Spletni simbol
Filozofija, religija in družbena problematika => Družina, otroci, ženska, moški, sociološka vprašanja => Topic started by: Andres on November 29, 2006, 01:59:49 AM
-
Psihiatrija nasploh velja kot veja medicine, ki je bržkone precej skrita očem bolnikov, ali nasploh vsem državljanom. Kljub vsemu ponekod pricurlja na dan kakšna nespametna, ki so jo zakrivili zdravniki za um, oziroma se tisto kar je pozitivno niti ne sliši. Na starem forumu smo imeli registriranega Janeza Ruglja, ki se debate ni udeležil nikoli, saj govorili smo o spolnosti in partnerstvu in ko je to on prebral mi je v mailu napisal, da nismo dovolj zreli. :) Vse lepo, toda po tistem času sem bil na priporočilo Tatjane Malec in drugih rednih pisarjev na Pozitivkah poslan k psihiatru. In ker me ta vrsta medicine vključno s psihologijo zelo privlači sem se poleti k Ruglju tudi napotil. Hmm. Diagnoze mi ni postavil, saj ne izpolnjujem njegovih kriterijev diagnosticiranja, pač najprej bi moral prebrati obe njegovi knjigi, napisati življenjepis nakar bi se lahko naročil.
Morda ima name psihiatrija tudi poseben vpliv, saj v odraščajoči dobi smo imeli družinskega prijatelja psihijatra, ki je svojo doktorsko kariero nadaljeval in končal v Parizu. Pravzaprav je imel v vsakdanjih pogovorih ta človek posebne prijeme, ki so se ga bržkone držali iz ordinacije, toda kljub vsemu govorim o človeku, ki ga spoštujem, tačas pa penzijo uživa v Franciji.
In sedaj nazaj v Slovenijo. Pravzaprav so bili predvsem v starem režimu mnogi zdravi proglašeni kot bolniki, ki so jih nadalje šopali z Valiumom. In ravno v starem sistemu, naše stare države, katera bi danes slavila 63. rojstni dan smo imeli ene najboljših zdravnikov na svetu. Kot kaže so bili takrat psihijatri podvrženi partiji in UDBA-i, dandanes pač po večini verjamem farmacevtskim gigantom. Drži?
In nenazadnje. Če smo vsi zemljani neki bolniki, kje potemtakem stroka potegne črto med naravnim in pravim psihiatričnim bolnikom? To sicer najbolje ve Tatjana Malec in njena druščina ;D ;D. Razen če se med nami kak doktor ne skriva. Tisti iz Francije po forumih zagotovo ne piše.
Andres
-
Jaz poznam samo enega psihiatra in sicer dr. Rebolja, ki v Begunjah dela na oddelku za depresijo in panične napade ter podobne zadeve. Moram reči, da je eden izmed boljših na tem področju in izredno človeški.
Njegove besede npr. so da se izogibajmo besedam "psihiatrični bolnik" kdo pa sploh je tak? Tisti, ki ni normalen? In kdo ni normalen? Vsi smo normalni, vsak na svoj način. Takom "bolnikom" predvsem pokaže, da niso nenormalni, da vse kar doživljajo, doživlja milijone ljudi po vsem svetu...
-
noben izmed psihiatričnih bolnikov ni nenormalen. nekaj kar je normalno, v drugi družbi ni. to je odvisno od druže. tu gre bolj za stigmatizacijo duševnih bolnikov.
pri "psihiatričnih" bolnikih, ki jih zdravijo z zdravili, gre vedno za neko neravnotežje v možganih, zaradi česar prihaja do nekih odkolonov, bodisi v mišljenju ali čustvovanju in posledično tudi na vedenju posameznika. zdravila potem ta neravnotežja skušajo izravnati, vednar so vedno stranski učinki, ker ne morejo delovati samo na ene sistem. pa tudi vzroki za neko bolezen so različni. na primer depresija je lahko kot motnja razpoloženja, lahgko pa je le simptom ob hizofreniji in včasih je težko ločiti, kaj je v bistvu v osnovi.
