Spletni simbol
Filozofija, religija in družbena problematika => Družina, otroci, ženska, moški, sociološka vprašanja => Topic started by: Selena on October 05, 2006, 09:42:03 AM
-
Torej, da na kratko opišem o čem želim pisati.
O ljudeh, ki so zgrešili zločin, pa se nekega dne po prestani kazni vračajo v družbo.
K razmišljanju o tem me je spodbudilo to, da sem opazila, da nekoga iz moje družine zdravi nekdo, ki je pred leti storil hud zločin. Namreč nekomu je odvzel življenje. Namenoma, ne po nesreči, da ne bo pomote. Ker te osebe ne želim razkrivati, naj ostane pri tem skromnem opisu. No, očitno so se leta kazni iztekla in spet se je vrnil med ljudi. Jasno je, da od nečesa mora živeti, jasno je, da je odslužil svoje (kolikor je pač dobil). Pa vendar mi ni bilo lahko pri srcu. A odločila sem se, da ne bom nikomur povedala o tem (le možu sem zaupala, da ga poznam še iz mnogo mnogo let nazaj in njegovo žrtev tudi).
Mogoče se vam zdi moje pisanje malo morbidno, a morate vedeti, da se to ne dogaja samo nekje v Ameriki ali Bogu za hrbtom, temveč tudi tukaj, pred domačim pragom. Za nameček, se vsak dan peljem mimo hiše, kjer je nekoč živela oseba, ki se ji je življenje izteklo na krut in nepričakovan način...
Sprašujem vas, kakšno mnenje imate o tem. Bi lahko mirno pogledali takemu človeku v oči? Bi bili sposobni pozabiti preteklost in živeti za danes?
Ko sem sama razmišljala o tem, je v meni potekal nek boj med čustvi in razumom.
-
Na sodi. Blagoslovi ga,ker ne veš zakaj sta si usojena.Verjetno za kakšno šolo. Če moreš mu naredi kaj dobrega,sicer TACE stran..pa bo vse kot je prav. Samo rok trajanja je neomejan.
Moje skromno mnenje.
Bodi v cvetju.
-
Laomin, jaz mu ne sodim. To so storili že drugi. Ravno zato sem ostala neodločena in ravno zato nisem nikomur povedala o njegovi preteklosti (če pa bi bil npr.pedofil, prav gotovo bi). Pa itak sem njega vzela samo za primer. Zanimalo me je tudi drugače, na splošno, kako ljudje gledate na to. Saj vemo, da se najtežji del začne, ko se nekdo vrne iz zapora. Biti tam med sebi enakimi ali podobnimi, je nekaj drugega kot vrniti se v življenje. Takrat se šele izkaže, takrat se začne ponovna borba in dokazovanje. Pustimo ob strani človeka, o katerem sem pisala. Je le eden iz množice. Zanima me, kakšni so VAŠI občutki.
-
Tudi moja mami je hodila k enemu zdravniku, ki je pred leti storil enak "zločin". Za to smo vsi vedeli, ampak niti meni niti komurkoli od nas, to ni zbujalo nekih slabih občutkov. Kaj pa vem...zdaj je čisto normalna oseba..Kdo ve kaj se mu je takrat po glavi motalo, kaj ga je pripeljalo do tega...Svojo kazen je odslužil, kar se pa vesti tiče, pa itak sam živi s tem...
-
Nekako se pridružujem mnenju Nene. Zgodovina in pečati pestijo vsakega posameznika skozi vest. Zgodovine se ne da spremeniti. Verjetno bi marsikdo od nas ravnal drugače če bi vedel ali znal.
Kakšna usoda nam je namenjena? In kdo ve ... kot pravi Nena, kaj se mu je takrat dogajalo.
Hudo mora biti, da nam tak dogodek šele spremeni življenje in nas same. Res težka preizkušnja in karma.
-
Trdno ostajam pri svojem. berite Kojca.
Ne sodimo,po domače opravljajmo,ker sploh ne vemo s kašnimi nameni smo poslani.Če pa še posvoje "zašuštramo"pa je, kar je.
Na koncu je edina pot,nazaj v sebe.
In korist tudi interneta,da si pišemo in učimo na takih straneh.
Verjemite,da imajo ti nesrečneži veliko povedat,pa ne to kar bi mi radi slišali.
-
Sonce enako sije na vse ljudi, tudi na zločince in dež pada na vse rastline enako, tudi na koprive. Koliko se moramo še naučiti od matere narave...
-
Prav lepo vas je brati v vašem razmišljanju. Me veseli zaradi vaše strpnosti... če je res temu tako... Bravo. Treba se je otresti vseh predsodkov. Tako je laže. Se mi ponuja neka možnost delat z zaporniki, po drugi strani pa lahko izberem, da bi delala z žrtvami kaznivih dejanj.... Vsem je dana še ena možnost in tako je prav.
-
Če pogledamo iz psihološkega in karmičnega vidika, potem je žrtev in storilec sozvočnica. Tole zelo poenostavljeno. Vem, pa da boste znali razumeti.
-
Jaz zmeraj gledam na take zadeve tako, tudi meni se lahko kdaj skeglja, kaj pa veš kaj me pripelje do tega, pa še zdaleč ne pomeni to da sem slab človek. V vsakem človeku je nekaj dobrega in to je treba iskati.
-
Ja, se strinjam z obema. Idealno bi bilo, če bi znali v vsakem človeku iskati dobro. Prav gotovo obstaja.
-
Oboji bodo lačni tvoje ljubezni in razumevanja. Sanjsko življensko poslanstvo za osebno rast.
S R E Č N O
-
Lepo vas je brat in verjet, da smo tukaj sami "dobri" in strpni ljudje, sposobni vse razumet, vse sprejet, vsakemu dat priložnost in v končni fazi oprostit, pa naj gre še za taki zločin. Vprašanje pa je, kako strpni bi bili, če bi vas kdo prizadel osebno, posegel po vašem življenju ali življenju vam ljubljene osebe.
V svojem življenju imam eno takšno izkušnjo. Čeprav sem bila takrat še otrok, stara komaj 8 let, sem na najbolj grdi in kruti možni način izgubila sestro. Po tolikih letih bi se je brez slik verjetno spomnila le po obrisih, dogodka pa se spomnim, kot bi bilo včeraj. Da o storilcu niti ne govorim. Zmrazi me, ko samo pomislim. Sem oprostila? Nisem. Sem pozabila? Nisem. Bi mu dala še eno priložnost? Ne bi. Dali so mu jo drugi, tisti, ki so se z njim poklicno ukvarjali in niso bili prizadeti. Verjetno je tako tudi najbolj prav, kajti vse v našem življenju najde ravnotežje. Zase lahko rečem, da mu ne bi mogla mirno pogledat v oči.
Pred leti sem se tudi srečala z drugačno izkušnjo. V društvu sem spoznala človeka, ob katerem nisem imela prijetnih občutkov. Njegove slike so bile "drugačne", njegovo obnašanje tudi in naj je še tako dobro mislil, mi namenil prijazno besedo ali gesto, nekaj me je vedno "ukočilo", ko sem bila v njegovi bližini. Čez čas so mi povedali, da je kot fant, pri svojih 18. letih, ubil tri ljudi in.... zaradi prepoznavnosti ne bom omenjala podrobnosti. Ni mi bilo treba bit z njim več, kot sem sama hotela. Združevalo naju je le nekaj uric na mesec v klubu in še kakšno slikarsko srečanje, pa ni bilo potrebe, da se poglabljam v vzroke. Dihat pa kljub vsemu... ob njem ne bi mogla in vedno znova me je pretreslo, ko sem samo pomislila na to, kaj je storil.
