Spletni simbol
Dogodki. Splošno in trenutno vroče. => Svet v lepši ali slabši obliki => Topic started by: Darja on February 10, 2010, 11:09:54 AM
-
Morda bo koga zanimalo :o
1. DEL: http://www.youtube.com/watch?v=7ATTfWUw-RI
2.DEL: http://www.youtube.com/watch?v=H7m2F-svQxE
3. DEL: http://www.youtube.com/watch?v=1nYYsU6M10k
Lp,Darja :-*
-
Tudi jaz sem to dobila danes. :D
-
Hehehe
sem Plejadinka in tole je falsifikat
-
Kaj pa je resnica?
-
Hmmm, jaz sem tukaj popolnoma nevedna :o
Kaj so to Plejade ??? in kaj pomeni biti Plejadinec ???
-
Kaj pa je resnica?
Tisto kar ti verjameš da je res ;)
-
Hmmm, jaz sem tukaj popolnoma nevedna :o
Kaj so to Plejade ??? in kaj pomeni biti Plejadinec ???
Hehe Plejade so v ozvezdju Bika.
Plejade (starogrško Πλειάδες: Pleiádes), spremljevalke Artemide, so bile hčere titana Atlasa in okeanide Plejone, rojene na gori Silene. Bilo jih je sedem in bile so sestre Kalipse, Hijanta, Hijad in Hesperid. Plejade so bile nimfe v spremstvu Artemide, skupaj s sedmimi Hijadami so jih imenovali Atlantide, Dodonide ali Nisijade. Bile so pestunje in učiteljice mladega Dioniza.
1. Maja, najstarejša od sedmih Plejad, mati Hermesa z Zevsom in Iris s Taumasom.
2. Elektra, mati Dardanusa in Jasiona z Zevsom.
3. Tajgeta, mati Lakedaemona z Zevsom.
4. Alkijona, mati Hirieja s Pozejdonom.
5. Keleno, mati Likusa in Evripilusa s Pozejdonom.
6. Steropa (tudi Asteropa), mati Enomaja z Aresom.
7. Meropa, najmlajša od sedmih Plejad, zasnubil jo je Orion. V drugih mitskih zvezah se je poročila s Sizifom, postala smrtna, ter mu rodila sedem sinov.
Vse Plejade razen Meropa so se družile z bogovi.
Rektascenzija 03 : 47.0 (h:min)
Deklinacija +24o : 07'
Oddaljenost 0.38 (a. e.)
Magnituda 1.6
Velikost 110.0 (ločnih min)
Plejade spadajo k objektom, ki so bili med prvimi znanimi. Najmanj 6 zvezd je vidnih s prostim očesom, pri dobrih vremenskih pogojih ta številka naraste na 9, pri popolni temi in odličnih vremenskih pogojih pa je vidnih čez ducat zvezd.
Po poročilih Kenneth Glyn Jones najdemo prvo omembo te tvorbe že 1000 let p.n.š. pri Heziodu. Tudi Homer tvorbo omeni v svojem epu Odisej in celo v Bibliji najdemo nekaj napisanega o Plejadah.
Plejade imenujemo tudi “sedmerozvezdje”. Japonsko ime za sedmerozvezdje se glasi Subaru. To ime so Japonci uporabili za znano tovarno vozil Subaru. Iz starih evropejskih imen (npr. angleških in nemških) je razvidno, da je človek nekoč to konstrukcijo zvezd primerjal s “kokošjo s piščančki”. Burnham poudarja, da izhaja ime Plejade iz grščine, iz besede, ki označuje jadranje ali pa iz besede “pleios”, kar pomeni polno oziroma mnogo. Sedanji avtor je mnenja, da to ime izhaja iz mitološke matere “Pleiona” po kateri je imenovana ena najsvetlejših zvezd v tej tvorbi. (Pripomba: Prevajalka, ki je prevajala to stran se ne strinja s tem mnenjem. V grški mitologiji so bile Plejade šest Atlasovih hčera, katere je lovil lovec Orion in jih je Zeus prestavil v nebesa.)