po drugi strani pa, če gre za nevroze (in ne psihoze), vzrok težave ali bolezni izvira iz otroštva, do treh let starosti, ko naj bi se izoblikovala osebnost. če v določenih obdobjih do treh let spolne in agresivne energije nismo uspeli pravilno akomulirati in smo jo zavrli, razvoj na tisti stopnji zaostane in se kaže kasneje kot neka motnja ali bolezen (na primer anankastični karakter ipd).
seveda ima vsak neke težave, vendar je odvisno, kako dolgo trajajo in koliko nas motijo v vsakdanjem življenju. pa tudi če zaradi njih ogoržamo sebe ali druge (na primer glasovi, da se nekdo ubije - če gre za pravo psihozo, ne ločuje, da niso realni in jih res uboga in se na koncu ubije).
ker pa je duševnost in težave na psihičnem področju nek tabu in stigmatizacija, ljudje, ki potrebujejo pomoč, le to poiščejo ko je (skoraj) prepozno, ko bolezen napreduje in ima zaradi tega tudi slabšo prognozo za zdravljenje. žalostno, a resnično...
-
Vsega po malem je povsod,ker je iz nas in za nas.Če naletite na res pravega,tistega ko rečemo,ta je pa zato - hvala bogu. V nasprotnem padete v kolesje njihovega rivalstva in kvote ,ki jo določa socialno zavarovanje. Žal tudi veselega pisanja receptov-verjetno bo kakšna korist. Saj logika ,da strok že ve,večkrat odpove.
-
škoda je, ker splošni zdravniki večkrat ne prepoznajo depresije kot depresijo ampak kot napetost in anksioznost (lahko je pa prikrita depresija). depresija se ne kaže vedno kot globoka žalost ipd. potem predpišejo samo pomirjevala (apaurin, lexaurin ipd), človek se umiri, simptomi izgidnejo, ne pa tudi vzrok. razen tega povzročajo odvisnost in to zelo hitro
-
Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?
In seveda. Poznamo žensko po porodno obliko depresije, ki je bržkone bolj vidna kot moška. Ob takšni navadno trpijo dojenčki in kasneje tudi otroci, partner se istočasno predaja alkoholu, oziroma trpi kričanje, ki ima izvir predvsem v nepriznanju bolezni z ženske strani. So pa seveda tudi drugačne ženske, ki se želijo pozdraviti in na podlagi tega obiščejo zdravnika. Moja bivša ga ni hotela.
Andres
-
Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?
mislim, da ne kaj preveč. kolikor vem, je tekom študija vsega i svašta. šele potem, ko dela sekundarij po faksu, kroži okoli in spoznava posamezna področja. ampak to traja 2 leti, da odkroži na ful oddelkih. šele v okviru speicalizacije, se spoznavajo z določenim podričjem, vendar res zelo ozko in v podrobnosti - na primer pol dobiš nevrologa, nevrokirurga, psihiatra ipd.
ja kar se pa tiče kakršnekoli depresije - zloraba alkoholnih ali drugih substanc pri moškem ni toliko socialno nezaželjena oblika odpravljanja napetosti medtem ko pri ženksah je. sam obisk psihiatra pa pomeni, da si prvo priznaš, da imaš neko duševno motnjo, težavo (kar pa je zaradi stigmatizacije še težje). pa še drugi te imajo za "norega", če greš k psihiatru.
-
Bojda veljaš v Hollywoodu za duševnega bolnika, če ne greš k psihiatru, kar je pravzaprav prav. In seveda, res je kot praviš, da te gledajo kot bebca, če greš k psihiatru. Sicer pa je zanimivo, da se to razlikuje od države do države. V mojem okolju recimo je nekaj nekdanjih sodelavk jasno izrazilo željo po obisku k psihiatru, oziroma so povedale, da so pri njem že bile.
Andres
-
Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?
In seveda. Poznamo žensko po porodno obliko depresije, ki je bržkone bolj vidna kot moška. Ob takšni navadno trpijo dojenčki in kasneje tudi otroci, partner se istočasno predaja alkoholu, oziroma trpi kričanje, ki ima izvir predvsem v nepriznanju bolezni z ženske strani.
Andres
Po novem,tako zdravniki,tudi moški svet trpi za poporodno depresijo.