Kot pravite nekateri, v vsakem se lahko enkrat nekaj premakne, a ko svoje odsluži, mu je treba dat novo priložnost. Seveda, saj gre za ljudi, ki morajo živet naprej, prav tako, kot mi. Ampak, ko se srečaš s takšnim človekom iz oči v oči, razum pravi drugače, čustva pa otrpnejo ali pa jih raznese. To pa še ne pomeni, da sodiš in to še zdaleč ne pomeni, da si duhovno prazen.
-
Regina, ne veš kako sem ti hvaležna, da si napisala svojo izkušnjo. Nekaj takega sem želela od vas. In kaj naj rečem....kot popolnoma te razumem.
Jutri je dan, ko se moram odločiti, kam se bom prijavila. Razmišljam in razmišljam. Tako ena stran kot druga potrebuje pomoč. Verjetno se bom odočila za tiste, nebogljene, a ne rečem, da imam prav. Kajti če bi se odločila drugače, bi bila verjetno deležna drugačne, večje izkušnje. In hkrati tudi bitke same s seboj. Vedno se je laže postaviti v vlogo žrtve in sočustvovati, a prava zmaga je, ko znaš iti čez osebne predsodke, slabe izkušnje...
Nočem se delati "dobre" in "strpne". Jaz si v resnici želim biti taka. Ker tako lažje živim in ker nočem nikogar soditi in ker hočem prehoditi svojo pot odpuščanja. In se ne vračati več v preteklost. Ne mojo, ne čigarkoli.
-
Želim ti dobro odločitev, Selena in verjamem, da kakorkoli se boš odločila, bo odločitev dobra, predvsem pa tvoja. Kot si sama rekla, pomoči sta potrebni obe strani. Zločinec in žrtev. Žal pa se pogosto zgodi, da druge več ni.
-
Mogoče pa je ravno v tem smisel. Preprečiti, da bi jih bilo še več. Nečesa, kar se je že zgodilo, ne moreš zanikati, kot da se ni. Ne moreš obrniti časa nazaj. Jaz ga ne morem in ti, Regina, ga ne moreš. Žal, a hkrati sva zato midve - midve. Taki kot sva. In taki sva postali tudi zaradi tega.
-
selena zdravo.
napisala bom mojo zgodbo.
bila sem vecna upornica,zelela sem biti drugacna drugacna od mojih prijateljev,sosolcev...
vedno sem se gibala v druzbi bogatih sinckov,v druzbi uglednih starsev...
vedno sem bezala od doma vseh problemov,ki so nastajali,vseh udarcev,vsega trpljenja,iskala sem uteho,toplo besedo,nezen pogled,iskala sem ljubezen ki je kot otrok nisem bila delezna,inanasla sem jo.
nasla sem jo v heroinu,postal je moj najboljsi prijatelj,spremljal me je dan in noc,bila sva ne razdruzljiva,postal je moj ljubimec,oklepala sem se ga nudil mi je vse kar mi drugi niso dal niso mi znali dati....
tako globoko sem zabredla da so vi mislili da mi ni pomoci,da se bliza moja smrt.
v tem casu sem izgubila ogromno prijateljev,tudi sam sem bila na robzu smrti,uspelo mi je .
ampak bog me ni hotel,poslal me je na zemljo nazaj,ker sem imela tukaj nedokoncane naloge,spremenila sem se,zacela gledati na zivljenje drugace,zacela sem iskati sebe in se spreminjati predvsem pa sem se sprejela tako kot sem z vsemi mojimi norcijami.
zamenjala sem tudi kraj,ljudje so me obsojali vedno sem imela probleme zaradi svoje preteklosti,ampak mnenje sovascanov,sodelavcev...mi ni pomenbno ljudje kateri me poznajo me vidijo,vidijo da se trudim,sem delovna pridna marljiva,moja hcer mi pomeni vse.....moja zgodba.
nezelim da ga obsojas,poglej ga v oci,videla bos iskro,mogoce solzo.
mogoce pa ti bo celo nekega dne ponudil roko...................prijateljstva......gdo ve????????????'''
-
Živijo, Lipicanka. Hvala, ker deliš z mano im ostalimi svojo zgodbo. Ne morem reči, da vem, kaj si preživljala, ker bi bila to laž. Vem pa, da si zaradi te izkušnje močnejša.
-
selena res je mocnejsa sem,cesta me je veliko naucila,mi dala misliti,in sem drugacna od ostalih zaradi te poti,ni mi pa zal.
-
Kako že gre tista misel...
Ko tonemo, je najbolje, da potonemo prav do dna, saj se lažje odrinemo kvišku, če se najprej dotaknemo tal.
-
Pa še ena zgodbica v premislek...
Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina.
Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči,
da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino.
Potem je metulj obstal.
Zdelo se je, da ne more naprej, zato se je človek odločil,
da bo metulju pomagal: Vzel je škarje in prerezal bubo.
Metulj je z lahkoto prišel ven.
Toda imel je krhko telo in mehka krila.
Človek je še naprej opazoval metulja.
Pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla,
povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč.
Nič se ni zgodilo!
Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s
šibkim telesom in nerazvitimi krili.
Nikoli ni poletel.
Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel,
da je napore, ki jih je moral prestati, medtem ko se je prebijal iz bube,
načrtoval Bog, zato da bi kri iz telesa metulja stekla v krila
in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube.
Pogosto so napori prav tisto, kar potrebujemo v življenju.
Če bi nas Bog osvobodil vseh ovir, bi nas pomehkužil.
Nikoli ne bi postali tako močni, kot moramo biti.
Nikoli ne bi mogli leteti.
-
se strinjam,vsec mi je zgodbica,
-
eeee Selena, v tej zgodbi je ravno srž vsega našega bivanja in svetovanja! Kdaj je nekdo res pripravljen? Kaj mora dat vsak posameznik skozi, da se mu "ojačajo krila" (simbolika kril ni naključna ;) ) in da poleti...
Kje je tukaj naše mesto?
Preprosto. Nikjer. Vsak mora sam svoja krila ojačat sam. Lahko se "zgleduje" po drugih, le ti pa so lahko samo vzor. Nič več.
Dobra zgodba.
-
eeee Selena, v tej zgodbi je ravno srž vsega našega bivanja in svetovanja! Kdaj je nekdo res pripravljen? Kaj mora dat vsak posameznik skozi, da se mu "ojačajo krila" (simbolika kril ni naključna ;) ) in da poleti...
Kje je tukaj naše mesto?
Preprosto. Nikjer. Vsak mora sam svoja krila ojačat sam. Lahko se "zgleduje" po drugih, le ti pa so lahko samo vzor. Nič več.
Dobra zgodba.
No, naj konec koncev zdaj povem, da sem se odločila za pomoč žrtvam.
Ne gre zato, da namesto nekoga drugega "prebolevaš" njegove travme. Ne moreš mu niti vzeti te izkušnje, čeprav veš, da v tistem trenutku zelo trpi. In verjetno je res, da ko se enkrat splaziš skozi trpljenje, dobiš nov pogled na življenje. Gre zato, da človeku prisluhneš, mu daš vedeti, da ni sam... Lahko mi verjamete, da je velikokrat dovolj, da poslušaš. Kaj bo kdo storil s svojim življenjem, je njegova in samo njegova odločitev.
Lahko sem srečna. Nihče mi ni prerezal bube. Zato sem danes močnejša. In zato lahko letim.
-
Trpljenje je relativen pojem...
Kar so nas naučili, da je trpljenje, trpimo... spremenimo nauk in ne bo trpljenja...
Prosto ko pasulj
-
Trpljenje je relativen pojem...
Kar so nas naučili, da je trpljenje, trpimo... spremenimo nauk in ne bo trpljenja...
Prosto ko pasulj
Sorry, tako preprosto pa spet ni. Lahko je o tem govoriti, ko se dogaja nekomu drugemu. Teorija pač. Spravi to v prakso tisti trenutek, ko se ti kaj takega dogaja.