Sedem najsvetlejših zvezd je dobilo naslednja imena iz grške mitologije. Poimenovali so jih z imeni sedmih hčera Atlasa in Pleione: Alcyone, Asterope (dvojna zvezda), Electra, Maia, Merope, Taygete in Celaeno. Bill Arnett je ustvaril karto plejad z imeni glavnih zvezd.
Z moderno metodo opazovanja so lahko ločili več kot 500 večinoma šibkih zvezd, ki še sodijo v gručo zvezd – Plejade in so razvrščene v prostor dveh stopinj (to je štirikratni premer Lune). Njena gostota je v primerjavi z ostalimi odprtimi gručami zvezd zelo majhna. To je eden od razlogov, zakaj je življenska doba plejad tako nizka.
Dolgo osvetljeni posnetki (in tudi “rich field” teleskopi z ustrezno kvaliteto) so pokazali, da so Plejade zavite v neskončno meglo, čisto jasno se je to pokazalo na sliki , ki jo je posnel David Malin z UK Schmidt teleskopom. Meglice Plejad odkrivajo svetlobo v modrem barvnem tonu, kar nakazuje, da gre za refleksijo meglic, ki refleksirajo svetlobo svetlih zvezd v okolici (ali pa v megli). Najsvetlejšo teh meglic, v okolici Merope, je odkril 19. oktobra 1859 Ernst Wilhelm Lebrecht Tempel v Benetkah z 4-inčnim refraktorjem.
Odkritje meglic okrog Electre, Calaeno in Taygeta.
Celotna kompleksnost Plejadnih meglic je bila razkrita s pomočjo prvih astronomskih kamer, na primer: s posnetki bratov Henry iz Pariza ali Isaaca Robertsa iz Anglije v letih med 1885 do 1888.
Na podlagi novejših izračunov skupine iz Ženeve (G. Meynet, J. – C. Mermilliod in A. Maeder), ki so bile objavljene v Aston. Astronphys. Suppl. Ser. 98, 477-504, 1993, znaša starost plejadnih gruč okrog 100 milijonov let. To je občutneje več kot poprej objevljena starost od 60 do 80 milijonov let (naprimer v publikaciji Sky Catalog 2000 je starost ocenjena na 78 milionov let). Izračunano je bilo tudi, da je nadaljnja pričakovana življenjska doba zveznih gruč samo 250 milionov let (Kenneth Glyn Jones); po tem času se bodo zvezde razvrstile kot posamezne zvezde ali pa kot posamezni sistemi po orbiti.
Nekatere plejadne zvezde imajo veliko rotacijsko hitrost. To je lastnost, ki je značilna za določene vrste glavnih zvezd. Zaradi hitre rotacije imajo prej obliko sferoida kot krogle. Najbolj znan primer v tej gruči je Pleione.
Cecilia Payne-Gaposhkin omenja, da vsebujejo Plejade majhne bele zvezdice. Te navržejo poseben problem teoriji o zvezdnem gibanju: Kako lahko obstaja bela zvezda v tako mladi gruči? Ker bele zvezde ne obstajajo posamezno, velja zagotovo, da pripadajo prvotni gruči in ne pripadajo mladi gruči, ki naj bi jih domnevno le ujela.
Iz teorije lahko izvlečemo, da masa majhnih belih zvezd ne more presegati 1,4 sončne mase (Chandrasekharjeva meja), ker bi drugače zaradi lastne gravitacije treščile v masivnejši objekt. Zvezde s tako majhno maso se razvijajo zelo počasi, tako lahko traja milijarde let preden se popolnoma razvijejo.
Edina mogoča razlaga je, da so te bele zvezde nekoč imele veliko maso, tako da so se hitro razvijale. Iz neznanega razloga so večino svoje mase nato izgubile (mogoče zaradi: zvezdnih vetrov, sosednjih zvezd, hitre rotacije). Mogoče je tudi, da so kasneje določen procent mase izgubile tudi zaradi ustvarjanja planetarnih meglic. Zvezde, ki so se na koncu ohranile (predvsem jedra prvotnih zvezd), se morajo s preostalo maso pod Chandrasekharjevo mejo razviti do končnega stanja belih zvezd, ki jih danes opazujemo.
