vzgoja?

[megica]

ne vem kje sem falila,ampak dejstvo je,da svojega otroka ne znam vzgajat.ima dve leti,zbudi se tečen,cel dan je tečen,in spat gremo pa  že vsi tečni.ne vem kje sem falila,ne vem kaj bi mogla naredit,da bi se zjutraj zbudil dobre volje ,pojel,se malo igral ,potem kosilo,popldanski počtek pa malica ,ven v  naravo in potem večerni obred,večerja,kopat ,pravljica in spat.tako si jaz predstavljam.ampak realnost je precej drugačna in mene zeloo vže iz tira.zjutraj se zbudi in joka al da je lačen,al da bi gledal risanko.poje,potem bi gledal tv,gremo malo ven,z drugimi otroki se največkrat  noče igrat (jih je že fasal parkrat)dp kosila je že precej  tečen in jaz kot blesava hitim in kuham,potem z jezo dostikrat pojemo,spat popldan noče,pol je cel dan v pi...ker samo tečnari,meče igrače.... cel dan.jaz ne morem nič.tv ne morem gledat,brat ne morem.
to je na dan ko smo fraj,če gremo kam z avtom je poglavje zase,moramo it po kosilu,da zaspi,ker če ne tuli in tečnari.
pri varuški je polonoma druga pesem.zlati otrok.ne tečnari,poje dosti, po kosilu se še malo igrajo in ji potem zaspi v petih minutah v naročju?!jaz se mučim tudi po neo uro in potem odneham ker mi ne uspe ga uspavat.je problem za zaspat in popldan in zvečer.
naj mi da kdo pameten nasvet.

[Neska]

Hmmm...pameten nasvet ???
Megica, vsak otrok je drugačen in vsak starš drugače gleda na otroke. Poleg tega je še vsak dan poglavje zase .Moje skromno mnenje je, da mu je varuška že v štartu določila jasne meje in mu dala vedet kaj pri njej sme in kaj ne. Dejstvo je da naši mali razgrajači preprosto POTREBUJEJO pravila, pa čeprav je njihovo življenje dejansko še sama igra. Mogoče bi pomagalo, če mu probaš dovoljeno in ne dovoljeno predstaviti ravno skozi igro... in ne misli si da dveletnik ne razume kaj mu govoriš in kaj mu hočeš dat vedet, so pravi mali navihanci in kljub svoji mladosti zelo zelo inteligentni. Naj tu dodam še to, da večina otrok do svojega četrtega leta sploh ne razume besede NE, zato mu stvari razlagaj bolj na način" tole pa počnemo takole...ker je tako prav...se tako dela..." "druge otroke boli, če narediš tako... nobenemu ni všeč da se mu nagaja" in podobno...
Seveda boš morala biti zelo zelo potrpežljiva in za vsako ceno vztrajat pri svojem, pa tudi če se ti bo sredi nakupovalnega centra drl in te bodo zaradi tega vsi postrani gledali (otroka vzgajaš ti in če komu ni kaj prav, naj pač ne gleda ali posluša). Bodi predvsem pozitivno naravnana in "opremi" se z jeklenimi živci . Včasih pa lahko kaj tudi preslišiš ali ne vidiš...se obrneš in se narediš kot da nič ni bilo... ker v kar usmerjamo ponavadi starši pozornost ( v tem primeru v otrokovo neprimerno obnašanje) jo otroci usmerjajo tri krat bolj. Sploh ko hočejo pozornost.... Ni vedno lahko, je pa vredno truda! S časoma, če boš vztrajna lahko kar kmalu, opaziš že prve rezultate    Preverjeno
Torej vedno štartaj od sebe in obnašaj se do otroka nekako tako, kot bi želela da se otrok do ostalih obnaša (očka isto ) , torej vse mu ljubeče in milo razlagaj, pa četudi se je res grdo obnašal.
Vso srečo in lepo bodi

[bilka]

otroci, ki so stari 2 leti, se ne igrajo še radi z vrstniki. najraje imajo kake simbolne igre - na primer kuhanje, pa barvajo radi, ali pa sestavljajo kake kocke. tak da mu probaj dat kakšne takšne igre. zjutraj mu pač pusti gledat risanke, pa lahko mogoče v tistem času kaj pripraviš za kosilo. kosilo pa delaj čisto enostavno. kako polento ali pa gris, pa špinačo ali pa testenine. nekaj, kaj je hitro, da ti ne bo vzelo dosti časa in te naredilo nervozno. ker otroci čutijo slabo voljo in to jih lahko dela zelo nesigurne, pša mislijo, da so oni krivi za vse.
če grete ven, mej kake bebi piškotke pa nek sok  zraven, da ne bo tak lačen in bo kosilo lažje pričakal. metanje igrač pa je tudi neke vrste igra - zvoki in spoznavanje različnih funkcij predmetov je zanj igra in spznavanje sveta okoli sebe. žal. ampak to je samo obdobje, ki bo minlo. najbolje je, da zvečer pospravita igrače skupaj, niakkor pa ne zahtevaj od otroka, da pospravlja sproti. vsaj pri teh letih ne...
to je vse, kar ti lahko rečem. upam, da ti bo kaj pomagalo.
vso srečo in ne izgubi volje;)