Postavi se v vlogo nekoga! Nekoga, ki ga posilijo, nekoga, ki mu pred očmi ubijejo otroka ali celo družino, pač se postavi v vlogo po svoji izbiri, tisto, ki se ti zdi najhujša.
Nedolgo nazaj sem prebrala knjigo Majada, iraška hči. V njej so opisana mučenja, kot si jih normalen človek še zamisliti ne more. Za vsem skupaj pa je stal Sadam Husein. In zdaj, ko so ga obsodili na smrt, imam mešane občutke. Ima človek pravico vzeti drugo življenje? Se bo s to kaznijo lahko "odkupil" za vsa leta terorja, grozljivih mučenj? Njegovo ljudstvo pravi, da ne.
Tudi Jezus je trpel na križu. Zakaj pa ne spremenimo nauka, pa rečemo, da se tam gor sploh ni imel tako slabo. In si izmislimo kakšno drugo molitev, kakšno bolj veselo?
Da te nekaj boli....tega te nihče ni naučil. Tudi dojenček dobro ve, kdaj ga nekaj boli in zato joka. Brez da bi mu kdo prišepnil na uho: "ej, mali, zdajle ti pa tole ne bo všeč."
So ljudje ali bolje rečeno so bili ljudje, ki so se znali dvigniti nad trpljenje v tistem trenutku. Znali prepoznati smisel in načrt. Ostali smo tega deležni šele, ko se ozremo nazaj. Takrat vemo, zakaj se je nekaj moralo zgoditi. Če vemo.
-
Ne boš verjela,a ves odgovor je v tvojem podpisu.
Saj zakaj pa slavimo Jezusa na križu? V Indiji imajo baje samo lepega mladeniča iz Nazareta.!
Torej,ti ti lumpki!!!
Obstaja tudi drugačen -oče naš- Velika Invokacija. Če te zanima jo objavim,samo so neke razlike pri prevodu in se opravičujem.
To hudo, pa je osebno,zakaj --reinkarnacija-kolo življenja-- še najboljša razlaga,razumu pa v najtežjem , nerazumljiva.
-
Ne živim v Iraku in ne v Indiji.
En razlog je za to. Moje "težave" so tu in zdaj. Kot je rekel Laomin, stvar inkarnacije.
Vsak lahko počne kar hoče in verjame kar hoče. Vse kar razlagam, je kako to prekinit.
Živimo v času, ko smo počasi vsi na isti ladji. V kakšni kabini pa smo je stvar tega, kako smo živeli prej. Če si ga močno sral, je tokrat težja naloga in obratno. Stvar pa je v tem, da v tem prehodu lahko vsi končamo inkarnacije. To pa lahko verjamete ali pa ne. Kakor komu paše. Da se nekaj velikega dogaja je verjetno vsem jasno. To zaznajo še tisti, ki se ne ukvarjajo z duhovnostjo. Razlika je samo v interpretaciji teh občutkov. Eni jih razlagajo z pretiranim prilaščanjem denarja. Samo slabo so razumeli, da morajo razčistit čim več stvari.
Dejstvo pa je, da trpljenja ni. Obstaja samo v dualnosti. Ko se je znebimo smo kot Jezus. Sprejel je svojo vsodo in sprejel smrt. To pač ali razumeš ali ne. Ni kaj dosti razlagat. Vsi ti učitelji so tu ravno zaradi tega prehoda stanja. Če nam bo uspelo ali ne je odvisno od vsakega posameznika.
-
Namenoma nisem sodelovala v tej temi, čeravno me je tvoje osnovno vprašanje zelo pritegnilo, Selena. Prvi odzivi so bili namreč zelo tuji moji osebni psihologiji, pa se mi ni dalo zapletati.
A vseeno bi nekaj rekla- saj ni problem v tem, kaj naj sedaj narediš ti/jaz/kdorkoli...v odnosu do storilca nekega zločina.
Mi vsi bomo reagirali v skladu s svojim instinktom in se po možnosti v nič ne bomo silili (vsaj prav bi bilo tako - poslušati sebe).
Naš osnovni problem je v bistvu, ker si od nekod potegnemo občutke krivde, ki delajo zmedo v nas samih in nas ovirajo pri poslušanju sebe.
Problem storilca pa je, kako se bo zmogel spopadati s posledicami svojega dejanja, z lastno vestjo, z reakcijami okolice....Vse to sodi zraven in tega ni možno kar izbrisati, samo zato ker si pač "odslužil" svoje. Je vprašanje, ali je zapor res alfa in omega vsega, ki te prečisti, da prideš ven neomadeževan. Osebno mislim, da ni. Po moje se ta pravo očiščevanje dogaja odznotraj. V primeru storilca - pokesati se za svoje grehe, sprejeti posledice (pa tudi če je to zavračanje s strani družbe) in se zaobljubiti živeti tako, da tega ne boš več ponovil.
-
Namenoma nisem sodelovala v tej temi, čeravno me je tvoje osnovno vprašanje zelo pritegnilo, Selena. Prvi odzivi so bili namreč zelo tuji moji osebni psihologiji, pa se mi ni dalo zapletati.
A vseeno bi nekaj rekla- saj ni problem v tem, kaj naj sedaj narediš ti/jaz/kdorkoli...v odnosu do storilca nekega zločina.
Mi vsi bomo reagirali v skladu s svojim instinktom in se po možnosti v nič ne bomo silili (vsaj prav bi bilo tako - poslušati sebe).
Naš osnovni problem je v bistvu, ker si od nekod potegnemo občutke krivde, ki delajo zmedo v nas samih in nas ovirajo pri poslušanju sebe.
Problem storilca pa je, kako se bo zmogel spopadati s posledicami svojega dejanja, z lastno vestjo, z reakcijami okolice....Vse to sodi zraven in tega ni možno kar izbrisati, samo zato ker si pač "odslužil" svoje. Je vprašanje, ali je zapor res alfa in omega vsega, ki te prečisti, da prideš ven neomadeževan. Osebno mislim, da ni. Po moje se ta pravo očiščevanje dogaja odznotraj. V primeru storilca - pokesati se za svoje grehe, sprejeti posledice (pa tudi če je to zavračanje s strani družbe) in se zaobljubiti živeti tako, da tega ne boš več ponovil.
Se strinjam s tabo, Lilith. Zapor pač ne more spremeniti človeka, če se ni spremenil v sebi.
A mene vsa ta zadeva zanima tudi s stališča tistih, ki so žrtve. Laomin in LW sta omenila reinkarnacijo. Recimo, da razumem, kaj želita povedati. Recimo, da sem vsaj približno seznanjena in da verjamem vanjo...
A kako naj nekomu, ki pride po pomoč in ki mu je beseda reinkarnacija tako tuja kot meni blkjočščćšuz, rečem: "Oprosti, tvoja naloga v tem življenju je taka in taka. Očitno si v prejšnjem življenju storil nekaj, kar moraš v tem popraviti, izboljšati, dodelati."
-
A kako naj nekomu, ki pride po pomoč in ki mu je beseda reinkarnacija tako tuja kot meni blkjočščćšuz, rečem: "Oprosti, tvoja naloga v tem življenju je taka in taka. Očitno si v prejšnjem življenju storil nekaj, kar moraš v tem popraviti, izboljšati, dodelati."
Bog ne daj tega početi. Problem sodobnega duha časa je, da zna biti zelo nasilen s svojo filozofijo "sprejemanja storilcev", do žrtev pa je precej krut (v smislu odvzemanja pravice, da se čutijo prizadete, pa da so si itak same krive, da se jim je to zgodilo...).
Osebno sem mnenja, da ima vsaka žrtev vso pravico, da je jezna in da obtožuje (to je del njenega procesa, da bo nekoč zmogla postati metulj - če priredim tvojo zgodbico). Jeza nam daje moč in je lahko zelo konstruktivna v smislu postavljanja meja in zaščite sebe.
