Kaj bomo pa tukaj delali? ::)
???
..... izložba samega sebe.
Andres
Mene je itak sama radovednost. To mi je že mama rekla. ;D
..... Na neki način predstavit sebe ...
Pač razmišljam. ::)
Še vedno ne vem kako naj se po kartah opišem.
Ah, tačas delam večerjo, se vrnem kasneje.
Andres
:)
....angelčke in izkušnje z njimi?
Kaj bomo pa tukaj delali? ::)
Mene je itak sama radovednost. To mi je že mama rekla. ;D
Izložba? Hmmm, bi se kar strinjala z Andresom. Na neki način predstavit sebe, svoje angelčke in izkušnje z njimi? Marsikdo med nami ima tudi svoje karte. Morda tudi predstavitev tistega, ki je določen dan z nami? Lahko bi jih tudi ti vlekla za nas?
Pač razmišljam. ::)
Sem že. :)
Andres
Nensi, kdaj si se pa slikala? Vidim te v tej sliki. ;)
... tudi predstavitev tistega, ki je določen dan z nami? Lahko bi jih tudi ti vlekla za nas?
Pač razmišljam. ::)
Jaz se vidim v tistem krogu, ali kot tisti krog, ki je temno moder na levi strani. Je ta slika izložba Nensi?
Andres
Nensi, kako si pa vedela, da moraš ravno danes napisati te besede? Veš, da so se me dotaknile? Nekje globoko, globoko znotraj?
Nensi, vidim, da pri tebi angeli delujejo tudi brez kart. :)
.... Regina je dala dobro iztočnico, ki bi jo v tej rubriki lahko uporabili na takle način:
enkrat na mesec pogledamo eno karto, pa kdor želi zavestno ta mesec dela na izboljšanju, opazovanju, zavedanju... te lastnosti pri sebi, jo postavi v svojo "izložbo".
O opažanjih, dogajanjih, zanimivostih kdor želi kaj napiše: kadarkoli vmes, na koncu... Po želji.
Za začetek/december sem vzela karte samorogov in prosila za tisto tematiko, ki je trenutno pomembna za veliko sodelujočih na našem forumu.
Believe in Yourself
See yourself doing well, and you will
Mislim da kakšna posebna razlaga ni potrebna.
......
.... dotikati žensk?
Menih, ki je žensko nesel čez lužo mu je mirno odvrnil:
Jaz sem jo pustil pri luži, ti pa jo še vedno nosiš s sabo.
.... dotikati žensk?
Menih, ki je žensko nesel čez lužo mu je mirno odvrnil:
Jaz sem jo pustil pri luži, ti pa jo še vedno nosiš s sabo.
Še važnejše pa je, da gresta meniha naprej...tudi drugi bo pustil žensko. V nadaljevanju pa srečata še mladostnico polno življenja, ki ji svetujeta za v naprej in navedeta misel, da je samo trenutno in bodoče še pomembno, kajti vse opeke, ki jih je kdaj naredil človek, bodo uničene le kaj naredi in združi Bog ali božje sile to je večno in ostane večno.
:)
Lepo se imejte
Tar_Mar
Tea sem mislil, da boš še nekaj napisala. Zadnja leta se trudim, da na čim bolj enostaven PRAKTIČEN NAČIN razložim nekatere zadeve. Veš vse preveč srečujem "načitanih ljudi", ki so sposobni debatirat reciva celo noč o neki zadevi. Ko vprašaš, kako to izvajaš v praksi je pa tema.
Mislil sem, da boš napisala še Egipčasko pojmovanje smrti, kar bom tu dopolnil:
Egipčani so poznali:
- MALO SMRT
- VEIKO SMRT
Mala smrt je pojmovana kot nočno spanje, (ne veš kaj se dogaja-si mrtev-sanje,) se zjutraj rodiš in zvečer umreš. Iz tega danes izvira "zelim ti lep dan" itd..
Velika smrt je pa končna, z vsemi obredi, ki jih navajaš.
:)
Torej lep preostali dneva do večerne..
Tar_Mar
Hvala, mislim da se vsaj v delu teksta vsak lahko najde, pa izlušči kak napotek za naprej.
Včasih taki teksti pridejo pravočasno, da lahko še kaj popravimo preden uničimo, kadar so pa prepozni v ta namen, nam pa vsaj post festum pomagajo kaj razumeti in razvozljati.
Lepo se imej srčica :-*
Druge najbolje učiš tisto, kar se moraš naučiti sam.
Takega problema, ki ne bi imel darila zate sploh ni. Probleme iščeš, ker potreebuješ njihova darila.
Razpravljaj o lastnih omejitvah in res bodo tvoje.
Tukaj je test, s katerim ugotoviš, če je tvoje poslanstvo na zemlji končano:
če si živ, NI.
Da bi živel svobodno in srečno, moraš žrtvovati dolgočasje.
To ni vedno lahka žrtev.
Čemur pravi gosenica konec sveta, temu pravi mojster: metulj.
(Richard Bach: Iluzije)
Draga Nensi,
življenje res piše preizkušnje, kajne. Žal, kakor so že težke, jih moramo sprejet, pa nekako hodit po poti naprej. Dobro zate je, da si lahko doumela in razumela....pa za otroka tudi...da čutita, da se je mamica postavila na noge.