[Andres]

ne vem kje sem falila,ampak dejstvo je,da svojega otroka ne znam vzgajat.ima dve leti,zbudi se tečen,cel dan je tečen,in spat gremo pa  že vsi tečni.ne vem kje sem falila,ne vem kaj bi mogla naredit,da bi se zjutraj zbudil dobre volje ,pojel,se malo igral ,potem kosilo,popldanski počtek pa malica ,ven v  naravo in potem večerni obred,večerja,kopat ,pravljica in spat.tako si jaz predstavljam.ampak realnost je precej drugačna in mene zeloo vže iz tira.zjutraj se zbudi in joka al da je lačen,al da bi gledal risanko.poje,potem bi gledal tv,gremo malo ven,z drugimi otroki se največkrat  noče igrat (jih je že fasal parkrat)dp kosila je že precej  tečen in jaz kot blesava hitim in kuham,potem z jezo dostikrat pojemo,spat popldan noče,pol je cel dan v pi...ker samo tečnari,meče igrače.... cel dan.jaz ne morem nič.tv ne morem gledat,brat ne morem.
to je na dan ko smo fraj,če gremo kam z avtom je poglavje zase,moramo it po kosilu,da zaspi,ker če ne tuli in tečnari.
pri varuški je polonoma druga pesem.zlati otrok.ne tečnari,poje dosti, po kosilu se še malo igrajo in ji potem zaspi v petih minutah v naročju?!jaz se mučim tudi po neo uro in potem odneham ker mi ne uspe ga uspavat.je problem za zaspat in popldan in zvečer.
naj mi da kdo pameten nasvet.

Mislim, da morate vi med sabo mir narediti, torej, da se malo umirite, saj bržkone otroku dajete en sam strah. Povedala si, da je pri varuški zlati otrok, kjer je brez dvoma mir in temu primerno vzgojo tudi dobil. 
Tudi moj sin se je včasih zbujal. Še ko je za vikende k meni hodil je včasih v spanju planil v jok, ali pa se je zbudil.  Bivša kajpak drek vali na njega, da tak pač je, kar je le  izogibanje odgovornosti.
Sicer pa menim, da je dobro, da si se komaj pri njegovih dveh letih že začela spraševati kje si falila.  So matere, ki se o tem vprašajo komaj, ko jim adolescentni otrok dnevno pokaže srednji prst.. 

Andres

[megica]

Andres v bistvu nisme falila.le nobenih pravil mu nisem dala,kot so mi že prej povedali.kosilo delam predolgo,varuška ma že vse narejeno ko on pride,in ga samo varuje.pa ona tudi presliši cviljenje.mene pa cviljenje vznemiri in nato je začaran krog.
hvala vsem za odgovore.
vsak mi je nekaj pametnega svetoval.

[Rena]

Ah, draga Megica, kako je pa vzgoja težka, vem... Ker imam dva skoraj odrasla sina in  vzgoja zdaleč ni tekla kot namazana, bom poskusila malo "pametovat".

Kot prvo bi se naslonila na tvoj stavek

varuška ma že vse narejeno ko on pride,in ga samo varuje.pa ona tudi presliši cviljenje.mene pa cviljenje vznemiri in nato je začaran krog.

Moj starejši sin se je od trenutka rojstva samo jokal, dremal le, kadar smo ga vozili z vozičkom, trepljali po ritki, zbujal se je na pol ure podnevi in ponoči. Imel je prave znake hiperaktivnosti, ampak pustimo to. Dejstvo je, da sva z možem, sploh jaz, postajala živčna, utrujena, daleč od enako zamišljene vzgoje, kot  si si ti  zamislila in hkrati jaz. Že kot dojenček je v malem prstu čutil, da ga ne obvladujeva. Ja čutil, otroci zelo čutijo vsako razpoloženje, odnos, hkrati pa so mirni, ko smo mi gospodarji svojega položaja, a na miren način. Mojemu sem sicer postavljala omejitve, ampak, že ko sem rekla NE, je otrok čutil, da nisem trdna v tem, da vem, da bo otrok poskusil to izpeljati še vsaj 10 x in na koncu bom jaz popustila.