Leta 1995 so opazovanja nakazala kandidata za plejado eksotičnega zvezdnega sistema, oziroma zvezdam podobnega telesa, tako imenovanega Rjavega palčka. Zanj verjamemo, da je njegova masa nekje med maso velikih planetov (kot je Jupiter) in maso majhnih zvezd (teorija zvezdnega razvoja kaže, da morajo astronomski objekti - majhne zvezde ali tudi nebesna telesa, ki proizvajajo energijo s pomčjo fuzije, imeti od 6% do 7% sončeve mase, kar je 60% do 70% mase Jupitra). Iz tega izhaja, da naj bi masa Rjavih palčkov znašala okrog 10% do 60% mase Jupitra. Domnevamo, da so vidni v infrardečem svetlobnem območju in imajo Jupitrov premer (143000 km). Gostota na teh nebesnih telesih znaša od 10- do 100-krat več kot na Jupitru, ker na snovi deluje veliko močnejša gravitacija.
Ker se Plejade nahajajo v bližini ekliptike (oddaljene so samo 4 stopinje) jih Pogosto zakrije Luna: To je zelo zanimivo opazovati, posebno za tiste amaterje, ki nimajo tako sposobne opreme (ta pojav lahko opazujemo tudi s prostim očesom, že najmanjši daljnogledi ali teleskopi povečajo veselje pri opazovanju). Zakritje Plejad marca 1972 je bila ena prvih amatersko astronomskih izkušenj avtorja. Ti dogodki zelo nazorno pokažejo povezanost predvidene velikosti Lune in zvezdne gruče: Burnham je pokazal, da lahko Luno vstavimo v kvadrat, ki je omejen z Alcyono, Electro, Meropo inTaygeto (Maia in verjetno tudi Asteropa), sta v tej situaciji zakriti). V enakem pomenu nastane ogleda vredna igra, ko se planeti približajo Plejadam (Venera, Mars in včasih celo Merkur) in jih prečkajo na podoben način kot Luna.
Kot že pri opisu Orionove meglice M42, je malce nenavadno, da Messier Plejade (skupaj z Orionovo meglico M42/M43 in M44) v svojem katalogu ni navedel. Mogoče bo to ostala tema za nadaljnja predvidevanja (špekulacije).
-
Gostosevci - Pleiades
O zvezdah v Plejadah
Ko so ljudje začeli pluti po morju, so spoznali, da postaja morje v dneh, ko so dnevi in noči vedno hladnejši, bolj in bolj nevarno in viharno. Prav tedaj so zvečer na vzhodnem nebu zagledali to svetlo skupino zvezd in začeli misliti, da so one oznanjevalke časov, ko postaja obenem z naraščanjem dolgih noči tudi morje nevarno. Gostosevci ali Plejade postajajo pozneje, v pomladanskih nočeh, vedno manj vidni, saj kmalu zatonejo za zahodnim horizontom, vožnja po morju pa postane varnejša.
Plejade
Zgodbe o Pljejadah, ki so jih o njih pripovedovali Azteki, Polinezijci in Grki.
Nekateri stari narodi so povezovali čas, ko se bližajo Plejade zenitu, s smrtjo.