Če nekdo storilcu ne želi odpustiti, naj mu ne odpusti -storilec pa se bo že moral s tem sprijazniti (če sem malce žleht- naj si misli, da je žrtvino neodpuščanje pač del njegove - storilčeve- karme).
-
mene osebno je vse to trplenje,dvignilo gor,pobrala sem se in zazivela ponovno.
zacela misliti se sprejemati delati na sebi,predvsem pa ne ponavljati napak.
-
zadnic sem brala zanimivo knjigo,odpusti in pozabi.
nakar mi je sodelavec rekel,odpustis ze ze ,ampak pozabis pa tesko .
pa se prav je imel
-
Saj verjetno namen vsega tega je, da odpustiš, pozabiš pa ne. Če bi pozabili....le kako bi se potem ubranili ponavljanja svojih napak?
No, verjamem, da obstajajo tudi taki, ki znajo tudi pozabiti. Oziroma potlačiti nekam v podzavest. Kjer tiho čaka kot speči vulkan. Nekega dne se vse nepredelano vrne. Vrne še siloviteje in mogočnejše kot nekoč. Zatorej je bolje se se tem soočati sproti, pa če je še tako boleče.
-
A kako naj nekomu, ki pride po pomoč in ki mu je beseda reinkarnacija tako tuja kot meni blkjočščćšuz, rečem: "Oprosti, tvoja naloga v tem življenju je taka in taka. Očitno si v prejšnjem življenju storil nekaj, kar moraš v tem popraviti, izboljšati, dodelati."
Čuj... povem kar mislim in kakor mislim. Če je nekoga pot pripeljala do mene, mora dobit informacije od mene. Kaj bo z njimi mlel, je njegov problem. Poznam ljudi, ki so se z mano skregali, ker niso razumeli kaj sem govoril in to dojeli čez leta. Poznam tudi ljudi, ki še zdaj niso, ma to ni moj problem. Kako skušam ljudem pomagat, je dojemljivo zelo malo ljudem... žal jih več kot štiri še nisem spoznal... ma tudi to je nekaj ;) Če bi polovica ljudi na svetu rešila samo enega človeka, bi bilo lepo.
Večina me sovraži za pomoč in način pomoči, ki sem jim dal. So tudi ljudje, ki sem jih zmerjal in žalil, da bi dojeli in o meni bodo povedali samo najgrše. Tako pač je. Vest imamo vsak svojo in pot tudi. Kdor je ne dojema v celoti mu očitno to ni namenjeno... Nevem zakaj se sekirat, če nekdo samovoljno zabija glavo v pesek? Dejansko je to tudi za terapevta izpit, da mora pustit ljudem svojo pot, pa naj je še tako zgrešena. Taka pač je! To je svobodna volja.
Že ki govorimo o reinkarnaciji, naj povem, da je bilo dosti rasvetljenih ljudi v budizmu tudi morilcev in zločincev! Ljudje so pač dosegli rasvetljenje. Ravno v tem je poanta, da se osvobodiš vezav na samsaro. Da se povzdigneš iznad dobrega in slabega. In če nisi na nivoju, da bi te besede razumel, tega posta ne boš niti bral.
Ste prebrali celestinsko prerokbo ali ne?!? Saj je vse jasno napisano!
-
Na tehle straneh smo toliko zreli, da bi morali nekaj zadev razumeti. Sploh kar se karme tiče. Če poenostavim je nekako takole: duše se zmenita kaj bosta na tem svetu delali. Se pravi, da žrtev "prosi" storilca, da naredi to ali drugo, prav za to, da bo le-ta lahko presegla svoj dolg.
Lahko vam razložim nekako astrološko: v rojstnem horoskopu imamo zapisane določene lastnosti in tudi situacije. Imamo pa zapisano tudi, kako bomo presegali te danosti. Kajti horoskop kaže tudi človeka v njegovem razvojnem smislu.
Se pravi: kar ni zapisano, se nam ne more dogajati. Nekateri zapisi so bolj travmatični, drugi pa manj. Je pa dejstvo, da kar ni naša energija, se nam ne more dogajati. Kajti ne more nas nekdo nalagati, če sami tega ne prepoznamo /torej ni zapisa v nas/, ne more biti nekdo krut do nas /če sami nimamo tega zapisa/, ker ni energije, ki bi živela. Ko se tega zavemo, potem lahko te danosti preraščamo, zavemo pa se jih ob dogodkih. Nekdo nam jih mora pokazati. In to je "storilec".
Vem, da je to težko razumeti. Saj vedno iščemo krivce izven sebe. Če pa bi lahko stvari pogledali z drugega zornega kota, ko nam nekdo naredi kaj slabega, potem bi lahko prečistili svoje energije in se storilcu zahvalili.
Ozrite se po uspešnih ljudeh in ozrite se po propadlih ljudeh. Kakšna je razlika med njimi. V prvi fazi nobena. Vsi so morali skozi težke življenjske preizkušnje. Razlika pa je ta, da so nekateri razumeli in prerasli, drugi pa omagali in krivili druge za svojo "usodo".
Pa ne govorim tja v en dan. Tudi sama sem v življenju marsikaj izkusila kot otrok. Tudi sama sem bila že na meji prepada. Sama vem, kako težko je pogledati resnici v obraz in videti tudi svoje temne plati, ki nezadržno privlačijo temo. Morala sem se soočiti s tem in potem to temo obsije tudi sonce.
Prav je, da "žrtev" pustimo v jezi in žalosti, ni pa prav, da to jezo in žalost, prizadetost skupaj z njo negujemo. S tem ne naredimo nobenega napredka.
Energija pač potuje zmeraj v obe smeri. Taka in drugačna. Svoj odsev vidimo na vsakem koraku, v vsakem odnosu.
-
Tea! Če bo svet en dan lepši, bo "krivda" tudi tvoja.... ;D ;)
-
Upam Lord ;D s tvojo pomočjo bo lažje ;D
-
Tea! Če bo svet en dan lepši, bo "krivda" tudi tvoja.... ;D ;)
;D Upam, da bom na svoji poti srečala čimveč takih krivcev. Verjamem pa, da nam je vsem zapisano s kom pridemo v stik in sploh zakaj.
-
Svet bo nekega dne lepši, če si bomo pomagali med seboj.
-
tako lepo ste napisali,ja lepse bo ce si bomo pomagali med sabo,zakaj potem toliko hinavscine?ogovarjanja,zakaj potem ljudje hrepenijo po tem da te pohodijo unicijo potopijo v zlici vode?
sam se le nasmehnem,se umaknem in si mislim svoje,kdor koplje jamo drugemu sam pade vanjo.
-
Ravno v HREPENENJU je vsa poanta. Ljudje pač iščejo hrepenenja. Želje. To jim je vcepljeno v glavo od malega. Da se jim nekaj mora dogajat. Da morajo bit nekaj, ker jih bo če ne nekdo prehitel.
Vedno se govori o nekih hipotetičnih osebah, ki niso nihče drug kot oni sami in njim popolnoma enaki! Potreba po ljubezni, toplini, družbi, to je vse zgrešeno pojmovanje. Buddha je imel prav. edini ki je poštekal in za njim Jezus. Žrtvoval je svoje telo, ker mu ni več rabilo, in predal se je, da bi nam praktično pokazal, kaj pomeni odvreči vse. Tudi sebe in potem ponovno vstaneš! To so pokazali tudi v filmih matrix in da se vnovič ne ponavljam z naštevanjem vseh filmov in knjig ki kar naprej tupijo eno in isto in ljudje ne razumejo "ŠE ENE PRILOŽNOSTI"!
