Filozofija, religija in družbena problematika > Aktualno v družbi

Ko uspeh drugega postane problem

(1/4) > >>

Škratinja Nagaya:
V zadnjem času opažam, kako pogosto postanejo tarče ženske, ki z veseljem in ponosom delijo dosežke svojih otrok - še posebej, če gre za mednarodne uspehe in izrazite talente.
Hitro se pojavijo očitki, da gre za domišljavost, projiciranje ambicij, celo namigovanja na preforsiranje ali zlorabo otroka.
Še huje - pogosto se pojavijo podtikanja in neresnice, ki nimajo nobene povezave z realnostjo, temveč so odraz notranjih frustracij tistega, ki jih širi.

Včasih je težko verjeti, koliko energije nekdo usmeri v to, da bi omadeževal druge - samo zato, ker sam ne more videti uspeha brez tekmovanja.

Ironično pa očitki pogosto prihajajo od tistih, ki svoje otroke silijo v rezultate, ne glede na njihovo zmožnost ali počutje.
Tak nadzor je zame veliko bliže zlorabi kot podpora otroku, ki mu je omogočeno, da razvija svoj talent v lastnem ritmu in s spoštovanjem do njegove osebnosti.

Zame je najbolj naravno, da sem hčerina podpora in da sem nanjo ponosna.
Brez napihovanja, brez dokazovanja, z notranjim mirom in globokim spoštovanjem do poti, ki je njena.

Želim si, da bi ženske znale prepoznati razliko med ponosom in tekmovalnostjo, med zdravo samostojnostjo in potrebo po nadzoru nad drugimi.
Da bi podpirale druga drugo, ne pa napadale tam, kjer bi lahko praznovale.

cvetka:
Jaz se pa s takim razmišljanjem ne obremenjujem. Če določeni osebi ni všeč moje podajanje informacij, moj ponos, pač utihnem. Sem podobnih občutkov bila deležna ob nedavnem premagovanju bolezni, nekateri niso zaznali mojega napora, tudi ponosa ob tem dogajanju, jim pač nisem več delila mojih misli.
Dodajam, notranje zadovoljstvo mi je pomembno, ljudje so pa različni, ne iščem potrditve pri njih, seveda sem pa podpore vesela

Škratinja Nagaya:

--- Quote from: cvetka on July 20, 2025, 11:29:37 AM ---Jaz se pa s takim razmišljanjem ne obremenjujem. Če določeni osebi ni všeč moje podajanje informacij, moj ponos, pač utihnem. Sem podobnih občutkov bila deležna ob nedavnem premagovanju bolezni, nekateri niso zaznali mojega napora, tudi ponosa ob tem dogajanju, jim pač nisem več delila mojih misli.
Dodajam, notranje zadovoljstvo mi je pomembno, ljudje so pa različni, ne iščem potrditve pri njih, seveda sem pa podpore vesela

--- End quote ---

Cvetka, hvala za tvoj pogled.
Dobro razumem, zakaj se včasih odločimo za molk.
Tudi sama sem (pre)pogosto molčala, ker se mi ni zdelo vredno razlagati, opravičevati, prepričevati...
Tokrat pa čutim, da je potrebno povedati.
Ne zaradi sebe, še manj zaradi tistih, ki blatijo, temveč zaradi otrok, ki si zaslužijo, da o njih govorimo spoštljivo.
Tudi takrat, ko so uspešni.
Molk namreč (pre)pogosto omogoča, da se žaljive in napačne predstave kar razrastejo.
Zato mislim, da je glas včasih nujen.
Ni stvar v zmožnosti molka, ampak v odgovornosti, kdaj in zakaj spregovoriti.
Verjamem, da bomo kot družba naredili velik korak naprej, ko bomo znali uspeh drugih – še posebej otrok – sprejemati z iskrenostjo in brez potrebe po razvrednotenju.

Maja:
Vedno pravim, da bi se moralo reči, da v sreči spoznaš prijatelja, ne le v nesreči.

Ob dosežkih, uspehu, napredku, se nemalokrat pokažejo zavist, vsiljivo primerjanje in tekmovalnost, tudi spodbijanje, kakršnega omenjaš.
So odnosi, ki so iskreni, veliko je pa ljudi, ki ob nekom vztrajajo z navideznim prijateljstvom, da so seznanjeni in da imajo material, s katerim se ukvarjajo, da se zamotijo in najdejo obliž za rano, ki jih boli:
"Saj nisem zadovoljen s tem, ampak oni je pa še na slabšem."
"Saj jaz ne morem priti do ničesar, ampak ta pa onega nima."

Primerjanje je eden izmed največjih rušilcev osebne sreče. Posameznik se sam spravlja v neravnovesje in nezadovoljstvo z razmišljanjem o drugih in nevoščljivostjo. Smešno je, da tisti drugi v njihovih očeh postane sovražnik, je vir njihovih slabih občutkov, čeprav si jih v resnici zadajajo sami. Morda taki ljudje nikoli niso zmožni pristnega odnosa, bodisi s prijatelji, družino, partnerjem ...

Ko se druga stran povzpne, se ji zgodijo veseli dogodki oz. se lahko pohvali z dosežki, se sistem poruši in kar naenkrat prijateljstvo ni več tako tesno.
Biti prijatelj tudi takrat, ko gre drugemu bolje in z njim deliti prijetne občutke. Vsak človek gre v življenju skozi vzpone in padce. Vzpone je treba potrpežljivo pričakovati in biti pripravljen na padce, oboji se bodo zgodili slehernemu izmed nas. Biti pravi prijatelj pomeni ostati ob nekom, kot opora ali kot največji navijač, iskreno in dobronamerno.

Odnosi pridejo in propadejo in tako mora biti. Dolgotrajnih prijateljstev je v življenju malo. Se zgodijo med dobrimi ljudmi z dobrimi nameni, pa sta si lahko osebi enaki. Razlike med osebnostmi, način življenja, različne želje, mnenja in cilji - prijateljstvo ni pogojeno z nobenim od teh. Kar šteje, je ljubezen, esenca, ki ne dopušča destrukcije.


Se pridružujem Cvetkinemu zapisu, da se ne splača ukvarjati z vsakim mnenjem, ampak če si oseba, ki je naravnana k analiziranju in pravičnosti, se znaš ustaviti ob kakšni neprimerni obravnavi. Lahko te celo zaboli, predvsem pa se začneš spraševati o motivih osebe za tako ravnanje. Najbolj naivne duše potem še iščejo (iščemo) opravičila zanje in velikokrat pogledamo skozi prste in damo odnosu še 999. priložnost. 1000. pa ni treba.

cvetka:
Še drugačen pogled. Vse te poletne bodibilderske moške postave so za njih uspeh, ki ga ne odobravam in ne podpiram, ceprav vem, da je za tem dosti dela. Me pa res ne moti, da za "mojim uspehom" ni odobravanja od vseh naokoli.🥰

Navigation

[0] Message Index

[#] Next page