Sama sem tudi že razmišljala o smrti. Sprva mi je to bila res težka tema, kasneje pa sem se nekako potrudila in poskusila vsaj pri sebi smrt sprejeti kot del življenja. Vem, da bo še vedno bolečina ob slovesu. Ampak nekako...
Včasih opazujem starejše. Menim, da sprejetje tega dejstva pride tudi ko počasi izgubljaš življenjsko energijo. Pa ni nujno, da jo izgubi starejši, včasih jo tudi mlajši. Verjetno življenje to uravna, za vsakega, ko pride njegov čas.
Zanimivo je tudi včasih, če umre kdo mlajši, da je res živel intenzivno, aktivno... Kot da bi bilo namenjeno, da v tistem času stori kar največ...
Skratka, ni na nas, da izbiramo. Ali pač je? Če kdo ne zmore, nima več volje... Ne vem, na to skušam mislit realno, kot na življenjsko dejstvo.
živjo Sanjalka, tvoj dogovor sem pa izgleda kar spregledala
vprašanja življenja in smrti nas po mojem kar precej zaposlujejo, v različnih obdobjih življenja, vsaj mene so in vedno sem odkrila nek drugačen pogled nanje, odvisno tudi od ostalih dogodov v mojem življenju v tistem odbobju, se mi zdi
tvoje razmišljanje se mi zdi zanimivo, ker mi je blizu, predvsem iz osebne izkušnje, brala pa sem tudi nekaj zapisov, ki se s tematiko smrti in karme ubadajo na podoben način
po eni od teorij ki sem jih brala o karmi je rečeno, da smrt zelo mladih otrok lahko razlagamo tudi tako, da se se pač samo za neko kratko obdobje spet rodili, ker so v prejšnji inkarnaciji stvari pustili "nedokončane" in pridejo le toliko da jih dokončajo
mlade mamice/očki z majhnimi otroki
jaz sem zbolela za rakom ko je imela hči 2 leti in najprej me je zgrabila panika zakaj pa ravno jaz, zakaj pa ravno zdaj ko je ona še tako majhna...
pa sem se odločila da je z mano vse ok in da mi bo uspelo (za zdaj mi še uspeva in to me veseli)
ko je imela hči 4 leta, sin pa 8 mesecev je za rakom zbolel še mož, bilo je res hudo, on se je zaprl vase, nekih stvari ni in ni mogel predelati, sprejeti, jih oprostiti in spustiti, njemu žal ni uspelo
ko je zbolel si je pa zadal cilj, koliko časa mora zaradi otrok še vztrajati in preživeti in točno toliko tudi je, na koncu sem imela res občutek, kot da je "izpolnil" svoj plan, lažje mu je bilo oditi kot pa ostati
ko sem to nekako doumela in razumela je vse skupaj tudi meni postalo lažje, na stvari zdaj gledam drugače
veseli me, da si napisala svoj pogled, upam da ga bo še kdo, saj nas taka razmišljanja in izmenjava izkušenj bogatijo, v trenutku ko je najhuje pa so nam lahko tudi v oporo
lepo bodi in oglasi se še kaj :)
Dragi vsi!
Knjiga Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi je v moje življenje prišla ob pravem času in zdaj jo ''dajem'' tudi vam.
Z ljubeznijo, Mačica :-* :-* :-*
Hvala, Nensi za ta slikovit opis.
:-* Goga
Biti popoln - perfekcionizem - iluzija?Draga Nensi,
Eden naših ciljev v življenju vsekakor NI biti popoln, to prevečkrat pozabimo in si tako sami po nepotrebnem otežujemo življenje.
Ko delamo napake, se počutimo neuspešni ali si očitamo, da nismo dovolj uspešni.
Če pa sprejmemo misel, da smo v tem življenju zato, da se s poskušanjem in preiskušanjem naučimo nekaj novega in skozi to rastemo in se bogatimo, potem je nepopolnost predpogoj, da smo pri našem učenju lahko uspešni.
Življenje postane veliko bolj lahkotno, zanimivo in igrivo v trenutku, ko se poslovimo od želje po popolnosti.
To seveda po drugi strani ne pomeni, da se nehamo truditi po najboljših močeh doseči tisto kar si želimo ali je naš cilj.
Preprosto sprejmemo, da v življenju popolnosti, ki bi trajala in trajala, ni.
Vsa živa bitja, narava so v nenehnem gibanju, spreminjanju, rasti, razvoju.
Naše življenje, telo, narava se spreminjajo prav v vsakem trenutku - nič ne ostaja isto - popolno. Celo ko beremo to kar zdaj pišem, nam rastejo lasje, nohti, celice našega telesa se obnavljajo, odmirajo, nastajajo nove, rastemo, se spreminjamo.
Popolnost se lahko zgodi le v trenutku in ko opazovani trenutek mine, tudi popolnost ni več ista, lahko je celo boljša od popolnosti predhodnega trenutka, ker ni stalnica mine, odpre vrata naslednjemu trenutku, naslednji spremembi, popolnosti, ki prihaja, če ji bomo le pustili.
Zakaj bi se oklepali trenutka in s tem zapirali vrata naslednjemu, še veliko boljšemu, če bomo le hoteli in ga dopustili.
