Saj. Vsi kupujemo, vsi potujemo, vsi imamo vse. Da ne bi smetili in kvarili okolja, je skoraj nemogoče. Se je treba peljati, je treba poklicati, je treba jesti, se obleči, potrebujemo kup navlake za življenje, kakršno je postalo.
Je te dni rekla mami, da jo zanima, kako bi bilo, če bi se vrnili na nivo ponudbe, kot je bila na primer v 60-ih letih. Sva se strinjali, da je to nesmiselno sploh razmišljati. Zdaj človek, da funkcionira, potrebuje več, stvari so postale nujnost. Verjetno zdaj že šolanje ne gre brez naprav - mi smo še prepisovali iz knjig, zdaj se pogoogla. Delo je bilo blizu, zdaj se je treba v službe večinoma voziti. Neskončno novih nujnosti.
Razna gibanja in prizadevanja za racionalizacijo so rahlo nesmiselna, ampak verjetno morajo trositi floskule, ker je tudi to ozaveščanje, četudi v prazno, za nekoga biznis oz. vir preživetja.