Včeraj sem na delovnem mestu ponovno doživela zahrbtnost, nesramnost in nepoštenost.
Človek naj bi se na to navadil, pravijo. In potem se baje prilagodiš pravilom in pač moraš s tem znat.
Da pač ohraniš svojo rit.
Ne. Tega žal nikoli ne bom znala.
Žalostna sem in razočarana.
Morda se lahko naučiš, kako se odzvati (vsaj navzven) in mogoče do neke mere postaviti blokado, da te ne razjeda še naprej ...
Ali pa ne. Običajno se občutki v vseh razsežnostih vrnejo, ko se pojavi nova oseba, ki serje.
Sama sem vedno zgrožena in razočarana, ko dobim servirano svinjarijo, pa sem doživela že svega i svašta. Kljub temu še vedno gojim pozitivna pričakovanja do ljudi, saj zaradi par bedakov nočem odbiti priložnosti za prijetna srečanja.
Ne dam pa priložnosti več ljudem, ki so pokazali svoje najslabše lastnosti. Razumem napako, nesporazum, tudi to, da kdo izgubi nadzor nad temperamentom. Dokler to ni res kronično ali dokler ne vidim, da je povod za vedenje "žlehtnoba". Ne gre za zamero, tega občutka ne gojim čisto do nobenega človeka na tem svetu, ampak me taki ljudje preprosto izgubijo. Nisem pripravljena dati 1001. priložnosti po tistih tisočih, ki sem jih že ...
1000, ne 1 ...
Lahko tudi komuniciramo, če je potrebno - to se nanaša npr. na službo - da se škoda ne širi na druge, ampak to je zelo mehanično, brez vsakršne strasti, tudi spoštovanja tak človek ni več deležen iz moje strani.
Če je človek gnil in mi ne more škoditi ... Pfffff ...
Vsi se med sabo pač ne ljubimo.
