poligamija

[sasa]

Ma, hujši so mi eni, ki imajo 19 otrok al nekaj takega, vsem je ime na J, pa vsi zelo krščanski.

[Jane]

A so vsi Janezi 

[Škratinja Nagaya]

Jožice.

[Škratinja Nagaya]

Kaj vse človk zamudi, če ne gleda televizije. 

[sasa]

A so vsi Janezi 

John-David, Jill, Joss, Jana, Jessa, Jinger, Joy-Anna, Johannah, Jennifer, Jordyn-Grace, Josie Brooklyn, Joshua, Joseph, Josiah, Jedidiah, Jeremiah, Jason, James Andrew, Justin, Jackson.

Mislim, da je celo tako, da se ne poljubljajo do poročnega dne, ker so tako verni otroci. So pa vsaj podatki objavljeni rojstni, brez ure sicer. Je bil en škandal, ker je najstarejši sin kot mali nadlegoval svoje sestrice, odvisen od pornografije, po vdoru strani za varanje partnerjev (v Ameriki je imel ogromne razsežnosti) so ga razkrinkali še kot prešuštnika, žena mu pa stoji ob strani. Tako nekako.

[Škratinja Nagaya]

Jana? 

[Jane]

A so vsi Janezi 

John-David, Jill, Joss, Jana, Jessa, Jinger, Joy-Anna, Johannah, Jennifer, Jordyn-Grace, Josie Brooklyn, Joshua, Joseph, Josiah, Jedidiah, Jeremiah, Jason, James Andrew, Justin, Jackson.

Mislim, da je celo tako, da se ne poljubljajo do poročnega dne, ker so tako verni otroci. So pa vsaj podatki objavljeni rojstni, brez ure sicer. Je bil en škandal, ker je najstarejši sin kot mali nadlegoval svoje sestrice, odvisen od pornografije, po vdoru strani za varanje partnerjev (v Ameriki je imel ogromne razsežnosti) so ga razkrinkali še kot prešuštnika, žena mu pa stoji ob strani. Tako nekako.

jaz se ne čudim, če so taki prešuštniki res ne. Če je toliko potlačene energije v teh letih. sej je revež po svoje.

[sasa]

Ja, pomoje, ja. Starša pač zelo strogo krščansko vzgajata otroke, tudi pridruženi so v take skupnosti, kjer se njuni otroci družijo s takimi vrstniki. 2 hčerki sta se lani poročili, takoj po poroki noseči. Kje boš pa imel čas za razvijat normalen odnos, pa noben ne ve ... Se ne čudim, da se tako dogaja.

[Jane]

ah kje nekje mora butnit ven. To je uno a pol živiš v filmu k so ti ga drugi določli (starši) in rataš zagrenjen in čuden in seksualno obseden, al pa se upreš že v štartu in živiš svoj lajf.

[sasa]

Tako nekako ja. Pa računaj, da so otroci vsi odraščali pred kamerami, ker to je bila prav resničnostna oddaja o tej ogromni družini. Nimaš normalnega otroštva sploh.

[sanjalka]

Se mi zdi, če družbe ne bi postavljale okvirjev kaj je normalno in kaj ne, bi bilo mnogo manj trpljenja.
Če ne živiš v nekih povprečnih okvirjih širše družbe, si čuden in izločen in zaradi tega tudi toliko trpljenja, travm...
Ne toliko zaradi drugačnega načina življenja kot bolj zaradi nesprejemanja in etiketiranja drugačnosti.
Tako se sprašujem kaj je to normalno otroštvo...
Včasih je bilo normalno otroštvo v neki zaprti "normalni" družini, kjer sta bila ata in mama in par otrok, vsako nedeljo v cerkev ali druga skrajnost bog ne daj v cerkev, to je bilo normalno.
Normalno je bilo,da je imel moški ljubico, no danes se vse spreminja...
Bolj ko je družba odprta in bolj ko je dovzetna za sprejemanje drugačnosti, manj travm imajo otroci.
Npr ločitev, se spomnim, mojo hči je bilo izredno sram, ko sva se z njenim očetom ločila in ni upala nikomur povedati, da se ji ne bi posmehovali,da ima njena mami drugega moškega in njen oči drugo žensko....
Če bi vse te spremembe jemali bolj široko bolj odprto, bi bilo otrokom lažje.
Potem pa vsi skačejo okrog teh otrok, joj ubogi otročki kaj se jim dogaja.
Ubogi so toliko kolikor jim drugi vcepijo ,da so ubogi...
Seveda je tukaj izvzeto spolno, psihično in fizično nasilje, ki ga v nobenem primeru ne odobravam. Vse ostalo je sprejemljivo.

[Maja]

sanjalka, super napisano!

[Rena]

sanjalka, super napisano!