Azteki so verjeli, da je prav tiste polnoči, ko so Plejade dosegle zenit, bilo nekoč porušeno vse stvarstvo. Verjeli so, da se bo katastrofa spet ponovila. Azteki so računali čas na dva načina. Prvim osemnajstim mesecem, ki so bili dolgi po dvajset dni, so dodali pet dni, da so dobili leto s 365 dnevi. Drugič pa so čas računali tudi po obdobjih po 260 dni, kajti 73 takih obdobij da ravno 50 Sončevih let. In prav ob koncu tega petdesetletnega obdobja bi se ta nesreča lahko spet primerila. To indijansko ljudstvo je v času, ko se je konec tega obdobja bližal, nemirno opazovalo vse, kar bi moglo naznaniti ali pomeniti konec sveta po njih samih... ali pa, da bi se nesreča mogoče le prestavila na poznejši čas... Ko se je stemnilo, je zavladala popolna tišina, oči svečenikov so merile višino in tir Plejad, ki so se počasi približevale polnoči in zenitu. Zmotiti se niso mogli, saj so minila že mnoga obdobja, v katerih so se svečeniki temeljito seznanili z dogodki na nebu in so si začrtali celo nebesne karte in ustvarili točen koledar. Kljub temu so ostali vraževerni in prepričani, da je človeška usoda odvisna od dogodkov na zvezdnem nebu. Zato je bilo treba brespogojno storiti vse, kar bi moglo potolažiti nevarne bogove, da ne bi uničili človeštva in vsega, kar je človek ustvaril na Zemlji. Vznemirjenost svečenikov in v nebo strmečega ljudstva je naraščala, dokler svečeniki niso oznanili, da je zvezdna kopica Plejade tik pred polnočjo že prav blizu zenita. Svečenike je zdaj čakalo darovanje bogovom, a še vedno ni bilo gotovo, ali bodo sprejeli njihovo žrtev ali ne. Človeško telo so zažgali in ko se je dim dvigal v nebo, so ljudje veselo vzklikali, saj so vedeli, da bodo petdeset let živeli brez skrbi... Medtem ko so pri nas na severni polobli Plejade vidne na nebu v dolgih nočeh, pozimi in ob misli na smrt, pa je na južni polobli obratno. Z nastopom naše jeseni, se tam doli prične pomlad. V času naše zime je tam poletje, in vemo, da so tamkajšnja ljudstva vsaj v nekaterih deželah tudi praznovala prihod Plejad na nebo, a tam niso bila znamenja teme, mraza in smrti, temveč začetek pomladi in čas, se ljudje poprimejo za delo na svojih njivah - začelo se je leto sejanja in žetve.
Polinezijci so si nastanek Plejad razlagali takole: Mata - riki, kakor jih imenujejo, so bile nekoč ena sama izredno svetla zvezda. S prečudno močnim sijem je presegala vse svoje zvezdne sestre na visokem nebu. Žal pa je bila ta lepotica tudi domišljava in je trdila, da ni samo najlepša med zvezdami, ampak tudi lepša kakor bogovi in celo nebo s svojimi neštetimi dragulji. Za to bahanje je izvedel tudi bog Tane, ki čuva štiri velike stebre, na katerih počiva nebesni obok. Silno se je razjezil. Sklenil je, da bo pregnal to predrzno zvezdo z neba, in sicer kar tja v trajno temo. Sam pa tega ni mogel storiti. Zato je pozval zvezdi Sirij in rdečkastega Aldebarana, obe zelo svetli zvezdi na nebu, naj mu pomagata, saj sta bila oba užaljena zaradi tistega bahanja. Posebno Aldebaran je bil hud, saj je bila tista lepotica na nebu tako blizu njega, da je on kar obledel zaradi njenega sijaja. Tako so se kar trije zarotili proti neomikani lepotici. Nekoč so se splazili za hrbet zvezde lepotice in jo silno prestrašili, ko so jo začeli poditi z neba. Zvezda je skočila v nebesni reko - Rimsko cesto - in se skrila na njenem dnu. Pa je Sirij pohitel k njenemu izviru in reko odpeljal iz njene struge. Preganjalci so begunko odkrili in zvezda je z vso naglico pohitela prav skozi srebrne božanske palače in pod sam vrh nebesnega oboka. Kazalo je, da bo ušla preganjalcem. Toda bog Tane je bil premogočen. Zgrabil je Aldebarana in ga zagnal za begunko. Aldebaran je treščil v veliko svetlo lepotico in jo razbil kar na šest kosov. Nastalo je šest zvezdic, in te so odškripale nazaj na svoje mesto, kjer so nekoč svetile kot ena sama zvezda. Od tedaj je Sirij najsvetlejša zvezda na nebu, Aldebarana, ki sveti v bližini šestih sestric, pa zdaj nič ne moti v njegovem siju. Plejade, nekdaj enojna zvezda, pa kljub vsemu s svojo bleščečo svetlobo privlačijo oči vseh ljudi, da jih občudujejo, četudi si same ne upajo več trditi, da so najsvetlejše na nebu. A v temni noči se vendarle rade ogledujejo v morskih valovih, v jezerih in celo v valčkih malih potokov...