-
To je brez dvoma zato, ker so ženske po večini moški postale. Me zanima kako se to kaže v pravi praksi, torej kako se to vidi v ordinaciji. Morda pa dobimo odgovor že jutri.
Andres
-
poporodna depresija ne prizadene moških - vsaj ne reče se poporodna depresija. prizadene samo mamica in sicer okoli 3-6 mesecev po porodu. je kar pogosta - 1/10. zdaj normalno (kar okoli 80% mamic) je, da postane mamica par dni po porodu bolj otožna, čustveno bolj labilna, vendar to ne traja dalj kot par dni in samo od sebe izzveni. v tem času je bolj občutljiva, strah jo je ali bo zmogla vse, ali bo dobra mama ipd. in je zelo pomembno, da ima podporo moža (očeta), okolice. da ji pomagajo.
je pa res, da so moški ob ženski s poporodno depresijo tudi bolj čustveno labilni. spremeni se vse, tudi njun odnos, ipd. in seveda se zna zgoditi, da moški kar kmalu po ženski pade v kakšno anksiozno stanje ali depresijo.
znaki se kažejo na več nivojih
- čustva (slabo razpoloženje, žalost, jokavost, zmeda, strahovi biti sama ali za otroka ipd, občutki sramu, krivde),
- vedenje (ni veselja, nespečnost ali druga skrajnost, težave z apetitom, znižana energija, motivacija, osamitev, zmanjšana skrb zase ipd)
- misli (ne more tako jasno misliti, slabša koncentracija, samomorilne misli,...)
seveda pa ni nujno, da se kažejo znaki na vseh področjih; lahko samo kot anksioznsot in napetost, zaradi česar pa ostane nekaj takšnih depresij spregledanih nezdravljenih. kar pa ni ok.
-
To je brez dvoma zato, ker so ženske po večini moški postale. Me zanima kako se to kaže v pravi praksi, torej kako se to vidi v ordinaciji. Morda pa dobimo odgovor že jutri.
Andres
V praksi se ,poporodna depresija žensk od poporodne depresije moškega sveta,ne razlikuje dosti.
Prepričana sem,da oče,ki vsestransko oz.intenzivno sodeluje z mamico,v času otrokovega rojstva,komod pade v depresijo.Zakaj ne,Andres?
Ne vem če si bil poleg pri porodu svojih otrok in kako si spremljal
samo nosečnost.....odtod dalje,se pravi od samega spočetja naprej,razvijam svojo teorijo.
Trditve pa so postavili dohtarji ne jaz.
-
Saj nisem rekel, da moški ne more pasti v depresijo.
Sem bil pri dveh carskih rezen in priznam. Blazno lepo doživetje, četudi kri okrog šprica :). Potem sem se še enkrat ponudil da bi šel k eni prijateljici, ker se mož krvi boji, toda nič ni bilo. Je rajši žensko za v porodno sobo izbrala.
Toda. Glede na splošni značaj obeh spolov verjamem, da ste ženske bolj depresivne. Še bivša je včasih rekla ob njenih izpadih, da ima menstruacija in zato tako. Halo!!. Potem naj se ženska pošlihta, če ve, da je zajebana tiste dni, ne pa da v kot še desca stisne. To je naravnost za psihijatra pravim.
Ta zadnja je sicer povedala, da ni dobre volje, ker ji je pipca spustila in življenje je šlo lepo naprej. Vsaka seveda ni ta zadanja, predvsem pa je veliko depresivnih.
Andres
-
ja, na ženske bolj vplviajo hormoni, sploh v tem obdobju, ko so hormonske spremembe zaradi nosečnosti, in komot pride do motenj razpoloženja.
mislim, pa da moški, če ženska ne zapade v poporodno depresijo, težko zapade sam. mislim zaradi rojstva otroka. ker moški se zanašajo, da bo za otroka znala poskrbeti mati. če pa ona zapade v depresijo in ni dovolj kompetentna za nalogo, pa seveda pade na moškega. in potem zna tudi on kaj hitro zapasti v depresijo.
