Cvetka, tvoje vprašanje in odgovor nanj se me je še posebej dotaknil, ker sem sama celo življenje hrepenela po odnosu mama-hči, kakršen mi nikoli ni bil dan. Mogoče se tudi sedaj toliko bolj trudim, da zgradimo tak odnos, po kakšnem sem samo vedno hrepenela, s svojima punčkama... Upam, da si našla svoj mir in srečo v odgovoru. 
Mene v zadnjem času prav tako obdajajo strahovi. Strah, ali bom znala izbrat pravo pot, ali bom imela dovolj poguma, ko se bom odločila za določeno pot.. Se mi zdi, da imam preprosto prepolno glavo vsega, tako da srca in občutkov trenutno niti ne slišim. Torej, zanima me, ali bom kljub vsemu znala izbrat pravo pot? Bom imela dovolj poguma, da bom šla po njej? In ali bom sploh kdaj še našla srečo?
Kaj pa če ti je bil odnos mama - ti (hči) dan tak, kot je bil ravno zato, da ozavestiš, kako ne želiš več da bi bilo?
Da izstopiš in ga presežeš?
Da sebi in svojim otrokom po svoje svoje odnose postrežeš?
Kako pa veš kaj je prava pot?
Včasih je na začetku lažje, če pomisliš katera pa zate sigurno ni prava, česa pa zares veš, da več ne želiš.
Tako hiytreje in lažje odgovore o tem, kaj si zares želiš, dobiš.
Koliko pa je dovolj poguma? 1 kila, 1 tona, dva otroška roza balona?
Vsa energija tega sveta je tvoja podpora in opora. Ko se boš odločila.
Ko boš korak prvi naredila.
Ko boš dojela, da korakaš in greš v srečo, da zapuščaš srečo opotečo in žalost in nesrečo.
Če je gflava prepolna jo sprazni, eno po eno vso navlako in nesnago zloži ali stresi ven.
Potem pa samo bodi, v nesnagi misli premnogih ne blodi.
Bodi v niču, praznini. Bodi v sivini.
Bodi, jokaj, stokaj, v samoto svojega srca se spokaj, tam jokaj in stokaj.
Pa jokaj in stokaj. Pa še mal jokaj in stokaj.
Pa jokaj in stokaj. Pa še mal .....
Pa ko se boš vse prejokala in prestokala se boš bolečine in sivine osvobodila.
ZKAJ BI SE NA VEN, ZA FASADO SMEJALI IN GLUMILI, KO NAS PA V BISTVU V SRCU IN DUŠI VSE BOLI.
A smo to še mi?
Sebe zatajimo in svoje občutke prodamo za sendvič s salamo?
A se ni boljše vležt na slamo in začutit svojega srca in duše utrip, kot pa jest konzervirano umetno omamo?
Ja takle mamo.
Tud mi ja, pa si mislila da boš boljša, večja, drugačna od tega.
Da bos srečna, če se boš prisilila, potrpela, duši svoji kozje molitvice pela, če ne bo vesela. Da pol bo pa dojela. Da mora bit srečna, tud če ni.
Ker tko pravjo pač vsi.
Saj ni tko hudo, saj ni tko grdo, kaj pa ti veš.
Druge poglej, se ne afnej, sej hudga ti ni. Tako ti pravimo vsi.
Kaj pa ti veš, kaj se pa greš. Veš kako je blo nam hudo. Pa nismo kar šli, pa nismo kar obupali.
Smo cel lajf upali, pa upali, pa upali. Ja tud obupali, priznali pa ne bi. Ker to boli. Bolet pa ne sme. Vsaj na ven ne.
Se je treba delat, da je vse ok, da je vse v redu. Tvoj stari oče bo pa že vedu, ti bo stric povedu kaj in kako. Te teta okregala bo.
Ti bo mama pridigo povedala, se boš župniku spovedala.
Nič ne boš samo nase gledala.
To j sebično, nič lično in mično. Se ne spodobi za tako gospodično.
Pri nas v žlahti je že od vedno tako.
Ni treba, da bi pri tebi drugače bilo.
A misliš da glih ti si pa tko posebna, da je pri tebi sprememba starega misšlenje in navad potrebna?
Če ne zmoreš in če ne gre drugač, beri vedno in znova kar se je tukaj zapisalo, zate narisalo.
Beri potiho, beri naglas.
Beri in beri, doklar ne dojameš, dokler ne zaznaš, kaj je tvoje in kaj ne.
Ko bereš in bereš in bereš in bereš prej ali slej že zase razbereš, kaj si ti in kaj nisi ti, kaj so od drugih okovi in skrbi.
Kaj od tega zares rabiš ti.
Beri, dokler se ti u glaviin lajfu ne zvrti, potem se vse v pravo smer odvrti.
Ugotoviš kdo si in kaj nisi ti.
Začuti, kaj si tvoje srce želi.
Začutiš kdo si in kaj želiš.
Takrat pred ničemer in nikomer več ne zbežiš.
Se določiš kaj želiš in to narediš.
Ko boš sebe zares začutila, se boš spon in strahov drugih in svojih osbvobodila.
Boš zadihala in zaživela, boš od sreče svojo lastno pesem zapela.
Svoj dušni načrt sprejela.
Ne boš več pesmi drugih pela.
Boš zacvetela.