Hrepenenja pa se ve, da nimajo meja. In vsak ima svoj način, da si prilasti nekaj, kar si želi. Tudi če mora čez truplo nekoga... Niti ne ve zakaj mora to imeti. Tako je pač določeno.
Ljudje so patetični. Odpuščanje pa ni nič drugega kot zmožnost odrekanja hrepenenjem. Če ne moremo oprostit je samo ker smo si nekaj prilaščali, kar nam je nekdo vzel. In ker tega ne bomo mogli dobit nazaj, smo užaljeni in jezni.
Po smrti pa ljudje dojamejo, da je bilo vse del šolanja in takrat dojamejo, da so padli na izpitu. To je kot vprašanje na izpitu, ki ga nikakor nismo znali. Ko smo oddali nalogo in prišli ven, smo prebrali v knjigi odgovor in si rekli "Kako se tega nisem spomnil!!! pa saj je vendar tako preprosto!!!"
Isto je po smrti, ko uvidimo, da je bilo vse del načrta, da se nečesa naučimo. Takrat je prepozno, da bi popravili in takrat se začnemo žret in temu se reče pekel. Isti pekel doživi tisti, ki je moril, saj uvidi, da je bila rešitev tudi brez tega.
To govorim za navadne smrtnike...
-
Tale tvoj post Lord me je spomnil na množico tistih, ki pogosto pišejo v komentarje na Pozitivkah. Namreč preveč se vsem iz ust slinijo besede ljubezen, sprejemanje, pozitivnost, da bi bilo to res. In takšni menim so najmanj dozoreli duhovnoži. Najbolj znan izraz za njih je kvazi duhovneži. Sicer pa o Jezusu in Budi kakor si ti napisal nisem poučen zato reciva, da imaš prav. A vendarle moraš za premico vzeti tudi družbo v kateri živimo, le ta pa je kot veva zelo ekonomsko naravnana.
Andres
-
hmmm.
jaz imam zelje in cilje v zivljenju,ampak to ne pomeni da bom morala uniciti nekoga da bom prisla do zastavljenega cilja.
moji cilji mene delajo bogatejso,z njimi postajam drugacna,se spreminjam.
in me bogatijo vse ter nove izkusnje,sama sem mnenja kar das drugim to dobis nazaj.
-
hmmm.
jaz imam zelje in cilje v zivljenju,ampak to ne pomeni da bom morala uniciti nekoga da bom prisla do zastavljenega cilja.
moji cilji mene delajo bogatejso,z njimi postajam drugacna,se spreminjam.
in me bogatijo vse ter nove izkusnje,sama sem mnenja kar das drugim to dobis nazaj.
Pa si prepričana da so te želje TVOJE in da niso priučene?
-
hmmm.
jaz imam zelje in cilje v zivljenju,ampak to ne pomeni da bom morala uniciti nekoga da bom prisla do zastavljenega cilja.
moji cilji mene delajo bogatejso,z njimi postajam drugacna,se spreminjam.
in me bogatijo vse ter nove izkusnje,sama sem mnenja kar das drugim to dobis nazaj.
Pa si prepričana da so te želje TVOJE in da niso priučene?
Moram rečt, da se s temle vprašanjem krepko strinjam... Sama sem namreč večino življenja delala vse za priučene želje. Šele zadnje čase (upam) začenjam razločevati med priučenimi in MOJIMI željami. In začela sem slediti slednjim. To sicer pomeni, da sem si življenje postavila na glavo, si otežila življenje na vseh področjih...
Moja "trupla"... Hmmmm mamine želje zame, tudi bratove, moj spanec. Upam, da drugih ni. Namenoma ne bi drugega potunkala, da bi prišla do ciljev. Lahko pa da se mi to zgodi nenamenoma...
Že samo če iščeš zaposlitev recimo (jo ravno znanec išče in mu izpisujem oglase...)... Greš na razgovor in jo dobiš. Si nenamenoma potunkal ostalih X kandidatov. Torej brez tega v današnjem življenju ne gre.
Na žalost je res ekonomska, če ne že kapitalistična družba.
lp
T.
-
Zanimivo, kako ljudje gremo v življenju čez različne faze. Vsaj zame velja, da se nenehno spreminjam. Pa s tem ne mislim, da se spreminja moj karakter vsakodnevno, se pa spreminja moj pogled na svet.
Še nedolgo nazaj sem v sebi gojila neke želje (LW je to imenoval hrepenenje ) in verjela v to, da bodo ostale za zmeraj. Res so bile dolgo časa v meni in bile so mi nekaj, česar sem se lahko oprijemala. Vsak dan sem razmišljala o tem in bila sem prepričana, da se bo nekoč res uresničilo. Dokler se nekega dne nisem vprašala, če si res želim tega, ali pa je bilo vse skupaj neka namišljena želja, nekaj, kar sem morala imeti, nekaj za kar je bilo po moji takratni logiki vredno živeti. Ugotovila sem, da s tem, ko sploh razmišljam, ali mi je nekaj pomembno ali ne, sama sebi lažem. Samo prej tega nisem vedela. Bila sem naivna in verjela, da je moja sreča odvisna ne le od mene same. Pa je! Jaz sem tista, ki se vsako jutro, ko odprem oči, lahko odločim, ali sem srečna ali ne.
In par dni nazaj sem prebrala neko dobro misel: "V duši, ki je povsem osvobojena misli in čustev, celo tiger ne najde prostora, kamor bi zasadil svoje kremplje."
-
ja lord zanimivo vprasanje si mi postavil.
bom iskrena,vedno sem vse pocela da bi ugajala drugim,vedno sem se razdajala.
vedno sem skrbela za druge,se obremenjevala kdo bo delal v sluzbi,si rekla potrpi se malo,sej bo boljse.
ampak zdaj si upam trditi da kar pocnem pocnem za svojo duso,se ne obremenjujen kaj bojo rekli,kaj si mislijo.i dont care.
sama placujem za svoje napacne korake,ena vrata se mi zaprejo druga odprejo.tko pac je stvari sem sprejela tzake kot so,trudim biti pozitivna.
ne me narobe razumet se vedno poskrbim da je mojim lepo in prav ampak zdaj sem jaz na prvem mestu. :D
-
bom iskrena,vedno sem vse pocela da bi ugajala drugim,vedno sem se razdajala.
vedno sem skrbela za druge,se obremenjevala kdo bo delal v sluzbi,si rekla potrpi se malo,sej bo boljse.
ampak zdaj si upam trditi da kar pocnem pocnem za svojo duso,se ne obremenjujen kaj bojo rekli,kaj si mislijo.i dont care.
Si se razdajala, da bi bilo drugim dobro, ali ker si jih s tem ucenjevala?
-
predvsem da bi drugim ugajala,mogoce zaradi strahu da bom izobcena.
ampak sem se zmotila s tem sem unicila le sama sebe.
nikoli ampak res nikoli nisem ucenjevala ljudi ki so okoli mene,ker ni bilo potrebno in nesmiselno je ucenjevati.
-
predvsem da bi drugim ugajala,mogoce zaradi strahu da bom izobcena.
ampak sem se zmotila s tem sem unicila le sama sebe.
nikoli ampak res nikoli nisem ucenjevala ljudi ki so okoli mene,ker ni bilo potrebno in nesmiselno je ucenjevati.
Mogoče je beseda "izsiljevati" boljša?
-
vprasanje za koga?
ni bilo potrebe po tem.
-
Dosti ljudi s svojim "trpljenjem" izsiljuje pozornost drugih in željo, da bi se ukvarjali z njimi.
Najlažja oblika je droga!
Ko se zadane je pač đanki počen. Ne odgovarja več za svoja početja in s tem mora nekdo pazit nanj, da ne počne neumnosti. Takoj postane breme za celo družino in vsi se MORAJO z njim ukvarjat. Vsi samo o njem govorijo in s tem je on prevzel ulogo žrtve, ki bi se morala vsem smilit s tem da lahko poleg vsega še počne kar se mu zljubi, ker je itak počen "bogi" in naj se drugi sekirajo zanj. S časom začne živet izven pravil in začne počet kar se mu zljubi, dokler ne konča slabo!