in ja, tudi sicer velja, da za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških. ampak tu je po mojem spet dosti zaradi večjega vpliva hormonov pri ženski
-
in ja, tudi sicer velja, da za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških. ampak tu je po mojem spet dosti zaradi večjega vpliva hormonov pri ženski
In zarad tega ker nas dedci preveč zajebavajo. Malo šale ;D Ne me resno jemat ;)
-
v vsaki šali je nekaj resnice, jane. v tvoji pa je malo šale in dosti resnice... ;)
-
Torej. Če za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških ne gre iskati razloga pri nasprotnem spolu, torej moških. Naj si v tem primeru ženske iščejo resnico za svoje težave predvsem pri sebi. Le tako bodo imele celo otroke boljše vzgojene, marsikatera pa si na ta način lahko ohranil celo status biti žena. :)
Andres
-
Ojoj, Andres, moraš imeti pa res hude izkušnje. Pa saj veš, me smo z Venere, vi pa z Marsa.
-
Marsikatera, ko bo razrešila svoje težave bo ugotovila, da si status biti žena lahko nekdo zatlači v rit. ;D
-
Torej. Če za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških ne gre iskati razloga pri nasprotnem spolu, torej moških. Naj si v tem primeru ženske iščejo resnico za svoje težave predvsem pri sebi. Le tako bodo imele celo otroke boljše vzgojene, marsikatera pa si na ta način lahko ohranil celo status biti žena. :)
Andres
od kdaj pa je vzgoja otroka samo materina naloga? seveda imamo ženske predispozicijo za pogostejšo depresijo, vendar mislim,d a odnos mođkih do žensk tudi pripomore k pogostejšem razvoju depresije.
-
Zanimiva tema, samo nekje v ozadju žal spet čutim Andresovo negativo. Tale tvoja bivša ti je resnično "zasrala"odnos do žensk. Ko boš to ozavestil, je še upanje zate ;D.
In bravo Jane: le kakšen "poseben" status pa je status žene????? Žene, poročene ženske????? A zato je več vredna, ali kaj? Kot pravi Jane: ko bo marsikatera "žena" ugotovila, da je svojemu možu le multipraktik, ne pa enakovredna oseba, mu bo sama ta status zatlačila v....nekam pač.
-
ja andreas, mislim, da moraš v sebi odpustiti tvoji bivši tisto, s čimer te je prizadela. potem boš pa na nasprtoni spol gledal mogoče drugače. bolj pozitivno.
-
Zanimiva tema, samo nekje v ozadju žal spet čutim Andresovo negativo. Tale tvoja bivša ti je resnično "zasrala"odnos do žensk. Ko boš to ozavestil, je še upanje zate ;D.
In bravo Jane: le kakšen "poseben" status pa je status žene????? Žene, poročene ženske????? A zato je več vredna, ali kaj? Kot pravi Jane: ko bo marsikatera "žena" ugotovila, da je svojemu možu le multipraktik, ne pa enakovredna oseba, mu bo sama ta status zatlačila v....nekam pač.
Status biti žena ima vsaka ki jo sploh moški še hoče imeti v zakonu. Torej. Če se obdrži pri solidnem moškem to pomeni, da ima upravičeno status žene. In obdržati se, ne pomeni, da mu služi kot multipraktik, kakor si se izrazila Selena. Predvsem se kaže pomanjkljivost ženskega miselnega vzorca v tem, ko mislijo, da desc ne more nič hišnega narediti brez nje. Pa še kako lepše gre, ko trije vogali niso podprti. Desc kot tak lahko potemtakem naredi popolnoma vse, razen kot smo že zdavnaj ugotovili, roditi ne more.
Zanimivo sicer, kako slabo se omenja žensko manipulatorstvo. To je lahko, prikrito, nevidno, vidno, tisto, ki se ga doživlja čez dan. In nenazadnje manipulatorstvo je tudi v obliki, ko žena možu, da "samo kadar si to zasluži." So tudi tiste, ki mu dajo samo ob sobotah, oziroma kakšen dan v tednu. In takšnih primerov ni malo kot se da prebrati ravno na spletu.
Glede na manipulatorstvo, ki so ga sposobne izvesti samo ženske se lahko vprašamo, če vendarle tak osebnostni vzorec ne paše v psihiatrijo. Manipulacija je kot vemo črna magija, s tem se izsiljuje najpogosteje nekaj kar nam ni dano.