Popolnost je le iluzija trenutka, ko jo hočemo na vsak način ujeti in zadržati se s tem odpovemo spremembam in sami sebi po nepotrebnem ustvarjamo frustracije in občutek nemoči, neuspešnosti.
Čeprav se tega mogoče celo zavedamo, se kar nekako oklepamo navade, potrebe biti popoln vedno in povsod.
Če se zavemo, da sami sebe ocenjujemo veliko strožje, kot nas vidijo drugi, ki se sploh ne obremenjujemo s tem ali smo popolni ali ne, kot to delamo sami zase, smo storili že veliko na poti osvobajanja od porebe, biti popoln.
Potreba po popolnosti je lahko le ideal, zahteva, želja, vzorec, ki smo ga v otroštvu dobili od pre-zahtevnih staršev. Zakaj bi se oklepali želja nekoga drugega?
Lotimo se življenja manj resnobno, pa vendar resno in odgovorno, sprejmimo naše življenje kot peskovnik, ki nam je bil ljubeče dan na razpolago, da se v njem igramo, gradimo in podramo gradove, ki jih kreiramo zase.
Ko sprejmemo in objamemo našo nepopolnost, objamemo sebe in svoje življenje in vse postane veliko lažje.
Objem :-*
Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni.
Kadar smo brezčasni, smo brez strahov.
Kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici.
Kadar poznamo življenje, kakršno je v resnici, takrat ga želimo deliti z drugimi.
Hai (Prebujanje v dušo, Mateja Hana Hočevar, založba Aura)
Prosim neely.
Tebi pa hvala za poletno osvežilno sličico v tvojem avatarju ;)
Še vedno ne vem kako naj se po kartah opišem.
Ah, tačas delam večerjo, se vrnem kasneje.
Andres
Še vedno ne vem kako naj se po kartah opišem.
Ah, tačas delam večerjo, se vrnem kasneje.
Andres
Citiram kar samega sebe z obrazložitivjo, da se nekako nisem vrnil v to temo. Torej nazaj sem. Samo malo moram prebrati še. :)
Andres
Ah bolj kot mislim, bolj se mi zdi, da od sebe dajem toliko odprtosti, da bi me lahko opisali kar vi sami. Predvsem tisti, ki ste dlje na vezi z mano in tisti, ki ste me videli v živo. Al moram kar sam??
Andres
Sem šel skozi Izložbo in opažam, da se niti na eni strani niste držali namena teme. Kaj čem napisat o sebi?? Ma ja, itak da sem dober človek.
Andres
???
[youtube=425,350]7rhtCYgecN0[/youtube]
Življenje je kot voda v dlaneh. Neustavljivo bo spolzela med prsti in dlani bodo kmalu prazne. Vsako sekundo izgubiš dragoceni biser življenja. Ne veš, kako dolga je biserna vrvica tvojega življenja. (Sri Kabirdas)Hvala. :-*
Si zaupati in si upati živeti, kar zdaj, takoj, vsak trenutek, kot da je zadnji.
Brez kompliciranja, kaj si drugi mislijo o tem. To je njihova zgodba.
Življenje je kot voda v dlaneh. Neustavljivo bo spolzela med prsti in dlani bodo kmalu prazne. Vsako sekundo izgubiš dragoceni biser življenja. Ne veš, kako dolga je biserna vrvica tvojega življenja. (Sri Kabirdas)Hvala. :-*
Si zaupati in si upati živeti, kar zdaj, takoj, vsak trenutek, kot da je zadnji.
Brez kompliciranja, kaj si drugi mislijo o tem. To je njihova zgodba.
Prekrasno :-*
Včeraj sem v knjigi P. Coelho - Brida prebrala naslednji tekst, ki mi je všeč ;)
" Neki anonimni tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne končajo, kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje zgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo.Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli neneha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozoprnost, hkrati dopušča, da je življejnje zanj velika pustolovščina. V zgodovini vsake rastline je rast vsega sveta. "
Včeraj sem v knjigi P. Coelho - Brida prebrala naslednji tekst, ki mi je všeč ;)
" Neki anonimni tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne končajo, kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje zgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo.Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli neneha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozornost, hkrati dopušča, da je življenje zanj velika pustolovščina. V zgodovini vsake rastline je rast vsega sveta. "
Če bi posekali vsa drevesa in iz njih naredili svinčnike ... in porabili vse oceane za črnilo ... in celo nebo za papir, še vedno niti približno ne bi mogli opisati mogočnosti, veličastnosti in ljubezni, ki jo v sebi nosi naše srce.
(Bogastvo je v nas, Inisa)
Če bi posekali vsa drevesa in iz njih naredili svinčnike ... in porabili vse oceane za črnilo ... in celo nebo za papir, še vedno niti približno ne bi mogli opisati mogočnosti, veličastnosti in ljubezni, ki jo v sebi nosi naše srce.