Torej:
A. sorodstvo ga je izobčilo
B. ostali đankiji so ga izobčli,
C. Je končal v zapor, ker je prišel navskriž z zakonom,
D. Je naredil vslugo vsem in je zapustil ta svet.
Naslednja stopnja pa je druga faza, ki je še hujša od prve in to je ZDRAVLJENJE!
Tu je đanki ugotovil, v trenutku razuma, da ne sesa več nobenemu energije in gre v drugo fazo kraje energije. Vrne se domov, ves pokesan in ponižan, da mu pomagajo in bla bla kako mu je žal in vse ostalo.
Lahko mu nasedejo in poizkusi še enkrat prvo fazo in se vrne v drogo, pri trših družinah, ga pošljejo na zdravjenje. Tam smo spet v začaranem krogu smopomilovanja. končno mu nekdo, ki je svoje življenje povetil pomoči zasvojencem, ki jih bom kar naprej zaničevalno imenoval đankiji, posvetil svojo pozornost in končno je izsilil da ga ima nekdo rad. Tako pridemo do ugotovitve, da dobrodelne organizacije delajo več škode kot koristi s tem ko pospravljajo za drugimi smeti, tako da le tej lahko svinjajo naprej...No, po nekaj letih se vrne in spet je na začetku.
A. Spet se vrne v drogo, da bi izsiljeval,
B. se spametuje in neha!
Tako smo prišli do tretje faze! RASVETLJENJE! Butasti đanki je razumel svojo zablodo. in od sedaj ga bom klical Zasvojenec! Poglobi se vase in ugotovi, zakaj je to počel in od tega pobere edini nauk, ki je možen. Opraviči se družini in vsem ki jih je prizadel. Zaživi normalno in vzljubi sam sebe. Žal je to utopična ideja, da bo vse naredil prav do konca. Bit drugim na grbi je najlažje. Borit se za vsakdanji kruh je najtežje. Lepo se ga zadaneš in te boli K... za vse. Zato sem do teh zgub dokaj neizprosen. Poznam ljudi, ki so zablodili in se izvlekli in poznam ljudi, ki še vedno pijejo energijo.
Vsak se lahko reši, če hoče. VSAK.
To je ena od varjant izsiljevanja energije in napisano strnjeno.
-
kako resnicnn je tale tvoj post.
imas prav.absolutno se strinjam s teboj.
moja zgodba je koncana nemislim jo ponovno odpirati,zdaj mam druge stvari v lajfu delam na sebi in se trudim biti boljsa oseba in ratava mi......ja sem pa se opravicila,nekateri so sprejeli moja opravicila nekateri so me izbrisali iz svojih zivljenj ker je bilo prevec narejene krivice z moje strani.....jim ne zamerim dalec stran od tega ,ravno nasprotno zelim pa si da bi me videli v novi preobrazbi.
-
ljudje vstopajo in izstopajo iz naših življenj. Vsakega spoznamo s svojim namenom in ko ga izpolni, se lahko poslovimo.
Težava ljudi je v nezmožnosti odpuščanja. Tako zamer, kot ljudi da gredo.
Ti želim vso srečo.
-
Iz tega tvojega junkijevsega posta se mi je porodila misel. One time junki always junki. Namreč, pred leti sem imel eno dobro in resno žensko. Povedala mi je da ga je prej srala in da je pila, toda potem je z vsem tem nehala zasnovala plane družine in danes je na veliko boljši poti. Druga je podoben problem, le da drog nikoli ni jemala, toda še vedno že 14 leto je tedensko v tistem krogu na sestankih za bivše alkoholike. Obema sem povedal, da sploh ne bova dolgo skupaj. Obe sta bile začudene in sta mi naprej metale, da če že zdaj tako govorim, potem res ne bova. Preprosto je v teh ljudeh verjetno do smrti vzorec alkoholika, ali drugega odvisnika ter tako z abstinenti ne morejo živeti menim.
Še ena je bila ped 20. leti, ki se je že v tistem času na Vojniku zdravila. Itak, da nisem nisem nič kaj dosti z njo imel, preprosto ni šlo. Aja, pa še ena iz tistega časa. Dobra kot duša, delala je preko Mercatorja v Iraku in dobro služila. Ko je prišla nazaj se ga je šla naprej kot prej zadevat z alkom in tako tudi s to nisva bila dolgo skupaj. Pač vzorec če se ga nazadanje nažge že pred leti je močen kot sam satan.
Glede odpuščanja ljudjem. Hm. Enim lahko odpustim, so pa taki, ki so mi dali močan pečat. Saj so se opravičevali, nič ne rečem, vendar odpuščam ne. Četudi bi to hotel poznam vsaj eno, ki mi plete za hrbtom vedno kadar sem bolj kulturen in prijazen do nje. Tisti trenutek moje dobre volje takoj izkoristi in ponovno plete naprej za svoj mošnjiček. Marš baba pokvarjena. ;D
Andres
-
res je lordk,prihajajo in odhajajo in bogatijo zivljenje. :D
-
res je lordk,prihajajo in odhajajo in bogatijo zivljenje. :D
pravzaprav si ga bogatimo sami, če dojamemo smisel njihovega prehoda skozi naše življenje. Pravih učiteljev srečamo zelo malo, če sploh! Seveda, ko smo pripravljeni pride tudi to, težava s pravimi duhovnimi učitelji je ta, da se s tem ne bohotijo in le redko jih prepoznamo. Večino njihovega početja sploh ne razumemo ali celo kritiziramo. Težava je v tem, da nismo dojeli, kar so nam hoteli povedat!
Tu je ena zgodba za primer, kakšne metode uporabijo mojstri, da nam odprejo oči. Ni nujno, da so to vedno lepe besede:
Iz knjige:
TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA
od SOGYAL RINPOCHE
Patrul Rinpoče se je bil pred tem že dolgo uril v zahtevnih
vajah joge in vizualizacije, in tedaj je na lepem obtičal;
nobena izmed mandal božanstev se ni več hotela jasno
prikazati v njegovemu umu. Nekega dne je naletel na
Doja Khjetseja, ki je zunaj zakuril ogenj in, sedeč ob njem,
pil čaj. V Tibetu je običaj, da se v znak spoštovanja
vržeš na tla, kadar vidiš učitelja, ki si mu globoko vdan. Ko
se je Patrul Rinpoče, ki je bil nekoč proč, začel spuščati
na tla, ga je Do Khjentse zagledal in grozeče zagodrnjal:
"Hej, ti stari pesjan! Če te je kaj v hlačah, pridi sem!" Do
Khjentse je bil učitelj, ki je na ljudi napravil močan utis.
Bil je podoben samuraju, imel je dolge lase, nosil je drzna
oblačila in je srčno rad jezdil iskre konje. Medtem ko se
mu je Patrul Rimpoče približeval in pri tem še kar naprej
poklekal, je začel Do Khjentse, ki ga je ves čas zmerjal,
metati vanj kamenčke, ki so bili čedalje večji. Ko je končno
prišel do njega, ga je Do Khjentse začel mikastiti in ga je
nazadnje z dobro odmerjenim udarcem poslal na tla.
Ko je Patrul Rimpoče prišel k sebi, je bil v povsem
drugačnem stanju zavesti. Mandale, ki se jih je bil tako
zelo trudil vizualizirati, so se mu same od sebe prikazale.
Vsaka od kletvic in žalitev Doja Khjentseja je porušila še
zadnje ostanke Patrulovega Konceptualnega uma in vsak
kamen, ki ga je zadel, je odprl energijska središča in
subtilne kanale v njegovem telesu. Potem ga podobe mandal
kar dva tedna niso zapustile.