In nenazadanje Selena in Bilka. Moški bi moral vedno odpuščati, torej v tem primeru jaz, medtem, ko ženske lahko vedno znova delate izpite partnerstva. So pa seveda tudi tiste, ki so nasedle na moške čeri.
Andres
-
In nenazadanje Selena in Bilka. Moški bi moral vedno odpuščati, torej v tem primeru jaz, medtem, ko ženske lahko vedno znova delate izpite partnerstva. So pa seveda tudi tiste, ki so nasedle na moške čeri.
Andres
Ne, narobe si to razumel, VSI se moramo naučiti odpuščati. Npr. partnerju sem oprostila vse njegove skoke čez plot, laganja ipd, danes je eden izmed mojih boljših prijateljev, ampak "status žene" sem prepustila drugi, ki se je da ukvarjat s čem takim. meni se sorry ne da.... In ne vem kaj bolj paše na psihiatrijo, odvisnost od seksa ali npr. moja manipulacija da nisme hotela seksat dokler se iskreno ne pogovoriva. Da ne bo pomote govorim izključno za ta primer.
-
Pri določenih temah, kot je recimo ta, kaj hitro nastane pomanjkljivost, ko se zapletemo v konkretne primere ne pa v globalne probleme. Vedno vsak vidi svoj prav, ki ga potegne iz svojih izkušenj.
Dokler smo govorili o porodni depresiji smo sicer stali na neki linije problema v psihiatriji, takoj ko smo se postavili v partnerstvo vsak vidi sebe v okvirih doživetega in normalno, nihče med nami ne popusti. Glede odpuščanja Jane. Odpustiti skoke čez plot niti ni težko v kolikor ne gre za bolano ljubosumne osebe. Le ti ne puščajo dolgoročnih posledic.
Andres
-
Andres manipulatorstvo ne soidi v psihiatrijo. je bila tvoja žena pač takšna oziroma je. ti si pa sprejel vlogo žrtve. in jo še naprej igraš. ousti to vlogo in iz odnosa, ki sta ga imela potegni neko lekcijo, ki si jo dobil. in bodi za njo hvaležen in probbaj iti dalje. sploh pa nisem mislila, da mora moški vedno odpuščat. in tudi ne pravim, da sem na strani tvoje bivše in da ima prav. v kakšnem drugem odnosu pa bi lahko čisto vse klapalo in ne bi niti pod razno rekel, da sodi v psihiatrijo. seveda, če bi bil partner takšni, da bi mu takšen odnos odgovarjal. pa da ne boš narobe razumel - čeprav ne vem, kaj si doživel, sočustvujem s tabo.
-
Manipulatorstvo kot tako res ne sodi v psihiatrijo, vendar če pomislimo globlje je to zgodnji začetek psihičnega obolenja. Manipulatorstvo je recimo želja po zaseganju tujega ozemlja. In kdor ima željo iti v vojno z drugo državo ni čisto pri pravi. Hitler in Stalin kot vemo nista bila popolnoma normalna. Tito, ki je to bil, je zasedel na drugačen način ravno neuvrščene.
Saj mojo bivšo še vedno za jošk primem. Najpogosteje zato, ker mi paše, se je pa zgodilo, da jo nisem prijel in tistirkat kot pomnim se je naknadno nekaj drla in težila. Najbolje da jo kar vedno za jošk primem kadar pride k meni na kavo. Če nič drugega, so le ti najboljši od vsega kar kroji njeno dušo in telo. :)
Potem nadaljuješ o odpuščanju Bilka. Preprosto vem kaj bi se zgodilo. Kot že tolikokrat prej bi ženska na novo začela izkoriščat in manipulirati. Torej. Potrebno je odpuščati, da vedno na isti liniji pogrneš??
Andres
-
ne bi rekla, da je manipulatorstvo zgodnji začetek psihotičnega obolenja. prej bi rekla, da gre za motnjo osebnosti. res sem rekla, da odpusti. ampak ti si se naučil, da se moraš postaviti zase in da manipulira s tabo. pa uporabi to izkušnjo in se ne pusti, da manipulira. postavi se za sebe in stopi korak dalje. vse kar nam ne poslano v življenju, je z namenom, da se naučimo in gremo dalje.