Torej, NE VEM KAKO  in vem, da je zelo je težko, ampak otrok te čuti, čuti tvojo negotovost in nekako boš morala zavzet stališča. Sama praviš, da te njegovo cviljenje vznemiri. Preizkuša, do kod lahko gre, kaj si lahko privošči, nagonsko ve, da bo dosegel z jokom itd... Se morda spomneš, kako smo v šoli na koncu leta bili zadovoljni s strogo, a pravično učiteljico? Rekli smo si, ja bila je stroga, ampak, naučili smo se nekaj in dobro je bilo... Počutili smo se namreč varne. Tako je otrok pri varuški varen, ker čuti njeno gotovost in odločnost.

Nisem zagovornik preveč NE-jev, nekaj, ampak pri tistih je potrebno vztrajat. DOSLEDNOST je bistvenega pomena. Ni treba vpit, samo vztrajat. Za to pa (matr sem zdaj pametna) dostikrat nimamo dovolj volje in energije. Utrujeni pridemo iz službe, stresi, vedno se mudi.... Ampak, verjemi, splačalo se bo. Po moje otroku ogromno, največ privzgojiš do 3 let. Nekatere stvari po moje morajo bit enostavno NE. V trenutkih, ko je lahko nevarno, ko se lahko poškoduje. Večino vzgoje je pa bolje speljati tako, da ga stimuliramo, pohvalimo, zainteresiramo...

Po moje se malo sprosti, saj ni kaj, če bo otrok malo jokal, dokler je ta jok bolj sitnarjenje. Saj ni treba skakati na vsako njegovo tečnost (seveda ne spregledat resnične težave). Če bo čutil mirno gotovost in odločnost, če boš dosledno izpeljala svoje zahteve, se bo umiril, počutil varnega, pa bo...

Želim ti vse lepo...

 

[Neska]

Mislim, da moje tokratno izkušanje izkušenj sodi nekako v tole temo
Torej, moja hčerkica je zbolela, za neko vrsto trebušnega virusa, kar sem "podelala" z theto, ampak je nekako vedno vse letelo na temo, da je zbolela, zaradi pomanjkanja pozornosti .
No virus ??? jo je tako zdelal, da je čisto dehidrirala in včeraj dopoldne je bila hospitalzirana zaradi dehidracije.
Tu, na forumu, ste se nekateri organizirali in mi z skupinskim zdravljenjem pomagali, k ozdravljenju moje palčice. Vsem ki so sodelovali, se še enkrat iskreno zahvaljujem
Verjetno se že sprašujete, kake veze ma pa vse to z vzgojo ???. Ja, takole je.... med zdravljenjem sem dobila zelo jasno sporočilo, da bolezen ni bolezen, da si je moja hči želela samo pridobiti nekaj mojega časa, da bi ga preživela samo in izkjučno z njo (nič čudnega, saj odkar je dobila bratca, se je vse bolj ali manj okoli njega vrtelo ). In kaj naj rečem....USPELO JI JE!
Kaj vam hočem z vsem tem sporočit?

Dragi moji, naši otroci ne potrebujejo trde roke, ne vodstva, ne vzgoje...večina vas verjetno že ve, da vsi mi pridemo na svet z vsem znanjem in da pridemo sem samo izkušat svoje lastne izkušnje, se spominjat, kar že vemo, širit luč, izpolnjevat svoje poslanstvo....sploh vsi ti novodobni otroci, ki NAS prihajajo učit, nam kažejo kako sami sebe "vzgajat"...so že izdelane osebnosti, ki dobro vejo, kaj je njihovo poslanstvo in kako NAM pokazat pravo pot (pa čeprav nam je velikokrat, to zelo težko sprejet), so naša najčistejša ogledala, katerih odsev včasih ni ravno lep ...

Kaj otroci potrebujejo?
SAMO LJUBEZEN, nič več in nič manj kot to. Ne potrebujejo trdih vzgojnih ukrepov, ne kazni,... mogoče samo smernice, kako se najlažje znajti v današnjem svetu...čeprav opažam, da predobro vejo tudi to
Naj bo torej LJUBEZEN vodilo, pri delu z vašimi otroci, brezpogojna, brezmejna, čista ljubezen. Kajti njim je potrebna le ta in nekaj vašega časa (ne nujno veliko), ki ga boste KVALITETNO preživeli z njimi. Škoda je, da mora priti do bolezni, prerekanj ipd...da dojamemo, kaj jim je potrebno, pa ne samo njim, vsem nam. Vsi mi in še posebno naši mali in veliki angelčki, potrebujemo samo ljubezen, razumevanje, podporo ljubljenih... za tem, vse steče samo


Želim vam vse lepo in čim več ljubečega in kvalitetnega časa preživetega z vami samimi in vašimi otroci, ne glede na njihovo starost.

[nensi]

Res me veseli Neska da je malčica bolje, pa vesela je lahko, da ima tako senzibilno mamico, ki je iz vsega skupaj potegnila točno tisto sporočilo ki ga je situacija vsebovala.
Želim vama vse lepo, sončka obema 

[Neska]

Hvala Nensi 

Objemeček