko sem bil pripravljen, sem se moral le odriniti in odlepil sem se od tal, ter ostal v zraku. No to je bilo pravzaprav bolj lebdenje. Letenje je sledilo z mogočnim prhutanjem mojih rok gori doli. kako drugače pa boš letel, kot da magaš z rokami kot krili. Počasi, počasi sem se dvigoval, a ne več kot kak meter, ali dva. Slej ko prej mi je zmanjkalo moči ter sem razočarno pristal na tla. Tako sem v vsakih sledečih sanjah, ko je bilo pač nujno poleteti, ali le iz zabave, to storil na tak način.
2. Letiš lahko tudi naprej in nazaj!
Bolj ko sem vadil, več sem spoznal. Nekega sanjskega dne, ko sem očitno imel veliko časa, ter me ni lovila kaka čarovnica, katere so v mojih otroških sanjah pogosto spuščale bele dimne signale skozi dimnike svojih hišic nekje daleč v zelenih gozdovih, se mi je bržkone po nesreči v zraku uspelo z neustavljivim mahanjem obrniti vzporedno z tlemi, torej vodoravno. Z nerodno žabico, sem tako počasi ter trudoma "plaval" po zraku, ter z iskrivim veseljem v očeh komaj čakal, da vsem povem, da znam leteti. Letel seveda nisem daleč, ali dolgo. Nekako mi je vedno nekje na pol poti zmanjkalo energije, ali pa kot da bi padel ven iz te naporne koncentracije, ter sem se spustil na tla. Tiste dni, je bilo možno poleteti le enkrat na sanje. Saj tudi rekete ne izstrelijo kar trikrat zapored. Če prvič ne uspe, pač ne uspe.
3. Ko te lovi neznana pošast, ki je pojedla že vse v tvoji hiši, je tvoja edina rešitev le nenaden polet.
Tako, pa je prišlo do tega. Ni več časa za razmišljanje. Zdaj zdaj bo skočila name, ter me raztrgala ta čudna sanjska senca. Če bom omahoval, bo vsega hitro konec. Čudno me strah nikoli ni pustil paraliziranega. Venomer sem v grozni paniki tekel po hiši, izmikajoč se napadom stvora, ki me je lovil. Zadnja možnost, ko se je ponudila ni bila nikoli razmišljena. Bila je popoln skos v neznano ter obenem tudi zaupanje. Slepo zaupanje ter ne prav preveč pametno. Z pošastjo za menoj sem stekel v zgornji del hiše, bratovo sobo, odprl velika balkonska vrata se zapodil na balkon. Z enim samim gibom sem se odrinil od lesene balkonske ograje ter v skoku poletel v zrak. Pošasti ni bilo več, jaz pa sem pravkar spoznal, da lahko poletim, če imam dovolj veliko hitrost ter se tako odrinem od tal. Če sem pri tem že malce višje v zraku, tudi pride prav. Ta način je bil mnogo lažji, ter veliko bolj naraven kot prvi, ter je prav tako deloval, če ne še bolje. Kljub temu, pa je bil le način kako poleteti. Samo letenje je še vedno ostalo težavno kot poprej. Tako je bilo. Od sedaj naprej sem se neštetokrat izmuznil nevarnostim, tako da sem preprosto poletel. Ko sedaj pomislim na to, se mi zdi smešno, da nobena od pošasti nikoli poletela za menoj. To znjanje je bilo sencam nedostopno.
4. Zakaj za vraga nikoli ne morem višje od hiš okoli mene!
Sedaj sem bil že kar spreten letalec. Z tekom ter skokom sem se pognal v zrak ter z veščimi ter usklajenimi zamhi lahko letel kakorkoli sem želel. No, še vedno sem letel na žabico, pa kaj potem. A kljub temu, pa je ostala neka čudna meja, katere nisem mogel premagati. Veliko je bilo priložnosti, kjer se je bilo prav prijetno skriti pred nezeželenimi pogledi na strehi sosedove hiše. Da ne omenim, da so sončni zahodi od tam tudi veliko lepši, ter toplejši. A vsakokrat, ko sem se dvigoval proti strehi izbrane hiše, sem na tej višini naletel na neko nevidno mejo. Naj sem se še tako trudil se nisem premaknil višje od višine strehe na katero sem želel poleteti. Tako sem se moral z rokami prijeti roba, ter se na staromoden način povleči nanjo. Letenje je bilo na tej višini težavno, oz pravzaprav nemogoče, kar me je močno jezilo ter frustriralo. Tudi, ko sem poskušal prebiti ta čudni nevidni višinski zid z ravnim letim v višino, stran od hiš, se nisem premaknil nič višje kot so bile visoke hiše okoli mene. Od kod ta čudna omejitev ter kdo jo je sem postavil? Spomnim se, da sem nekoč letel na vrh bloka, ki je višji od navadnih hiš, a sem prav tako na samem vrhu moral svoje telo zvleči na streho z rokami. Morda je meja tam, kjer se konča "fizični" sanjski svet?