-
Saj v tem je point, oziroma začaran krog. Če se moški, v konkretnem primeru jaz, postavim za sebe ravno od tu slišim veselo zgodbo o odpuščanju. Če se ne postavim zase se manipulatorstvo nadaljuje. In ker se zase tudi postavljam nastanejo vele teksti o slabostih partnerstva, žensk in moških. Torej. Moral bi biti tiho, kar pomeni, da se nebi zase postavil, le s tem pa bi vse pustil nerešeno in manipulacije bi se nadaljevale.
Andres
-
Meni se zdi najbolj grozljivo da odpuščamo še nekak,težko pa pozabimo.
Vsak dogodek,ki se nam zgodi ko smo ranljivi,je samo sprožilec,ki privleče na dan
stare spomine.
Nekak začaran krog je tole.
Pri depresiji pa gre za klinično dokazano,bolezen.
-
No saj. Depresija je kot rečeno predhodno čisto nekaj drugega kot manipulacija. Verjamem pa da se zadnja na prvo veže. Poglej samo logično. Manipulativna oseba to dela iz zlobe ali straha. Oboje je skrajnost in nobena skrajnost ni zdrav duh. Torej, nekako se taka oseba mora vsaj na posvetovanje obrniti, četudi k psihiatru.
Andres
-
manipulatorstvo ni zloba ali strah. je vzorec življenja, vzorec delovanja, ki si se ga naučil. depresija pa nima nobene zveze z manipulacijo. pri depresiji je porušeno razmerje nevrotransmiterjev v možganih, zaradi česar dobivajo zdravila. manipulantu pa se človek ne sme pustiti. on bo vedno manipuliral, dokler bo s tem dosegel svoje. potem si bo pa izbral druge žrtve. sam pa pomoči ne bo poiskal, ker njega to ne moti. njemu v bistvu ustreza, saj dobi vedno svoje, če se mu žrtev pusti.
mene se je dalo dolgo okoli prenašati, ker se nikoli nisem znala postavit za sebe. in ko mi je bilo dovolj izkoriščanja in nategovanja ene osebe (kar se je vleko 2 leti), so se mi začele odpirati oči in sem se počasi začela postavljati zase. bilo je zelo težko, sem se pa utrdila.
čeprav sem bila prizadeta, sem tej osebi na nek način hvaležna, ker mi je dala moč, da se postavim zase. in to mi bo v nadaljnem življenju prišlo prav. lahko me obvaruje pred še večjo bolečino...
-
Andres, ne glede na tvoje pretekle izkušnje moraš dopustiti, da imamo vsak svoje mnenje. In najini mnenji se v temi moški - ženska vedno krešeta...Žal mi ni blizu tvoj način razmišljanja o odnosih med njima. Pa ne govorim, kdo ima prav in kdo ne. Sploh ne gre za to. O zakonu odločata oba in ne zgolj moški, ki je ali pa ni milosten in obdrži ali pa ne obdrži ženo.
Pa da se ne odmaknemo od teme- se strinjam z Bilko. Očitno ve, o čem govori.
-
Ah, kako te nebi resno jemal. Itak je tudi Bilka zadnjič rekla, da je v vsaki šali nekaj resnice. In na koncu, če se prva oglasi ženska je spet desc vsega kriv.
Andres
-
zanimiva debata.
strinjam se z bilko in z andresom.
sam sebi nesmes dovolit da bi drugi manipulirali s tabo,pometali tko kot se jim zahoce,pogoj pa je da mas sebe rad in se cenis in se ne bojis,sama sem mela probleme s tem k sem se bala da me kao nebojo sprejeli,bojo uzaljeni,zdaj mi je vseen,mnenje drugih mi ni pomenbno delam kar cutim da je prav.
andres lepo si napisal zenske (ne vse)izsiljujejo z telesom,dajo k se njim zahoce ali pa kej zelijo.
hecn jaz sem zelela on pa je vedno mel izgovor.....