(Bogastvo je v nas, Inisa)
Božansko. Hvala ti Nensi. :-* :-* :-*
Mantra duše
http://www.youtube.com/watch?v=bgNkYPVSCeA&feature=user
Mantra duše
http://www.youtube.com/watch?v=bgNkYPVSCeA&feature=user
Mantra duše
http://www.youtube.com/watch?v=bgNkYPVSCeA&feature=user
Mantra duše
http://www.youtube.com/watch?v=bgNkYPVSCeA&feature=user
Nensi, hvala. ang: ang: ang:
Balzam za mojo dušo in srce!
http://www.youtube.com/watch?v=veM1xGeBO5o&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=veM1xGeBO5o&feature=related
hvala za ta link, zelo lepo, cmokca in objem za lepo popoldne :-*
živjo, ker sem nova na forumu ne vem kam bi vmestila vprašanje, pa ga bom kar v izložbo ::) zanima me ali kaj pomeni, da neprestano srečujem avtomobilske tablice, ki vsebujejo namesto številk začetnici imena in priimka meni drage osebe? sicer zelo verjamem v znamenja, le razlagati si jih ne znam še tako dobro :P
Ljubim
Ljubim svilo tvoje kože,
ko po njej moj prst drsi,
čutim tiste drobne mravlje,
ki si iščejo poti.
Ljubim toplo sled jezika,
ki mi nežno šepeta,
čutim plimo nore želje,
ki prevzela je oba.
Ljubim drugi breg pogleda,
ko potem zapreš oči,
čutim roko, ki je legla,
kamor misel obleži.
Ljubim zadnji rob dotika,
ko potem že skoraj spim,
čutim zopet, da sem tvoja
in da s tabo res živim.
(Feri Lainšček, Ne bodi kot drugi)
PREBUDI SE MALO
Prebudi se malo.
Ni treba,
da za vedno,
samo za zdaj.
En korak na mehkem krilu Neba
bi bil dovolj.
...
Prebudi se, ljubi moj.
Bodi prijazen s svojim spečim srcem.
Pelji ga ven, na širna polja Svetlobe,
in mu dovoli, da zadiha.
Reci,
"Ljubezen,
vrni mi moja krila.
Dvigni me, dvigni me bliže."
Reci soncu in luni,
reci našemu dragemu Prijatelju,
"Zdaj Te bom popeljal, Ljubljeni,
na tisti čudoviti Ples, ki si ga obljubil!"
HAFIS
ˇ~ Gabriel ~ˇ
Loving you is the easiest thing to do
Your beautiful soul is so calming for me
You came from far away place and took my breathe away
Nothing will be the same again ~ No , now my life has sense again
All I need is hidden in your name...I love you ... Gabriel ~
to je pa moja zahvala angelu Gabriel-u :)
KAR POČNEM DANES,
JE POMEMBNO, KER
ZA TO PLAČUJEM Z
DNEVOM SVOJEGA ŽIVLJENJA.
KAR DOSEŽEM, MORA BITI
VREDNO TE VISOKE CENE.
NN
"Najrazkošnejšo sladkost
okušamo šele potem,
ko pogoltnemo grenkobo. "
( iz knjige ARIJA: Nassim Assefi )
ˇ~White feather~ˇ
(http://www.shrani.si/f/3s/N7/RIxz4aB/d3554df367fe4b67902536d4.jpg)
I know that's near
White feather
chosen to be my flare...
Unpoemed...unpictured
carefully crafted
white floating tenderness
shines imperishable promises
feather cuff
for my soul glow
I feel its soft relentless proof
in its move
spreading love
selfless and faceless.~
Postajam vse, kar hočem biti,
najlepše v meni se želi razkriti,
v utripu sreče znova zaživeti,
se preroditi, zacveteti.
(iz knjige Nirulan: Marjetka Jeršek)
Še semle pripenjam...
Naj vas spomni, kakšno moč nosite v sebi. :-*
Vse zna rasti
Alenka Rebula
Ptice vedo, kam leteti,
trava se zna pognati navzgor
in noseča žival čuti svoj čas
sonce zna vstati, sijati in potoniti
noč zna obmolkniti
in luna zdrsniti na svoje mesto
tudi jaz
kajti izvir najde pot iz teme
ptice se znajo nasloniti na veter
gozdovi znajo dehteti
in skale stati na veke
nebo se zna vrteti in zemlja z njim
vsaka žival čuti svoj par
in seme ve, kako naj klije
noč zna zapluti nad morje
in mesečina zna preplaviti polja
rosa se zna svetlikati v jutru
in čebela najti pot domov
tudi jaz
luna zna dvigniti morje
ogenj se zna razvneti
vihar zna odnehati
ribe znajo dihati v vodi
in gamsi preskakovati brezna
tudi jaz
slišim rast
in znam živeti,
verjeti, upati, ljubiti
kajti zvezde se znajo roditi iz meglic
cvetovi se znajo obarvati
list zna zapustiti vejo
čas zna teči
in zemlja zna molče roditi
zmeraj na novo
in tudi jaz
znam vse to
kot nebo in zemlja
preprosto in ljubeče
znam živeti
znam živeti
kot trava
tudi jaz.
Ni tvoja naloga, da iščeš ljubezen,
ampak da iščeš in najdeš vse ovire v sebi,
ki si jih postavil-a, da ne bi čutil-a ljubezni.
RUMI
Ni tvoja naloga, da iščeš ljubezen,
ampak da iščeš in najdeš vse ovire v sebi,
ki si jih postavil-a, da ne bi čutil-a ljubezni.
RUMI
Popolna misel :)
There was once a wave in the ocean, rolling along, enjoying the warmth of the sun and the swiftness of the breeze.
It smiled at everything around it as it made its way toward the shore.
But then, it suddenly noticed that the waves in front of it, one by one, were striking against the cliff face, being savagely broken to pieces.