Zato se dosti učiteljev sploh ne zavemo. To pa ker nam ego tega ne dovoli. Oni ga pa nimajo, da bi za nami tekli in nam na vso silo hoteli razložiti karkoli. nimajo pompoznih plakatov po mestu, ki oznanjajo njihov prihod in še manj pobiajo denar, da bi te v 170 urnem tečaju spravili do rasvetljenja, če med tem še ne boš moral postat njihov adept.
Eni pa tudi to rabijo in v tem primeru je to uredu. Vendar vsak učitelj mora vedet kdaj je čas za učenca da gre proč. In to mora tudi storit.
TOrej, je samo od nas odvisno, če bo učitelj lahko učil. Ponavadi si SAMI ne damo še ene priložnosti in kar je najhujše, niti ne vemo zakaj... Ego pač...
-
Na to ,bi samo to!
Kaj pa če smo vsi učenec-i.učitelj-i, skoraj edina razlaga za nelogičnost.
Zakaj moram,moraš imet take izkušnje????
Zato,da ne pozabim,da sem človek,je pa kar težka!!!
-
Na to ,bi samo to!
Kaj pa če smo vsi učenec-i.učitelj-i, skoraj edina razlaga za nelogičnost.
Zakaj moram,moraš imet take izkušnje????
Zato,da ne pozabim,da sem človek,je pa kar težka!!!
Se poznata z Mojzes?
-
Mislim,da ne.
Ne vem zakaj? ::)
Nasvet :'(
-
imata isti kubistični stil....
-
Ha,ha prosim, malo bolj obširno, da bom " understand".Kdo je že bil kubist Picaso ?
POzdrav
-
Ravno v tem je poanta... tudi njenih postov nisem vedno razumel, kaj je hotela povedat. Pri njej skoraj nikoli, ker se je tako zafilozofirala, da verjetno še sama ni vedela, kaj točno je hotela povedat.
Pa ne mislim nič slabega s tem! Punca je super, samo napisat ne zna, kaj točno misli ;D
Tako da tista z učiteljem mi še sedaj ni jasna, kaj si hotel povedat.
-
Na to ,bi samo to!
Kaj pa če smo vsi učenec-i.učitelj-i, skoraj edina razlaga za nelogičnost.
Zakaj moram,moraš imet take izkušnje????
Zato,da ne pozabim,da sem človek,je pa kar težka!!!
Hehehehehe....zato, da se spomniš, da nisi samo "človek"... ;)
-
Je ocena kar tam nekje. Sem bolj govorni tip.
To velja samo če se sprejema reinkarnacija oz.prejšnja živjjenja.
Zato pač imaš opravka ali bližnja srečanja z določanimi ljudmi,da bogatiš svoje zavedanje za ta prehod,ki so ga do zdaj še vsi opravili.
Tako nekako.
Kaj čemo,a ni fino ,da smo malo mešani. Primorci imajo zvenečo besedo ,da je "kažin".
-
Hehehehehe....zato, da se spomniš, da nisi samo "človek"... ;)
Ma se zavedaš s kom se ti pogovarjaš?!?!?!?! hahaha ;D
Reinkarnacija pri tem ima bolj malo vrednosti. Vsako življenje je unikatno, tako da govora o tem nima preveč smisla. Vsekakor na to upliva, kje smo. Debata je bila o dojemanju učiteljev in sprejemanje naukov iz česa se lahko vidi, kako sprejemamo "grde" stvari, ki se nam dogajajo. In iz dojemanja le tega, smo sposobni oproščat ali kuhat zamere ;)
-
Hehehehehe....zato, da se spomniš, da nisi samo "človek"... ;)
Ma se zavedaš s kom se ti pogovarjaš?!?!?!?! hahaha ;D
bbbbbb....samo nebo zna :)hehehehe...ma načeloma s "človekom"...ti že veš ;)
-
Ljudje se spreminjamo.
Z vsakim trenutkom postajamo drug človek.
Težko je včasih odpustiti, a ko se odločiš, je to osvobajajoče. Vsi delamo napake. Se učimo na njih. In kogar smo kdaj v življenju prizadeli, bi želeli, da nam odpusti. Zatorej moramo biti tudi mi sami tisti, ki to znamo naredit.
Sama sem dolgo časa potlačevala in potlačevala dogodke iz neke davne preteklosti. Na koncu sem skoraj pozabila, da se je kdaj kaj zgodilo. Vse dokler ni ta oseba umrla. In takrat je iz mene privrelo na dan vse, kar mi je hudega naredila. Dolgo časa je bilo težko, človek je umrl in jaz mu živemu nisem odpustila. Nisem mogla, nisem znala, ker se nisem niti soočila sama s seboj. Ko me je to začelo notranje uničevati, sem morala narediti nek korak. Ali naprej ali nazaj.
Sem se nekega večera pogovorila sama s seboj in razčistila, kaj si želim v življenju. In česa si ne želim. Življenje je prekratko, da bi si ga uničevali s sovraštvom. Ker trpi tisti, ki sovraži, ne tisti, ki je osovražen. Naredite tisto kar morate, še danes. Ker nikoli ne veš, če bo prišel jutri.
-
Ljudje se spreminjamo.
Z vsakim trenutkom postajamo drug človek.
Težko je včasih odpustiti, a ko se odločiš, je to osvobajajoče. Vsi delamo napake. Se učimo na njih. In kogar smo kdaj v življenju prizadeli, bi želeli, da nam odpusti. Zatorej moramo biti tudi mi sami tisti, ki to znamo naredit.
Sama sem dolgo časa potlačevala in potlačevala dogodke iz neke davne preteklosti. Na koncu sem skoraj pozabila, da se je kdaj kaj zgodilo. Vse dokler ni ta oseba umrla. In takrat je iz mene privrelo na dan vse, kar mi je hudega naredila. Dolgo časa je bilo težko, človek je umrl in jaz mu živemu nisem odpustila. Nisem mogla, nisem znala, ker se nisem niti soočila sama s seboj. Ko me je to začelo notranje uničevati, sem morala narediti nek korak. Ali naprej ali nazaj.
Sem se nekega večera pogovorila sama s seboj in razčistila, kaj si želim v življenju. In česa si ne želim. Življenje je prekratko, da bi si ga uničevali s sovraštvom. Ker trpi tisti, ki sovraži, ne tisti, ki je osovražen. Naredite tisto kar morate, še danes. Ker nikoli ne veš, če bo prišel jutri.
Ne vem kaj ti vidiš osvobajajočega pri odpuščanju. Ne trdim, da to za precej primerov ne velja, vendar konkretno posiljena ženska kakor si v postu omenila, načeloma lahko odpusti, še vedno pa ne bo šla na hrbet, ker pač v njej je strah, da konkretni moški le ni posiljevalec. In v življenju lahko najdemo konkretne primere za popolnoma vsako stvar. To obenem pomeni, da odpustimo lahko, vedno pa čakamo da se bo zgodovina ponovila pri tej isti osebi. In kot vemo zgodovina ponavlja se.
Obenem pravijo, da gre osel samo enkrat na led, mi pa kar naprej odpuščamo in se tako obnašamo slabše kot osli, saj vedno znova stopamo na led. V tem vidim v nekaterih primerih kot neodpuščanje zanesljivo pot do uspeha, saj tisti, ki je dotičnemu krivico naredil naj ob neodpuščanju tudi popravlja svoje grehe in s tem trpi.
So pa seveda taki v našem življenju, ki jim je treba odpustiti. Zame so nekoč rekli, da ne opuščam kar tako, "a zanimivo odpušča le nekaterim." In tako bo držalo, kar obenem drži, da mora tisti, ki mu odpustim imeti tudi drugačne kvalitete, da ga sploh nazaj sprejmem.