-
Ok. Eno depresijo, torej porodno smo dali skozi. Zdaj pa me zanima predvsem, če je kje kakšen podatek o depresivnosti danes in pred 60. leti, danes in pred 25 let, skratka, če kje leži statistika o tem. Nekako menim, da je vedno več depresivnih ljudi zlasti zaradi hudo slabo naravnanega delavnika in pritiskov na državljana. Naj ne pozabim. Tudi zaradi raznolikih zdravil ki ne zdravijo ter le lajšajo bolezen, kar je pravzaprav sramota svetovne farmacije katere del je tudi Slovenija in njeno gospodarstvo..
Andres
-
Ok. Eno depresijo, torej porodno smo dali skozi. Zdaj pa me zanima predvsem, če je kje kakšen podatek o depresivnosti danes in pred 60. leti, danes in pred 25 let, skratka, če kje leži statistika o tem. Nekako menim, da je vedno več depresivnih ljudi zlasti zaradi hudo slabo naravnanega delavnika in pritiskov na državljana. Naj ne pozabim. Tudi zaradi raznolikih zdravil ki ne zdravijo ter le lajšajo bolezen, kar je pravzaprav sramota svetovne farmacije katere del je tudi Slovenija in njeno gospodarstvo..
Andres
mislim, da ni razlike v pogostosti depresije danes ali v preteklosti. ker depresija je genetsko pogojena in če imaš predispozicije, boš razvil, če ne pa ne. tisto, kar danes narašča zaradi stresnega življenja pa so po mojem psihosomatska obolenja, izgorelost pri delu in število samomorov med mladostniki in "zdravo" populacijo.
zdravila pa ne morejo ozdraviti bolezni, ker je vzrok v genetiki in ni akutni. lahko pomagajo pri vzrževanju nevrotransmiterskega ravnovesja. problem pa nastane, ker obooleli ne jemljejo zdravil redno...
tak da depresija je eno, obup, žalost, stres, psihosomatska motnja ipd pa drugo.
-
Bilka. Kadar zdravniki ostanejo brez pravega odgovora navadno to vse pogojujejo z genetiko. Morda pa je genetsko ali dedno pogojena le prehrana, kot pravi Stane na www.salesaute.com ? In nenazadnje so zdravil za psihosomatske bolezni in pa depresijo enaka ter koliko so ta zdravila pravzaprav škodljiva? Kaj poleg kemičnih zdravil psihijatri sploh priporočajo?
Andres
-
Andres
za depresijo je dokazano, da je genetska predispozicija. tudi če gledam te bolnike, se je vedno kdo od staršev ali sorodnikov zdravil za depresivno motnjo. če bi bila prehrana genetsko pogojena in bi bil to razlog, bi pa moralo biti depresije več oziroma v različnih odstotkih v različnih delih sveta. vendar temu ni tako. poleg tega bi se morala pozdraviti s spremembo prehranjevalnih navad. pa se ne.
psihiatri pa ne uporabljajo drugega kot zdravila, ker je njihovo delo zasnovano na predpostavki (in dokazih), da je pri teh boleznih nevrootransmitersko neravnotežje. in zdravila delujejo na tem nivoju.
če pa hočeš nemedikamenotzno terapijo pa lahko greš v psihoanalizo vendar je postopek zelo zelo zelo dolgotrajen in neučinkovit. pomaga lahko samo pri naučenih reakcijah (travmatska doživetja ipd) in ne povsod. pri endogeni depresiji torej ne more pomagat.
psi psihosomatiki pa ne vem, če dajejo zdravila. če že, je to le akutna faza, in so lahko samo kaka pomirjevala ali pa kaj. tam gre za odpravljanje stresa iz vsakdanjega življenja in zato zdravljenje poteka na drugačen način.