Plejade se posamezno imenujejo Maja, Tajgeto, Celeno, Asteropa Alkiona, Elektra in Meropa. Prvih šest se je poročilo z bogovi. Teh šest Plejad vedno vidimo, ne pa zadnje, Merope. Pravijo, da jo je “sram” in skriva svoj obraz med rokami. Vzrok - nesrečnica se je poročila z umrljivim bitjem... Še drugačne so razlage. Izgubljena naj bi bila Celena, ki jo je ubila strela, pa tudi Elektra, ki je šla z neba in je bila baje priča strašnega porušenja stare Troje. Vsa prevzeta in žalostna zaradi tragične usode slavnega mesta se ni hotela več vrniti k svojim sestram na nebo in je odšla daleč v severne kraje ter se pridružila zvezdi Mizar v Velikem vozu, kot drobcena zvezdica Alkor. Mongolska verzija pa pravi, da so sedem zvezd v Velikem vozu roparji in ti naj bi odpeljali eno od Plejad. Nikoli več se ni vrnila. Ostala je poleg zvezde Mizar kot Huitung ali Mrzla zvezda. Mi ji pravimo Alkor, Poštar, Jezdec in drugo. Z njo so rimski častniki preverjali vid svojih vojakov. Če so zvezdico videli, so bili sprejeti v službo, če ne, pa so morali odstopiti.
Na navidezno majhnem prostoru je zbranih več sto zvezd, vidnih v dobrih teleskopih; med njimi pa s prostimi očmi normalno vidimo le sedem zvezd. Imena glavnih zvezd Plejad so Maja, Tajgeti, Celena, Asterope, Alkione, Elektra in Merope. Vse, kar spada v to kopico, tvori “gnezdo”, v katerem so se te zvezde rodile, zgostile iz mogočne plinaste megle. Če je fotografska plošča na velikih teleskopih zadosti dolgo izpostavljena slabotnim žarkom, ki prihajajo iz vesolja, opazimo okoli nekaterih zvezd te kopice še vedno megle plinov, ki se še niso zgostile v zvezde.Vesoljsko računano pravimo, da je ta zvezdna kopica še razmeroma mlada.
-
Mogoče pa še tole za zanimivost /sredinski odstavek/
Mit o Sizifu primjer je ljudske sumnje u savršenost bogova koji su im nameću kao neprikosnoveni vladari. Ta sumnja se kasnije još jasnije izrazila kroz različita gnostička učenja koja su nebeske sile podijelila na one koje se zalažu za oslobođenje ljudi, te one koje ih zarobljavaju i čine zatočenicima u ovom svijetu. Utjecaj zviježđa Plejada u pravilu nosi onaj pozitivan predznak. Takav praksa se nastavlja i ovo moderno doba kada pristalice različitih teorija zavjere i ufolozi Plejađane doživljavaju kao prijatelje ljudskog roda. Prema njima, kultura na Plejadama je vrlo stara i nastala je od „sjemena“ došlog iz drugog svemira prije nego što je Zemlja uopće nastala. Plejađani su začetnici projekta kontaktiranja ljudi u svrhu ponovnog obnavljanja njihovih moći stvaranja bolje stvarnosti. Oni su neka vrsta ambasadora iz drugog svemira koji pomažu u tranziciji planeta Zemlje iz treće u četvrtu dimenziju.