Andres
-
Dejansko ima Andres po svoje prav. Namreč za odpuščanje se mora krivec resno kesat, če ne je to samo podpiranje pokvarjenosti ljudi.
To kar pravi Selena, je pomiritev sam s seboj. To nebi smeli mešat z "odpuščanjem". Slabo izkušnjo sprejmemo in potegnemo nauk iz nje.
To niso tako preproste stvari. Vsak ve najbolje zase. Osebno, če mi kdo kaj žalega naredi, se ne obremenjujem dosti s tem. Oseba ima mene na vesti, ne pa jaz njo.
-
Hmmmmm ???
Nihče ne more drugemu nakaj narediti, kar tisti drugi sam ne dovoli in noče....Lahko samo vzbudi v njem neka čustva, s katerimi bi se dotični moral spoprijeti...Vsekakor pa tudi tisti, ki to povzroči rabi to izkušnjo, da se osvobodi določenih vzorcev....V tem primeru sta torej oba učitelja in oba učenca...Ni neke krivde, ki bi jo moral nekdo nosit...Je čisto lepo zaključen krog...ko eden odreagira kontra pričakovanjem drugega, se stvar zaključi...in krog je prekinjen...Lekcija za oba..In tako je večji del odpuščanja že narejen.. :)
Odpustiti= pustiti, da nekaj gre iz našega življenja.. ;)
-
Ne vem kaj ti vidiš osvobajajočega pri odpuščanju. Ne trdim, da to za precej primerov ne velja, vendar konkretno posiljena ženska kakor si v postu omenila, načeloma lahko odpusti, še vedno pa ne bo šla na hrbet, ker pač v njej je strah, da konkretni moški le ni posiljevalec.
Andres
Glej, najprej preberi svoja prva dva stavka, ki si malo nasprotujeta. Ne verjameš in hkrati verjameš. Ok. Jaz nisem zadeve posploševala, samo povedala sem, kako jaz čutim vse skupaj. Saj meni je vseeno, kako se drugi spopadajo s svojimi strahovi in težavami, vsak zase pa najbolje ve, kaj je bilo tisto, ki je pri njemu delovalo.
-
Dejansko ima Andres po svoje prav. Namreč za odpuščanje se mora krivec resno kesat, če ne je to samo podpiranje pokvarjenosti ljudi.
To kar pravi Selena, je pomiritev sam s seboj. To nebi smeli mešat z "odpuščanjem". Slabo izkušnjo sprejmemo in potegnemo nauk iz nje.
To niso tako preproste stvari. Vsak ve najbolje zase. Osebno, če mi kdo kaj žalega naredi, se ne obremenjujem dosti s tem. Oseba ima mene na vesti, ne pa jaz njo.
Po svoje ima vsak prav, a ne ;)? Kot smo že neštetokrat rekli, stvar pogleda.
Ne gre samo za pomiritev s samim seboj. Gre dejansko za to, da odpustiš.To ne pomeni, da pozabiš. To pomeni, da ne boli več in da živiš mirno naprej, ter da se ne sprašuješ več, zakaj.
In mrtvec se težko iskreno kesa ...in če je mrtev, mogoče že to pomeni, da je plačal svoj dolg. Zdaj je res vseeno, ali mu je bilo žal ali ne. Nikogar ne ogroža in prav je tako.
-
Sploh ni nič nasprotujoče, če gledaš globalno za vse. Ti kot praviš gledaš samo za sebe iz svojega kota. In ker sem jaz napisal globalno pač ne morem trditi da popolnoma pri vsakem velja odpuščanje osvobajajoče. Med nami so namreč tudi tisti, ki bi si pustili odpuščati celo življenje, ne da bi se ob tem karkoli naučili.
Tea mi je napisala pred časom, da se en planet dolgo drži na eni točki, da se le narod kaj iz tega nauči. V tem času tak planet množice tudi tepe. Lahko vzameva da planetov sploh ni, torej množice nihče ne more tepsti, mnogi pa bi bili priravljan dugemu odpuščati, kar pomeni, da bi bilo povzročiteljem krivice vedno usreženo. Ti bi potem živeli s potešenim egom saj vedno v življenju bi s svojo agresijo v kakršni koli obliki, zmagovali.
Andres
-
Sploh ni nič nasprotujoče, če gledaš globalno za vse. Ti kot praviš gledaš samo za sebe iz svojega kota. In ker sem jaz napisal globalno pač ne morem trditi da popolnoma pri vsakem velja odpuščanje osvobajajoče. Med nami so namreč tudi tisti, ki bi si pustili odpuščati celo življenje, ne da bi se ob tem karkoli naučili.
Tea mi je napisala pred časom, da se en planet dolgo drži na eni točki, da se le narod kaj iz tega nauči. V tem času tak planet množice tudi tepe. Lahko vzameva da planetov sploh ni, torej množice nihče ne more tepsti, mnogi pa bi bili priravljan dugemu odpuščati, kar pomeni, da bi bilo povzročiteljem krivice vedno usreženo. Ti bi potem živeli s potešenim egom saj vedno v življenju bi s svojo agresijo v kakršni koli obliki, zmagovali.
Andres
Težko rečem, kaj velja na splošno. In konec koncev ... razumem, kaj želiš povedati. Si mi pokazal drugi zorni kot. Drži tudi to.
-
Če sem ti s tem z zadnjim odstavkov pokazal še drugi zorni kot, potem to lahko tudi velja, kot da te okolica v življenju sploh ni tako tepla.
Andres
-
quote author=Nena link=topic=62.msg9619#msg9619 date=1170490889]
Nihče ne more drugemu nakaj narediti, kar tisti drugi sam ne dovoli in noče....[/quote]
Nena, oprosti :-\, ampak tale tvoja trditev bi težko "prišla skozi", če govorimo o dveh neenakopravnih straneh. Si bila kdaj stara 6 let? Ali pa 7, 8, saj ni važno... Si se uprla svojim staršem, učiteljem,...? Ali si naredila, kot so ti rekli? Pa čeprav tega sama nisi želela... V nekem drugem topicu smo govorili o moči...
Joj, tole je res malo slaba tolažba in reci, če bi ti to v resnici upala nekomu reči. Nekomu.... pa vzemimo npr. pretepeno žensko. Lahko tudi starejšo osebo, otroka, nekoga, ki je prisiljen, ker mu grozijo, da bodo njegovi družini nekaj storili...ali pač nek drug scenarij.
-
Če sem ti s tem z zadnjim odstavkov pokazal še drugi zorni kot, potem to lahko tudi velja, kot da te okolica v življenju sploh ni tako tepla.
Andres
Eh, Andres.... Never mind.
Pač razmišljaš po svoje, jaz pa po svoje in prav je tako. Če upoštevam, da imaš svoje mnenje, to še ne pomeni, da strinjam z njim. To samo pomeni, da dopuščam možnost, da obstaja še kakšna različica resnice.
-
Mislim, da je Nena hotela napisati, da nihče ne sme, in ne, ne more narediti tisto kar si sam ne želi.
Andres
-
Je napisala, kar je napisala in s tistim se niti slučajno ne strinjam.
-
vsak se rodi s svojo karmo. Kaj bo z njo počel, je samo njegova stvar. Če jo želi naprej ponavljat je samo njegova odločitev...
Vsak se tudi sam odloči, v koga se bo vtelesil...
-
res je,na napakah se ucis.
sami se odlocamo o korakih ki jih delamo.
-
V odgovor samo tole....Pogledati resnici v oči ni vedno najbolj prijetno in zabavno opravilo...vendar, ko jo enkrat sprejemš ji vzameš vso njeno moč in potem tudi življenje postane prijetnejše...
-
sej jo je res,nesmes sam sebi metati peska v oci,ker pol lahk oslepis,zivis z neko iluzijo.