‘Oh God!’ it cried. ‘My end will be just like theirs. Soon I, too, will crash and disappear!’
Just then another wave passing by saw the first wave’s panic and asked:
‘Why are you so anxious? Look how beautiful the weather is, see the sun, feel the breeze…’
The first wave replied:
‘Don’t you see? See how violently those waves before us strike against the cliff, look at the terrible way they disappear. We’ll soon become nothing just like them.’
‘Oh, but you don’t understand,’ the second wave said. ‘You’re not a wave. You’re a part of the ocean.’
vir. http://paulocoelhoblog.com/page/2/
Being defeated is often a temporary action. Giving up is what makes it permanent.
So ... never give up :-*.
Being defeated is often a temporary action. Giving up is what makes it permanent.
So ... never give up :-*.
hvala Nensika :-* :-* :-*
http://www.youtube.com/watch?v=wqlHtn0zDsY&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=u0cBhdvXfJA
http://www.youtube.com/watch?v=wqlHtn0zDsY&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=u0cBhdvXfJA
Nensi, pa si me spravila v solze že navsezgodaj. ;) ;)
Zelo lepa videa, hvala! :-*
tole sem ravnokar prebrala in mi je všeč ...
When God measures a man,
he puts the tape measure around the heart not body!
odpiranje, aktivacije ... portalov, energijskih vrat ... aktualne in trendy akcije, meditacije ob bližajočih se zanimivih in zdaj že prav po naše, potrošniško razvpitih datumih tipa 11.11.11 - catch je drugje, vsaj po meni - mi se moramo aktivirat in odpret, ker portali so odprti in nas čakajo že veke dolgo ...
odpiranje, aktivacije ... portalov, energijskih vrat ... aktualne in trendy akcije, meditacije ob bližajočih se zanimivih in zdaj že prav po naše, potrošniško razvpitih datumih tipa 11.11.11 - catch je drugje, vsaj po meni - mi se moramo aktivirat in odpret, ker portali so odprti in nas čakajo že veke dolgo ...
Nensiiiiiiii! :D
odpiranje, aktivacije ... portalov, energijskih vrat ... aktualne in trendy akcije, meditacije ob bližajočih se zanimivih in zdaj že prav po naše, potrošniško razvpitih datumih tipa 11.11.11 - catch je drugje, vsaj po meni - mi se moramo aktivirat in odpret, ker portali so odprti in nas čakajo že veke dolgo ...
Se strinjam, draga, ti si že prišla do tega spoznanja, ampak večina ljudi še ni, zato jim je potrebno pomagati. :-* :-* :-*
Na ta svet smo prišli enaki…
Iz tega sveta odhajamo enaki…
Le po svetu hodimo dvoji!
Tisti
– enaki –
in oni,
ki so se napihnili in imajo občutek,
da so nekaj več…!
(Janez Medvešek)
...Tako pomembno je pustiti,
da stvari preprosto odidejo.
Spustiti. Se osvoboditi.
Ljudje morajo doumeti,
da nihče ne igra z označenimi kartami;
včasih izgubimo, spet drugič dobimo.
Ne čakaj, da te bodo takoj nagradili,
da bodo prepoznali tvoja prizadevanja,
odkrili tvojega duha, doumeli tvojo ljubezen.
Važno je, da se odpraviš in hodiš po svoji poti...
Kdor ne opusti iskanja, zmaga...♥
-Coelho...
...Tako pomembno je pustiti,
da stvari preprosto odidejo.
Spustiti. Se osvoboditi.
Ljudje morajo doumeti,
da nihče ne igra z označenimi kartami;
včasih izgubimo, spet drugič dobimo.
Ne čakaj, da te bodo takoj nagradili,
da bodo prepoznali tvoja prizadevanja,
odkrili tvojega duha, doumeli tvojo ljubezen.
Važno je, da se odpraviš in hodiš po svoji poti...
Kdor ne opusti iskanja, zmaga...♥
-Coelho...
Kako zelo resnično.
Hvala Taja,da deliš te lepe misli z nami :-*
Lepo, zelo lepo.
Hvala :-*
DANES SEM VODA
Sem SLAP, ki pada in pada. Čutim da strahovom ni konca, vsi čuti pridejo na plano, negativna je v polnem toku.
Zakaj jaz, zakaj prav to, zakaj prav v tem času?! Sprijaznim se in čutim, čutim da se stvari pomirjajo.
Sem DEROČA VODA, ki se umirja, srce še vedno močno bije, strahovi so še vedno tu, vendar čutim da se počasi premikajo v mirne vode.
Tok je vedno bolj blag, zato začutim, da lahko mirno zaplavam proti toku, se prepustim in upam na mir, mir v sebi.
Sem MIRNA VODA, sem JEZERO, čutim da sem izgubila svoje veliko breme, čutim da ponovno lahko zadiham brez strahu.
Čutim srečo, mir, zadovoljstvo, ljubezen in svetlobo. Moje misli so polne pozitivne in pripravljene novim dogodkom naproti.
ČUTIM, DA LAHKO SPET ŽIVIM. ♥
-Aleksandra Šefran
Don Miguel Ruiz ŠTIRJE DOGOVORI
Naučili smo se živeti, tako ustrezamo zahtevam drugih ljudi.