5. Lahko letim, kar je precej noro! Zakaj potem ves čas poskušam leteti kot da bi plaval!?
Če povem po pravici, se ne spomnim, koliko časa sem letel na tak način, ter z zgoraj naštetimi omejitvami. Ne spomnim se niti, kdaj sem spoznal, da prazvaprav sploh ne znam leteti. Površna tehnika, napačna drža, prehitri zamahi! Ena velika žalost vse skupaj.. Niti ne vem, kako ter kdaj sem spoznal, da je pravo letenje pravzaprav nekaj povsem drugega. Morda je k temu bržkone veliko pripomoglo moje poznavanje eteričnih, astralnih ter višjih svetov ter njihovih zakonitosti, ki so pravzaprav v sanjskem svetu zelo podobne, pa naj sem se tega zavedal ali ne. Morda je bil ključni dogodek ta, ko sem nekega dne po meditaciji nepričakovano zapustil telo, ter se tam naučil, kaj pomeni letenje. Kakorkoli že, nekje ter nekoč sem si z svojim vztrajnim sanjskim letenjem prislužil višjo obliko letenja. Ne da bi kaj dosti razmišljal ter razglabljal, sem preposto nekega sanjskega dne spoznal, da ne potrebujem ne rok, ne hitrosti, ne odskoka. Potrebujem le namen. Namen je lahko letenje samo, ali pa jasen cilj pred menoj. Ko imam namen, se preprosto dvignem od tal, ter odlebdim do cilja. Da bi se postavljal v vodoraven položaj, kakeršnga zavzema superman ko jadra nad mestom, pravzaprav ni nujno, ter kaže le še na eno potencijalno omejujočo domnevo o letenju. Povsem brez problema se da leteti vodoravno. Seveda, pa je res veliko bolj zabavno, če se pri večjih hitrostih raztegneš ter, kot puščica režeš skozi zrak. A je dobro če veš, da je to le stvar izbire ter zdrave otroške pameti, da v vsaki stvari uživaš. Tako sem sedaj letel, brez da bi razmišljal, da letim. Mnogokrat, je bilo veliko bolj naravno od hoje, da sem se preprosto dvignil ter odlebdel kamor sem bil namenjen, brez da bi o tem kaj veliko razmišljal. Spoznal sem, da je letenje pravzaprav najbolj naravna oblika premikanja v tem svetu. Kar je pri vsem tem tako zanimivo ter pomembno je to, da se je moja šola letenja dogajala v nezavednih sanjah. Na dogodke zavestno nisem imel vpliva, prav tako so moje odločitve prihajale iz moje podzavesti, ki je takrat vodila ter ustvarjala moj sanjski svet. Preprosto sem le zelo rad letel, ter se skozi vsa leta učil kako kar najbolje leteti. To pravzaprav pomeni, da se znotraj sanj, ali se tega zavedaš ali ne, ali jih zavestno nadziraš ali ne, lahko naučiš določenih sanjskih veščin, katere lahko uporabljaš povsem naravno po pravilih tega sveta. Pravzaprav že samo to dejstvo, da v sanjah obstajajo določene stvari, katere nekdo lahko obvlada ter počne bolje od nekoga drugega, predstavlja neko plat sanj, katere marsikdo ne vidi. Pa če tudi, začnemo o sanjah razlagati le kot o nekih informacijah, držljajih ter impulzih znotraj naših možganov, ki ustvarijo nerealen svet medtem ko spimo.. Če je vse le tako preprosto ter le v možganih, zakaj torej nekdo v sanjah ne zna leteti, ali leti kot da bi plaval, nekdo drug pa lahko zaporedoma krši pravila zdrave pameti ter z vso lahkoto navigira skozi sanjski svet v obliki letenja. Četudi poskušamo sanje razlagati na tak način, je še zmeraj zanimivo dejstvo, da je nekdo znotraj svojega možganskega računalnika uspel dovršiti ter poseduje informacijo, katere nekdo drug nima, le ta pa močno z svojim obstojem definira pravila sanjskega sveta.
Moje učenje letenja je bilo tako dolgo ter pestro, saj sem vedno bil zmožen leteti le po omejitvah katere sem si postavljal sam. V sanjah pa je misel isto kot dejanje. Če misliš, da lahko letiš le tako, da lahko kot norec na ves mah brcaš ter mahaš po zraku, bo zate možna le ta oblika letenja. Že to da letiš je noro, kdo pa ima predrznost razmišljati še o tem, da se da leteti samo z mislimi mar ne? Pa vendar se da. Le pomisliš, in že letiš, lahkotno kot veter.
