Sem danes sanjala, da sem mojemu povedala, da je isti kot njegova mama in da jaz ne mislim igrati iste vloge kot njegov oče.
Bil je strašno užaljen in je rekel, da ne more biti več z mano. Enostavno ni prenesel te moje opazke. Nato sem ugotovila, da nimam več mobitela, da mi ga je nekdo v tem času, ko sem se z njim pogovarjala, ukradel. V tem času se je namreč nabralo precej ljudi v stavbi, kjer sva bila. Najprej sva bila sama in zato sem pustila mobitel na ograji stopnišča. Mojega ni bilo več, želela sem mu sporočiti, da so mi ukradli telefon. Pričela sem ga iskati, mojega dragega namreč. Bila sem kot v nekem hotelu, labirintskem hotelu, kjer nihče ni razumel mojega jezika, jaz pa očitno nisem znala govoriti v njihovem jeziku. Po več poskusih, me končno nekdo razume in usmeri proti nekemu prostoru, občutek sem imela, da so me končno razumeli in prav usmerili. Znašla sem se v nekakšni veliki sobi, ki je bila namenjena otrokom, tam je bila sobarica in sem jo vprašala kaj je sedaj to, da jaz iščem sobo št. 419 in ne otroško sobo. Je rekla, ja, saj ste prav prišli, odmaknila otroško posteljico, za katero so bila še ena vrata, na njih pa št. 419. Ko sem vstopila notri, je bila soba vsa razmetana, cel kaos, notri njegova otroka, njega ni bilo, nato ga zagledam, ko stopi iz kopalnice, bila sem ga vesela in on mene, čeprav je bil njegov objem še bolj previden...
Nato sem se zbudila...
Neprijetne sanje z iskanjem nekoga, ki ga imam rada, Negotovost in nemoč
Ambivalentni občutki.
Po eni strani me dejansko neke zadeve pri njem zelo motijo, po drugi strani ga imam rada in si želim biti njim...
In zadeve, ki me motijo, so še kako zelo tudi moje
Kakšno močno zrcljenje, kako težko je biti včasih v odnosu, kjer se srečaš sam s sabo
In seveda tudi lepo, ko srečaš v tem istem odnosu tudi lepšo plat samega sebe
