Danes sem imela tako zelo žive sanje proti jutru, da sem se komaj prebudila iz njih. Res je trajalo kar nekaj časa,da sem dojela, da sem v postelji in moram vstati.
Kot bi morala iz nekega drugega vesolja priti spet nazaj.
No, sanjala sem, da sem šla z otroci, svojo hčerko, nečakinjo, ter partnerjevima otrokoma v Avstralijo. Partner ni šel z nami, ker je imel obilico dela z zaključevanjem gradnje najine hiške na morju. Bila sem malo razočarana, po drugi strani vesela, da grem z otroci na potovanje v Avstralijo.
Malo sem imela dvoma glede zvestobe, ampak sem to misel hitro odgnala vedoč, da vsega ne moremo imeti pod kontrolo. No in smo šli. Ob tem pomislim, da sem pravzaprav brez denarja in kako bom v Avstraliji vse sama plačevala. Ok, sem si rekla, imam še kreditne kartice in če mi res zmanjka denarja, bom prosila mamo (vsaj zdi se mi, da sem pomislila na mamo, lahko bi tudi na mojega partnerja), da mi nakaže denar in ji ga vrnem, ko se vrnemo domov. Nečakinja je izrazila malo ljubosumja do moje hčerke, češ da blagor njej, ker ima tako mamo-sem pozabila zakaj že (se mi zdi,da v smislu, da jih peljem na to potovanje in da sem ji kupila dva lepa nova kovčka) Letalo s katerim smo leteli je bilo največje kar jih obstaja in res lepoooo, velikooo, na letalu je bilo tako kot bi bili ne vem v kakšnem modernem hotelu, skratka tudi notranjost letala je bila velika, odprta, notri je bil bife...tako kot na križarki, bolj na ta način. Ko smo že sedeli na stolih, sem se spomnila, da sem pozabila povabiti na to potovanje tudi sina, bilo mi je težko, kako sem lahko to pozabila. Hči me potolaži, da itak ne bi šel z nami, saj ima on sedaj svojo punco in svoje življenje. Pomislim, da res je tako, a vsaj povabila bi ga lahko, da gre z nami, in bi se potem on sam odločil. No in vožnja z letalom se začne, vozili smo se po takšni makedam cesti, ki ni bila tista klasična prašna, ampak takšna bolj glinena, kot v Istri, kjer je zemlja bolj temna. Občudovala sem pilota kako natančno in z veliko hitrostjo vozi po tej cesti in se spretno izogiblje oviram (hiše, drevesa..) tako se pripeljemo na vrh hriba, kjer so bile na desni strani hiške, kot vrstne hiške in pred vsako je bil parkiran avto (renault scenic), na levo pa tak razgled, kot ga še v življenju nisem videla-širno morje, in mali otočki na njem, in na vsakem od teh otočkov čudovita zgradba, grad ali cerkev, bilo je res čudovito. Pomislila sem, kako je ta kotiček sveta skrit, kako malo ljudi sploh ve, da obstaja, in kako so ti ljudje, ki tukaj živijo sploh našli ta del sveta, ki ima tako čudovito pozicijo. Sicer sem pomislila, da se morajo voziti daleč v službo, a vseeno življenje tukaj je res čudovito. Malo me je presenetilo to, da je pred vsako hiško parkiran enak avto (renault scenic), le v drugi barvi (vsi so bili svetle barve) in kako imajo na tako čudovitim kraju lahko tako dolgočasne avtomobile. Zanimivo je to, da sem tak avto imela sama. Kupila sem ga, ko sem bila še poročena, v obdobju, ko se mi je zdelo, da sem na vrhuncu vsega dobrega in lepega v življenju, občutek, ko misliš, da je cel svet tvoj. No ta avto sem v resničnem življenju imela tudi še po ločitvi, takrat je bil že poln napak in sem ga imela večinoma na servisih.
Ok, nazaj na sanje
Ko se tako vozimo z letalom po tej cesti, me partnerjeva hčerka vpraša, kako je možno, da se nismo še nikoli vozili tukaj? Pritrdim ji, da se tudi sama temu čudim. Partnerjev sin pa mi reče, glej na koncu te poti je prepad, mi smo na pečini, cesta je prav odsekana pravokotno na koncu te poti. In mu rečem, ja seveda, saj kako pa naj letalo poleti, nekje se mora ta pot končati, da bomo lahko poleteli. In res poletimo. V tem trenutku nas po zvočniku nagovori pilotka, bila je ženska. Bila sem presenečena, da tako ogromno letalo upravlja ženska. Pilotka nam pove, da smo na poti v Avstralijo, da je to njen prvi let s tem letalom, da je po poklicu psihologinja in da nam želi miren let. Spet sem bila presenečena, kako lahko psihologinja upravlja takšno letalo, a sem pomislila, da je to pravzaprav pravi poklic, saj bo znala pravilno odreagirati v kritičnih situacijah. Prepustila sem se in pričela uživati v letenju. Leteli smo precej nizko nad morjem, ki je bilo zelo razburkano, valovito, na njem so pluli čolni, nekaj ljudi je plavalo, nekateri so surfali, skratka kar precej dogajanja je bilo na tem razburkanem morju. Leteli smo tako nizko,da se je vse to dobro videlo.
In rečem sinu (mislim,da je bil sin, čeprav ga v samem začetku potovanja ni bilo), poglej dol kako je razburkano morje in kako se ljudje matrajo, da premagujejo te valove, mi pa smo tukaj na varnem in lepo letimo, prav veseli smo lahko, da nismo dol med njimi in se nam ni treba boriti z valovi.
Nato me moj partner zbudi....in se sanje končajo
