Ko se vprašanja in dvomi obravnavajo kot nerazumevanje "globine", v resnici ne ostane nič, kar bi bilo preverljivo ali zares zgovorno.
In prav to se mi zdi nevarno.
Sistem je oblikovan tako, da zmeraj ostane nedotakljiv. Tako kot mnoge druge duhovne prakse.
Kadar rezultati ne potrdijo realnosti, se pomen preprosto preusmeri ali razširi.
Dokler se ne prilega novi razlagi.
Tukaj ne gre le za meritve.
Spomnim se tudi trditev, da naj bi ženska z vnosom sperme "visoke alfe" dvignila svoj biosistem.
Komu v resnici koristi taka razlaga?
Gre tukaj za mešanje duhovne avtoritete z intimnostjo?
Se s tem ustvarja prostor za izkoriščanje zaupanja?
To so vprašanja, ki jih je - po mojem - vredno odpreti.
Zgleda ne poznam te zgodbe…
Vedno je fajn, ce nekdo prizna napako, in se nam opravici… bi clovek verjetno sploh v duhovnem svetu pricakoval tak nivo…
A kaj se zgodi, ce se nam ne oz ne prizna svoje napake, sciti svoj nacin dela, razmisljanja…
Tukaj je potem odgovornost na nas, kaj bomo s to neodzivnostjo naredili.
Dali prijavo naprej na ustrezne sluzbe? Javno objavili, da je nekaj nateg? Se umaknili in ziveli naprej svojo zgodbo? Si oprostili, da smo bili nategnjeni?
Sem imela klienta, ki mu je umrla zena zaradi napake zdravnikov na urgenci…
Seveda je niso priznali, kdo je ze rekel, da uradna medicina prizna svojo zmoto???
No, vsi so mu svetovali, da naj jih ne tozi, da zene s tem ne bo ozivil od mrtvih, da se bo samo se dodatno vznemirjal in poglabljal svojo bolecino…
Kljub vsem pritiskom, se je odlocil, da jih tozi, ker je globoko v sebi cutil, da mora to narediti za svoj notranji mir.
Tozbo je dobil.
Torej to je bila njegova izbira, njegova odgovornost… ni pricakoval, da se bo nekdo opravicil sam od sebe, ker DEJSTVO je, da se ne bo… in vztrajati in si delati ILUZIJO, da bo nekdo nekaj naredil, se opravicil, ker je tako prav, je vztrajanje v vlogi zrtve…
Skratka v primeru, kjer nekaj ni prav, je potrebna tudi AKCIJA z nase strani…
