Uh, poznana scena, Pika. Pa kako hitro se otroci obrnejo, če so slučajno starši zraven! V sanjah ne bi na pogled angelskim bitjem pripisal take mere preračunljivosti.

Sploh punčkam, za fante imam občutek, da njihovo obnašanje ne diferencira, če te ne marajo, to kažejo bistveno bolj odkrito, tudi pred starši. Mogoče mi za to še danes večkrat bolj ustreza moška družba

Ni pa fajn, sem bila sama tudi večkrat tarča, malo zaradi posebnosti, malo zaradi zrelosti ... Je težko in boleče, zelo, ker težiš k temu, da ugajaš, na to te navajata okolje in sistem ... a rezultat je bil vreden, sem se naučila biti sama s seboj in ne "kupovati" naklonjenosti. Izberem si tiste, ki so je vredni in ki lahko k moji osebni izgradnji kaj doprinesejo. Pa tudi fino je, da spoznaš, da se v življenju vsakemu in vsem ne da zaupat.
Če bo šlo še naprej prek meje, pa kar strogo urgiraj. Že res, da naj bi konflikte reševali sami, ni pa to razlog, da bi morali od otroka na pragi pubertete pričakovati, da bo boksarska vreča za frustracije in da bo v takih viharjih ravnal "odraslo". Tudi za to moraš dorasti.
Se pa velikokrat vprašam, kakšne katastrofe od staršev vzgajajo takšne (resda še) mlade ljudi ... Za vse živo imamo izpite in obrazce, otroka pa lahko naredi praktično skoraj vsak. To še ne pomeni, da je primeren za nadaljnjo fazo.