Se strinjam.

[sasa]

Se mi zdi, če družbe ne bi postavljale okvirjev kaj je normalno in kaj ne, bi bilo mnogo manj trpljenja.
Če ne živiš v nekih povprečnih okvirjih širše družbe, si čuden in izločen in zaradi tega tudi toliko trpljenja, travm...
Ne toliko zaradi drugačnega načina življenja kot bolj zaradi nesprejemanja in etiketiranja drugačnosti.
Tako se sprašujem kaj je to normalno otroštvo...
Včasih je bilo normalno otroštvo v neki zaprti "normalni" družini, kjer sta bila ata in mama in par otrok, vsako nedeljo v cerkev ali druga skrajnost bog ne daj v cerkev, to je bilo normalno.
Normalno je bilo,da je imel moški ljubico, no danes se vse spreminja...
Bolj ko je družba odprta in bolj ko je dovzetna za sprejemanje drugačnosti, manj travm imajo otroci.
Npr ločitev, se spomnim, mojo hči je bilo izredno sram, ko sva se z njenim očetom ločila in ni upala nikomur povedati, da se ji ne bi posmehovali,da ima njena mami drugega moškega in njen oči drugo žensko....
Če bi vse te spremembe jemali bolj široko bolj odprto, bi bilo otrokom lažje.
Potem pa vsi skačejo okrog teh otrok, joj ubogi otročki kaj se jim dogaja.
Ubogi so toliko kolikor jim drugi vcepijo ,da so ubogi...
Seveda je tukaj izvzeto spolno, psihično in fizično nasilje, ki ga v nobenem primeru ne odobravam. Vse ostalo je sprejemljivo.

To se strinjam, ampak kot sem dejala, v tej družini je prišlo do zlorab sestric s strani njunega brata, kar pa je šele po nekaj letih prišlo navzven, starša sta pa to prekrivala kar nekaj časa. To se meni osebno ne zdi normalno in prav.

Se pa strinjam, da je potrebno pač sprejemati drugačnost. Jaz jih obsojala nisem, sama pa ne bi nikoli šla v kaj takega.

[sanjalka]

Se mi zdi, če družbe ne bi postavljale okvirjev kaj je normalno in kaj ne, bi bilo mnogo manj trpljenja.
Če ne živiš v nekih povprečnih okvirjih širše družbe, si čuden in izločen in zaradi tega tudi toliko trpljenja, travm...
Ne toliko zaradi drugačnega načina življenja kot bolj zaradi nesprejemanja in etiketiranja drugačnosti.
Tako se sprašujem kaj je to normalno otroštvo...
Včasih je bilo normalno otroštvo v neki zaprti "normalni" družini, kjer sta bila ata in mama in par otrok, vsako nedeljo v cerkev ali druga skrajnost bog ne daj v cerkev, to je bilo normalno.
Normalno je bilo,da je imel moški ljubico, no danes se vse spreminja...
Bolj ko je družba odprta in bolj ko je dovzetna za sprejemanje drugačnosti, manj travm imajo otroci.
Npr ločitev, se spomnim, mojo hči je bilo izredno sram, ko sva se z njenim očetom ločila in ni upala nikomur povedati, da se ji ne bi posmehovali,da ima njena mami drugega moškega in njen oči drugo žensko....
Če bi vse te spremembe jemali bolj široko bolj odprto, bi bilo otrokom lažje.
Potem pa vsi skačejo okrog teh otrok, joj ubogi otročki kaj se jim dogaja.
Ubogi so toliko kolikor jim drugi vcepijo ,da so ubogi...
Seveda je tukaj izvzeto spolno, psihično in fizično nasilje, ki ga v nobenem primeru ne odobravam. Vse ostalo je sprejemljivo.

To se strinjam, ampak kot sem dejala, v tej družini je prišlo do zlorab sestric s strani njunega brata, kar pa je šele po nekaj letih prišlo navzven, starša sta pa to prekrivala kar nekaj časa. To se meni osebno ne zdi normalno in prav.

Se pa strinjam, da je potrebno pač sprejemati drugačnost. Jaz jih obsojala nisem, sama pa ne bi nikoli šla v kaj takega.

Zloraba NI sprejemljiva v nobenem primeru, niti v takem, kjer je v družini en otrok ali 20 otrok, kjer sta starša ločena ali ne, kjer sta starša dva moška ali dve ženski, skratka zloraba NI sprejemljiva.
Zloraba je zame tudi etiketiranje in pritiskanje na otroka, da je ubošček, da je z njim nekaj narobe, ker ne odrašča v "normalni" družini.
Tukaj se rodi ogromno travm in sama menim, da je teh zlorab največ, več kot tistih za katere itak vsi vemo, da so nesprejemljive.