Ljudje se brezmejno kaznujejo samo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti.
Naša podoba o popolnosti je torej tisto, zaradi česar se zavračamo, zaradi nje se ne sprejemamo takšnih, kakršni smo in zaradi nje ne sprejemamo drugih takšnih, kakršni so.
Če bi radi živeli v radosti in z občutkom izpolnjenosti, moramo zbrati pogum in prelomiti vse tiste dogovore, ki temeljijo na strahu in nam jemljejo osebno moč.
· Prvi dogovor – bodi brezgrajen v besedah
Kadarkoli slišimo kako mnenje in mu verjamemo, sklenemo dogovor s sabo, in ta dogovor postane del našega celotnega nazivanja.
· Drugi dogovor – ničesar ne jemlji osebno
Vsakdo ima svoje mnenje in poglede, v skladu s svojimi prepričanji pač, zatorej to, kar ljudje mislijo o meni, v resnici nima nič opraviti z mano, temveč zgolj z njimi samimi.
V duhu ste si ustvarili celotno sliko oz. film, in sami ste režiser, producent in glavni iralec oz. igralka. Vsi drgi so zgolj statisti. To je vaš film. Ta film vidite v skladu z dogovori, ki ste jih sklenili z življenjem.
Ničesar ne jemljite osebno, sicer boste trpeli za nič.
· Tretji dogovor – ničesar ne domnevaj
Vsa britkost in nemir, ki ju doživljate v življenju, izvirata iz dejstva, da verjamete lastnim domnevam in stvari jemljete osebno.
· Četrti dogovor – vedno daj vse od sebe
Kadar daste vse od sebe, delujete in se razdajate.
Vse, česar ste se kdaj naučili, ste se naučili s ponavljanjem.
Vaše življenje je odraz vaših sanj, vaše življenje je umetnost. In spremenite ga lahko v vsakem trenutku, če vam sanje niso všeč.
Mojstrstvo preobrazbe dosežemo tako, da spremenimo tiste na strahu utemeljene notranje dogovore, zaradi katerih trpimo, in na novo, pos svoji volji »programiramo« svoj um.
Če se ozrete na svoje življenje, boste brž našli nešteto vzrokov za trpljenje, a med njimi ne bo nobenega dobrega. Isto velja za srečo. Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje.
Vedno se primerjaj z boljšimi od sebe, nikoli ne bodi zadovoljen s tem kar si postal, tam kjer si postal zadovoljen, boš tudi obstal in ostal. 8) :-*
Vidim, da je izložba nehala samevati.
Lepo, hvala prvim razstavljalcem.
Pa vabilo za naprej.
Naj se torej tukaj znajde, kar si želite da se.
Vsak bo s svojim prispevkom dopolnil kamenček v mozaiku.
Jaz sem ob otvoritvi "izložbe" razmišljala o tem, da je mogoče razne teme, s katerimi se vsak od nas ubada lažje razrešiti, če jih "vzamemo" ven iz sebe, jih postavimo v izložbo in si jih z distance ogledujemo skozi izložbeno okno. Ko so tam, jih vidimo drugače, skozi tako opazovanje se nam mogoče porodi ideja kako jih rešiti. Mogoče jih v izložbi zagleda še kdo, nam kaj prišepne.
Lahko pa v izložbo postavimo lepe stvari, lastnosti, na katere smo ponosni in jih želimo pokazati še komu, pokazati da se da, če se potrudimo.
Izložba je velika, brez prostorskih omejitev.
Vsak si sam izbere kaj bo v izložbi in kaj v skladišču.
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala? ;D ;D
Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala? ;D ;D
Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala? ;D ;D
Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.
Se tudi jaz podpisem pod to.
Tezje kot drugim odpustim sebi, da sem dopuscala, da je npr nekdo grdo ravnal z mano.
Vse ostalo pa si recem:
Bog pomagaj jim, saj ne vedo kaj delajo😅
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala? ;D ;D
Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.
Se tudi jaz podpisem pod to.
Tezje kot drugim odpustim sebi, da sem dopuscala, da je npr nekdo grdo ravnal z mano.
Vse ostalo pa si recem:
Bog pomagaj jim, saj ne vedo kaj delajo😅
No to, ko po "konfliktu" še cele mesece premlevaš, kaj vse bi moral pezdetu v tistem trenutku zabrusiti nazaj in te jezi cela situacija. Samo zato, ker nisi odreagiral, ga poslal v tri munjene kosmulje in zaključil z njim za vse večne čase.
Jezen si nase in na dejstvo, da kreten misli, da te je nadmudrio, v resnici je pa tako mimo sekal, da se je trava okoli njega razcepila v prafaktorje.
Njemu nič ne zameriš. Zakaj bi mu, če je kreten. Jezi te lastna (ne)reakcija.
Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi, grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere, maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.Bravo, se podpisem tudi pod tvoj zapis😊
Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi, grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere, maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.Bravo, se podpisem tudi pod tvoj zapis😊
Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?Se popolnoma strinjam, to je boj z mlinom na veter.
Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?
Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?
Se strinjam Maja.
Nedolgo nazaj je po fb krožil en zanimiv (smešen) videlo.
Ko človek, ki misli da ima vedno vse prav, vpraša za nasvet modreca kaj je "ključ za boljše življenje". Ta mu odgocori, da se ne prerekaš z bedaki, kadar nimajo prav...