Prilikom brojnih kanaliziranja poruka iz tog zviježđa uvijek se ističe kako ljudima u bliskoj budućnosti prijeti uspostavljanje svjetske tiranije, pa nas zbog toga Plejađani žele naučiti kako bi to izbjegli. U svim njihovim porukama ljudima se daje do znanja da ova bića djeluju na način usklađenog kolektiva u kojem se ne ističu bilo kakve individualnosti. Plejađani su suprotstavljeni reptilskoj rasi koja je svoje sjedište uspostavila na zvijezdi Alfa Draconis i kasnije kolonizirala ostale zvijezde, poput one Epsilon Bootes, Zeta Reticuli i šest zvijezda u zviježđu Oriona. Ta takozvana Reptilska imperija preuzela je i kontrolu nad navodnim velikim planetom koji se nalazi izvan orbite Plutona, poznatim pod imenom Nemesis. Sadašnji Plejađani su prije naseljavanja Plejada boravili u području zviježđa Lire. Kad su bili napadnuti od strane Reptilske imperije, preživjeli članovi zajednice su organizirali masovni eksodus prema Plejadama. Zanimljivo je da ovaj moderni mit prati istu temu kao i indijsko proganjanje trudnih žena rišija, gdje Plejade služe kao neka vrsta utočišta iz kojeg se nastoji pružiti otpor demonskim silama.
Unutar zviježđa Plejada najistaknutije mjesto ima zvijezda Alcyone. Za nju su brojne kulture smatrale kako igra ulogu središta oko kojeg se okreće naše Sunce. Za puni krug mu treba 26,000 godina, što je otprilike jednako precesijskom ciklusu. Zvijezda Alcyone bila je izuzetno važna i za Maje jer se upravo preko kontakta planeta Venere s njom formulirao cjelokupni kalendar. Jedan takav kontakt obilježilo je i famozno „rođenje Venere“ koje je 11. kolovoza 3115. godine pr. Kr. označilo početak majanskog kalendara. Kao i u drugim tradicijama, Plejade su i ovdje odigrale ulogu svojevrsne svemirske maternice iz koje se rodio početak jednog velikog vremenskog ciklusa. Naime, svakih osam godina tokom nekoliko sati poslije sumraka u travnju Venera se može vidjeti vrlo blizu zvijezdama Plejada. Svaki puta kada dođe na to područje neba ona se, gledajući sa zemlje, prividno približava središnjoj zvijezdi. U 1972. godini Venera se primakla Alcyone-i na razmak od jednog stupnja. Približavanje se nastavilo i idućih godina. Tokom 2004. godine Venera je već bila potpuno blizu, a famozne 2012. godine doći će do potpunog poklapanja. To će, očigledno, označiti novo Venerino rođenje i početak jedne drugačije povijesti.
-
Kaj pa je resnica?
Tisto kar ti verjameš da je res ;)
Nekaj je zagotovo na tem, kar piše ... Ne kupim pa vsega ...
-
Kaj pa je resnica?
Tisto kar ti verjameš da je res ;)
Nekaj je zagotovo na tem, kar piše ... Ne kupim pa vsega ...
bravo :D
To pomeni da čustiš s svojim srcem in misliš s svojo glavo.
-
Kaj pa je resnica?
Tisto kar ti verjameš da je res ;)
Nekaj je zagotovo na tem, kar piše ... Ne kupim pa vsega ...
bravo :D
To pomeni da čustiš s svojim srcem in misliš s svojo glavo.
Kar je prav, saj bomo mi starši mavričnim otrokom, ki prihajajo na Zemljo (ravno prej me je srečal članek o tem).
Sama se odločam, kaj je in česa ni v mojem življenju. Ne glede na to, kaj mi drugi pravijo. Če nečesa, kar mi drugi govoirjo, ne morem sprejeti, je že nekaj na tem. Duša vedno ve, kaj je in kaj bo. Kreiram si svojo realnost in srce me je vedno peljalo po pravi poti.
-
In glede na uro posta imam RES (oz prav). :D
-
Hvala Tea za tako izčrpno razlago :-*
Moram priznati, da o tem res nisem še nikoli nič zasledila :o
-
To si pa zelo dobro dodala Tea. Bo treba večkrat prebrati, da bo lažje zadaj ostalo. Glede na tvojo opombo v prvem ta večjem postu od treh, tudi jaz mislim, da jih je bilo šest. Ne zato, ker bi bil poznavalec, temveč gre za logiko.
Andres
-
http://www.ivantic.net/Moje_knjige/IstorijaGalaksijeZemljeICoveka.pdf