-
Psihiatrija nasploh velja kot veja medicine, ki je bržkone precej skrita očem bolnikov, ali nasploh vsem državljanom. Kljub vsemu ponekod pricurlja na dan kakšna nespametna, ki so jo zakrivili zdravniki za um, oziroma se tisto kar je pozitivno niti ne sliši. Na starem forumu smo imeli registriranega Janeza Ruglja, ki se debate ni udeležil nikoli, saj govorili smo o spolnosti in partnerstvu in ko je to on prebral mi je v mailu napisal, da nismo dovolj zreli. :) Vse lepo, toda po tistem času sem bil na priporočilo Tatjane Malec in drugih rednih pisarjev na Pozitivkah poslan k psihiatru. In ker me ta vrsta medicine vključno s psihologijo zelo privlači sem se poleti k Ruglju tudi napotil. Hmm. Diagnoze mi ni postavil, saj ne izpolnjujem njegovih kriterijev diagnosticiranja, pač najprej bi moral prebrati obe njegovi knjigi, napisati življenjepis nakar bi se lahko naročil.
Morda ima name psihiatrija tudi poseben vpliv, saj v odraščajoči dobi smo imeli družinskega prijatelja psihijatra, ki je svojo doktorsko kariero nadaljeval in končal v Parizu. Pravzaprav je imel v vsakdanjih pogovorih ta človek posebne prijeme, ki so se ga bržkone držali iz ordinacije, toda kljub vsemu govorim o človeku, ki ga spoštujem, tačas pa penzijo uživa v Franciji.
In sedaj nazaj v Slovenijo. Pravzaprav so bili predvsem v starem režimu mnogi zdravi proglašeni kot bolniki, ki so jih nadalje šopali z Valiumom. In ravno v starem sistemu, naše stare države, katera bi danes slavila 63. rojstni dan smo imeli ene najboljših zdravnikov na svetu. Kot kaže so bili takrat psihijatri podvrženi partiji in UDBA-i, dandanes pač po večini verjamem farmacevtskim gigantom. Drži?
In nenazadnje. Če smo vsi zemljani neki bolniki, kje potemtakem stroka potegne črto med naravnim in pravim psihiatričnim bolnikom? To sicer najbolje ve Tatjana Malec in njena druščina ;D ;D. Razen če se med nami kak doktor ne skriva. Tisti iz Francije po forumih zagotovo ne piše.
Andres
Hehe, dvomim, da ima Rugelj čas in voljo, da bi se posluževal spletnih forumov, ker menda dela od sedmih zjutraj in do dveh ponoči. ;D Imel je menda neko rubriko na med.over.si, ampak tudi tam je menda samo kopiral izseke in razne citate, ki so zajeti v njegovih knjigah, ne da bi se aktivno vključeval v debate. Rugelj je seveda zelo kontraverzen in njegovi uspehi zdravljenja kažejo uspehe predvsem področje alkoholizma. Tudi meščanska intelektualna srenja ga je že zdavnaj odpisala.
Naslednja stvar ,ki me moti, je ta, da resne duševne težave, kot so npr. razne psihoze, npr. shizofrenija, klinične depresije, bipolarna motnja itd-, niso drugače (o)zdravljive kot z zdravili, ker gre za kemično neravnovesje v možganih, ki je lahko tudi dednega izvora, zato so nekateri bolniki prisiljeni jemati zdravila praktično do smrti. Psihiater je pač strokovnjak na svojem področju, in pogosto je zmotno laično mišljenje, da predpisujejo zgolj zdravila kot za šalo, da se "losajo" bolnikov, ampak to ni tako enostavno, to on že presodi, v katerih primerih so potrebna.
-
http://topdocumentaryfilms.com/psychopath/
Psihologija odklonskosti
-
Glede tega, da so psihoze itd neozdravljive se ne strinjam. Jung sam je zapisal, da mu je uspel "ozdravit" ozdravit žensko, ki je bla dost na psihiatriji ter je mela hude bleme(psihoza) ter ga je clo hotla ubit. Izkazal se je da je bla zlorablena itd. Po psihoanalizi se je poročila ter mela otroke ter mela vredu življenje. V bistvu je tk, da se vsak ozdravi sam.
Tko da tlele nebi prevč iskal vzrokov v genetiki, če je človk prpravlen ter res hoče spremembo se lahk take stvari pozdravjo.
Sam je pa treba res ogromno dela, pa ni skos lepo.
Zdj vas pa vprašam al je otrok po naravi depresivn, če ma normalna starša? NE. Depresija je ozdravljiva, razn res v nekaterih primerih ko je genska bolezen. :)