In on mu odgovori "To pa ne more bit kjuč"
Modrec mu odgovori "prav maš"
:laugh: :laugh: :laugh:
In nekako tega se tudi sama držim...škoda energije.
Hvala Jane. Da ponovim moje občutke, povišanje pulza mi naredi asociacija na dogodek, ne oseba sama. Ta zaščita, ki sem si jo ustvarla, mi je v oporo.Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Samo opazka mogoče, če se ti še vedno poviša pulz ob tej osebi lahko to pomeni tudi, da imaš še kar nekaj nepredelane jeze v sebi, ki jo moraš ven spravit. Ko sem spraševala terapavta kako veš, da si osebi res odpustil oziroma da si z določenim vzorcem opravil je rekel simple, ko te ta stvar ne bo več ganila.
Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Samo opazka mogoče, če se ti še vedno poviša pulz ob tej osebi lahko to pomeni tudi, da imaš še kar nekaj nepredelane jeze v sebi, ki jo moraš ven spravit. Ko sem spraševala terapavta kako veš, da si osebi res odpustil oziroma da si z določenim vzorcem opravil je rekel simple, ko te ta stvar ne bo več ganila.
Jaz pa bi se strinjala. Oz tako bom rekla, menim, da je oprostitev mogoča samo v primeru, ko se te spominjanje dogodka ne dotakne več. Ko ga sprejmeš kot takega. Ko človeku ne zameriš več, ko ga ne gledaš čudno zaradi tega. Tudi sicer sama ne pogrevam ravno določenih zadev, jih pozabim. Oz ne, pozabim jih ne, se jih spominjam, samo mi ne krojijo usode, da bi sedaj zaradi tega obsojala človeka. Lahko se zgolj odločim, ali mi oseba energetsko ustreza ali ne. Če mi ne, potem z njim nimam interakcije oz. je zminimizirana na minumum. To je to. Imam pa vseeno normalno interakcijo z njim in mu preteklosti ne mečem naprej niti ne pustim, da me ovira pri komunikaciji, v smislu, da bi imela zadaj nekje v glavi, takrat si mi to in to rekel, zato se ne bom s tabo pogovarjala ali ti dala možnosti, da imava lahko nek normalen odnos.Se bom jaz dala v izložbo :laugh:Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite? :-*
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Tudi jaz. Ne ponudim več nasveta, če me kdo ne prosi za to. Ko je človek pripravljen, potem tudi sliši nasvet, če ni, je boljše, če se pogovarjaš s steno.Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?
Se strinjam Maja.
Nedolgo nazaj je po fb krožil en zanimiv (smešen) videlo.
Ko človek, ki misli da ima vedno vse prav, vpraša za nasvet modreca kaj je "ključ za boljše življenje". Ta mu odgocori, da se ne prerekaš z bedaki, kadar nimajo prav...
In on mu odgovori "To pa ne more bit kjuč"
Modrec mu odgovori "prav maš"
:laugh: :laugh: :laugh:
In nekako tega se tudi sama držim...škoda energije.
Jaz sem v bistvu tam, če me nekdo ni vprašal za nasvet sem tiho. Not my business. Če vidim, da je nekdo nasilen, potem ga ustavim ker se mi zdi to nesprejemljivo, da bi si zatiskali oči.
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Se podpisem pod to. Predvsem pa oprostiti tudi sebi za dolocena dejanja. Kle mi je slo slabse 🤣
ne vem zakaj smo do sebe vedno bolj strogi kot do ostalih.
No to, ko po "konfliktu" še cele mesece premlevaš, kaj vse bi moral pezdetu v tistem trenutku zabrusiti nazaj in te jezi cela situacija. Samo zato, ker nisi odreagiral, ga poslal v tri munjene kosmulje in zaključil z njim za vse večne čase.
Jezen si nase in na dejstvo, da kreten misli, da te je nadmudrio, v resnici je pa tako mimo sekal, da se je trava okoli njega razcepila v prafaktorje.
Njemu nič ne zameriš. Zakaj bi mu, če je kreten. Jezi te lastna (ne)reakcija.
Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi, grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere, maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.
Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Se strinjam z vsem.
Tudi glede tega, da itak ne vzameš kot negativno kritiko, ker ne moreš, ker ni kritične presoje.
Ne gre za to.
Ne morem opustiti misli, da škodo delajo.
Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Dve stvari bi te povprašala:
1. kaj ti je pomagalo, te podprlo, da si zbrala moč in nehala stvari pod preprogo pometati?
(to je fajn ozavestiti, da imaš vir v sebi, ki ga lahko uporabiš v situacijah, ko boš rabila moč, pogum ... ker imaš to v sebi, se boš lažje potem spomnila v prihonosti in uporabila te svoje vire)
2. Kaj je sprožilec, na katerega ob asociaciji na preživeto še vedno odreagiraš, da se ti poviša puls? Kaj rabiš, da temu ne bi bilo tako?
Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Dve stvari bi te povprašala:
1. kaj ti je pomagalo, te podprlo, da si zbrala moč in nehala stvari pod preprogo pometati?
