Najprej hvala Nena in vsem udeleženim za sodelovanje. Jaz sem se malo razpisala in verjamem, da mi je lahko kaj ušlo. 
Najprej sem začutila neko pikajočo napetost v levi dlani, energijo, ki se je širila … nato sem videla mlad par, v nekem prostoru (levo izhod na teraso oz. ven, naravnost vhod s hodnikom in desno vrata sanitarij, desno je bilo čutiti dnevni prostor), ki se nekaj pričkal in razburjeno krilil. Poslala sem jima ljubeče energije. Ona luštna temnolasa dolgolaska, z doprsnim bolerom in tričetrt oprijete kavbojke. On temnolas, v črni srajci (ali temno modri) in kavbojkah (malo širši model, ne oprijeti). Oba moderna. /ločene denarnice/
Nato se on obrne in odide, ona pa se nam pridruži. Zatem smo bili kar naenkrat kot v nekem templju. Visoko, kot nekje v skalnem ali kamniti strukturi (ne znam opisati, vendar smo nekateri sedeli v nekakšnih kamnitih stolih, nekateri stali. Kar iznenada so se začeli od zgoraj vsipati zlatniki in kar sipali in sipali. Čutiti je bilo začudenje. Pred sabo na levi vidim mladenko, temnih kratkih (ali spetih) kodravih las, zelo lepega, gladkega obraza, ki sramežljivo kleči in si ne upa pogledati navzgor /ne upa sprejemati, kot da si ne zasluži/ . Za sabo opazim mlajšega sramežljivega suhljatega moškega, ki vse to dogajanje opazuje, naslonjen na »skalo« ob neki odprtini. Rečem mu »Pridruži se nam, saj si del vsega«. Skozi to odprtino stopi večji moški, kot nekakšen bog, z nekakšnim zlatim pokrivalom z rogovom. Bil je zelo suh in obraz tudi, skoraj živalska oblika. Ni bilo strahu v prostoru, le od njega je vela neka veličastna moč. V naročju je objemal nekaj zlatega, kot posodo, velik vrč, v desni roki pa kot palica. Posodo je položil na kamen poleg kupa zlatnikov in malo sklonil glavo. Palico je zapičil v sredino med zlatniki in kamnom s to posodo (za njim opazim žensko srednje dolgih svetlejših las) in prične tolči po nji, da se pričnejo iskriti zlate iskrice. Nato reče »Sprejmite in Zaupajte«. Iz palice pričnejo švigati dolgi tanki, zlati žarki, ki osvetlijo celotni prostor »jamo« in zlata energija se prične viti krog nas, iskrice pa nas zadevajo in se stapljajo v naša srca. Iz stropa vidim, da se nam bliža vila, v belem »krilcu« iz lokvanja in zlatem zgornjem delu, kodravih, dolgih las in nekaj položi na kup zlatnikov, nas obleti, da začutim krila kot sapico /svežina/ in se smehlja, milo in oči govorijo »Zaupajte«. Na desni zagledam glavo volka. Rečem »Pokaži mi več«. Nato se s pogledom sprehajam navzdol in vidim žensko telo. Ne suho, niti ne debelo. Prej bi lahko rekla močne kosti. Na levi pred sabo vidim moškega (leta ne znam opredeliti, a je bilo čutiti tu nekje med 40, 50), s plešo ali obrito glavo (prej pleša). Moški zadržan, morda malo tog, a vseeno je čutiti tople energije v njem. Nato (nenavadno) se nam iz zraka, po vrvi, kot na gugalnici, spušča še nek moški (vsaj tako je izgledalo na prvi pogled, ko smo zrli gor), skoraj že zamudil vse, a še vedno pravočasno. Bila je ženska, ko stopila na tla. /rada nosi hlače ali se oblači po moško/
V levem kotičku sem ves čas videla neko belo iskrico. Najprej je izgledalo kot da se svetloba preriva skozi kakšno špranjo. Ne. Ko se je ta bleščeča svetloba pričela bližati in večati, opazim, da je bil ves čas ob nas Mihael. Le gledal nas je in nas in vso to obilje in blagoslov tega obilja, obdal s svojo energijo. Šele potem, ko sem se pričela ozirati okoli, sem opazila, da smo pravzaprav že ves čas v tej energiji, kot … ne, kot v nekakšnem balonu … preprosto v tej energiji, katero je obdajala tudi nežna modra energija in lila iskrice. Nato ste se pričeli »umikati«, izginjati. Vse je pričelo izginjati in jaz sem se pojavila med zelenjem. Nato zagledam nek čudovit divji gozd. Najprej je izgledalo, da so na neki jasnini ljudje, a ko sem se približala sem se znašla med živim drevjem.
(bilo nas je kar nekaj, a vseh energij, vseh duš mi ni bilo dano prepoznati, le čutiti prisotnost)
HVALA!