(to je fajn ozavestiti, da imaš vir v sebi, ki ga lahko uporabiš v situacijah, ko boš rabila moč, pogum ... ker imaš to v sebi, se boš lažje potem spomnila v prihonosti in uporabila te svoje vire)
2. Kaj je sprožilec, na katerega ob asociaciji na preživeto še vedno odreagiraš, da se ti poviša puls? Kaj rabiš, da temu ne bi bilo tako?
1. Dejanje z besedami, ki je preseglo mojo mejo (neskončne) potrpežljivosti in tolerance. Takrat sem si rekla, ne, ne, to nisem jaz, to meni ne pritiče, tega si ne zaslužim. Kar naenkrat mi je naredilo klik.
2. Sprožilec je misel, kaj sem preživela, pa da zakaj se nisem prej osvobodila, prej postavila svoje meje. Saj v besedah ne zgleda tako hudo, meni pa dvigne pritisk.
Hvala Nensi
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Te smem izzvati?
Kaj čutiš ko prebereš zapisano za seboj?
Kaj bi čutila, če bi vse, kar si zapisala, zdaj zapisala še enkrat, tokrat v 1. osebi?
Da bi pisala dejansko o sebi, ne posplošila z uporabo 2.osebe?
Kaj je drugače?
Mislim, da mi ratuje, da se sprejemam, velikokrat se kar tako pobožam po roki.Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim :-* :-* :-*
Dve stvari bi te povprašala:
1. kaj ti je pomagalo, te podprlo, da si zbrala moč in nehala stvari pod preprogo pometati?
(to je fajn ozavestiti, da imaš vir v sebi, ki ga lahko uporabiš v situacijah, ko boš rabila moč, pogum ... ker imaš to v sebi, se boš lažje potem spomnila v prihonosti in uporabila te svoje vire)
2. Kaj je sprožilec, na katerega ob asociaciji na preživeto še vedno odreagiraš, da se ti poviša puls? Kaj rabiš, da temu ne bi bilo tako?
1. Dejanje z besedami, ki je preseglo mojo mejo (neskončne) potrpežljivosti in tolerance. Takrat sem si rekla, ne, ne, to nisem jaz, to meni ne pritiče, tega si ne zaslužim. Kar naenkrat mi je naredilo klik.
2. Sprožilec je misel, kaj sem preživela, pa da zakaj se nisem prej osvobodila, prej postavila svoje meje. Saj v besedah ne zgleda tako hudo, meni pa dvigne pritisk.
Hvala Nensi
Hvala Cvetka. Čutim, kot da je za vsem skupaj še en delček obsojanja sebe, občutek krivde zakaj ni bilo to prej.
Lahko kaj narediš s tem in se sprejmeš kot si in kot je bilo?
Kaj ti lahko pomaga?
ne vem zakaj smo do sebe vedno bolj strogi kot do ostalih.
Kako se spremeni tvoje občutenje, če bi zapisala stavek:
ne vem, zakaj sem do sebe vedno bolj stroga, kot do ostalih?
Kaj spoznaš, začutiš o sebi, v sebi?
Preberi si naglas parkrat ta novi stavek ...
Objem
Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Te smem izzvati?
Kaj čutiš ko prebereš zapisano za seboj?
Kaj bi čutila, če bi vse, kar si zapisala, zdaj zapisala še enkrat, tokrat v 1. osebi?
Da bi pisala dejansko o sebi, ne posplošila z uporabo 2.osebe?
Kaj je drugače?
Seveda smeš izvati...vedno :laugh:
Če pišem v prvi osebi, ja dejansko se počutim olajšano, ko oprostim. Brez bremen.
In veš kaj še...človek ki sem mu oprostila se mi smili, ker...
Vem da je ne nesrečen v sebi, ker če nebi bil, mi nebi (ne meni, ne komurkoli drugemu) povzročal slabo.
Jaz sem olajšana, on/ona nesrečen.
Jaz brez slabe vesti, kar pa za drugo stran ne morem trdit.
ne vem zakaj smo do sebe vedno bolj strogi kot do ostalih.
Kako se spremeni tvoje občutenje, če bi zapisala stavek:
ne vem, zakaj sem do sebe vedno bolj stroga, kot do ostalih?
Kaj spoznaš, začutiš o sebi, v sebi?
Preberi si naglas parkrat ta novi stavek ...
Objem
Delam na tem zadnje pol leta in ja en kup vzorecev je zadaj, jih predelujem enega za drugim. Enih sem se uspešno znebila, drugi gredo malo težje.
❤️Se bom jaz dala v izložbo :laugh:
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Te smem izzvati?
Kaj čutiš ko prebereš zapisano za seboj?
Kaj bi čutila, če bi vse, kar si zapisala, zdaj zapisala še enkrat, tokrat v 1. osebi?
Da bi pisala dejansko o sebi, ne posplošila z uporabo 2.osebe?
Kaj je drugače?
Seveda smeš izvati...vedno :laugh:
Če pišem v prvi osebi, ja dejansko se počutim olajšano, ko oprostim. Brez bremen.
In veš kaj še...človek ki sem mu oprostila se mi smili, ker...
Vem da je ne nesrečen v sebi, ker če nebi bil, mi nebi (ne meni, ne komurkoli drugemu) povzročal slabo.
Jaz sem olajšana, on/ona nesrečen.
Jaz brez slabe vesti, kar pa za drugo stran ne morem trdit.
Bodi, dihaj, sebi sledi.