Spletni simbol
Filozofija, religija in družbena problematika => Družina, otroci, ženska, moški, sociološka vprašanja => Topic started by: sanjalka on August 08, 2025, 11:36:51 AM
-
Že nekaj časa razmišljam o besedi toksičnost, ki se v zadnjem času izjemno pogosto uporablja v kontekstu odnosov. Imam občutek, da ta izraz včasih postane tudi priročna bližnjica, ki nas lahko odvrne od resničnega notranjega dela na sebi.
Se mi zdi, da danes zelo hitro nekoga označimo kot toksičnega, pogosto v vlogi žrtve: “On/a je kriv/a, jaz ga moram odrezati.” Včasih je verjetno to res nujno, še posebej npr. ob zlorabah in kronično škodljivih vzorcih. A vse prevečkrat se mi zdi, da ga uporabimo, še preden raziščemo, kaj v nas je ta odnos prebudil, kje smo bili prizadeti in kje lahko postavimo zdrave meje, ne da bi nujno prekinili stik.
V psihoterapijah pogosto opazim, da se kot “toksične” označi starše, ker so delali napake, ker nas niso razumeli ali ker so imeli svoje rane, ki so jih nevede prenesli nas. Opažam, da je sedaj v družbi “moderna” popolna prekinitev stika s starši. Res obstajajo družine, kjer je to zares nujno, a po drugi strani, se ravno s prekinitvijo stikov pogosto naredi največ dolgoročne škode, tako v naši notranjosti kot v družinskem sistemu.
Prehitri odrez starša nas lahko pusti z iluzijo, da smo se osvobodili, a rana pogosto ostane nepredelana in se seli v druge odnose. Šele ko zmoremo pogledati na starša tudi kot na človeka s svojo zgodbo, ranami in omejitvami in ko zmoremo videti, kje so se trudili ter kaj so nam kljub vsemu dali, se začne resnično notranje odraščanje.
Odnos s starši je temelj, na katerem se gradi naš notranji občutek varnosti. Ko ga preprosto “odrežemo”, pogosto odrežemo tudi del sebe. Če pa zmoremo postaviti meje ne da starše kar izbrišemo, ustvarimo priložnost, da se naučimo zaščititi, hkrati pa dopuščamo možnost, da odnos dozori v nekaj novega.
Toksičnost kot koncept nas lahko hitro ujame v polarizacijo, jaz dober, ti slab. Odraslost pa prinaša zavedanje, da v vsakem odnosu nosimo del odgovornosti za dinamiko. To ne pomeni, da smo krivi za tuja dejanja, temveč da imamo moč vplivati na to, kako se odzovemo, kako postavimo meje in kaj smo pripravljeni negovati.
Zame je bila npr. zelo dragocena izkušnja postavitve družine, kjer se lahko resnično pomiriš s starši, ne zato, ker bi opravičil vse, ampak ker jih začneš videti kot ljudi, ne le kot starše. Takrat lahko začutiš, kaj so morali prestati, da so sploh zmogli biti ob tebi. In to prinaša globok notranji mir.
Podobno se dogaja potem tudi v partnerskih odnosih. Ko partnerja hitro označimo za “toksičnega” in se umaknemo, se s tem izognemo priložnosti, da bi se skupaj učila reševati konflikte.
Danes se mi zdi, da veliko ljudi raje izbere, da so samski kot da bi šli v odnos, ker verjetno verjamejo, da bo tako manj boleče, sama pa mislim, da je ravno skozi odnose največ priložnosti za rast, ogledalo sebe in poglobitev čustvene zrelosti.
Me iskreno zanima vaš pogled na tole temo :)
-
Bom na hitro, ker imam danes gužvo. Ja tudi sama kar nekaj časa že premišljujem o tej temi. Dejstvo je, da na vseh področjih, ne samo v starševstvu ampak tudi v partnerstvu prehitro nekoga odrežemo. V današnjem času je vsak hitro zamenljiv in če ti nekdo nekaj reče, smo že tam, jaz tega ne potrebujem...adijo. Pa je včasih to totalno nepotrebno.
Po drugi strani pa, kaj pa če postaviš meje in jih nekdo drugi vedno znova krši. Kaj s takim človekom?
-
Sama mislim, da moraš najprej v sebi začutiti in ponotranjiti, kje je tvoja meja. Mejo v resnici postaviš sebi, ne drugim.
Ko jo imaš 100 % ponotranjeno, jo drugi težje prestopijo, ker ti tega preprosto ne dopuščaš. Ljudje navadno prestopijo tam, kjer se sami še nismo dobro postavili.
A veš, ko si pristen in avtentičen, te takšnega tudi drugi jemljejo. Pri nekaterih ljudeh niti pomislil ne boš, da bi šel čez njihove meje, ker nekako veš, da pri njih to ne bo padlo na plodna tla. Po drugi strani pa so ljudje, ki se jim krivice in nespoštovanje mej stalno “dogajajo” in pri tem ostajajo v vlogi žrtve, kjer so vedno drugi krivi.
To je vsaj moja izkušnja. Najtežje je v sebi postaviti tisto notranjo odločitev: »Tega si jaz ne dovolim.« Ko to začutiš in zares stojiš za tem, drugi to zaznajo tudi brez velikih besed.
In če nekdo kljub temu vedno znova krši tvoje meje, potem je to verjetno dovolj jasen signal, da ta oseba ne spoštuje tvojih mej. In spet, če jih ti sama, po moje sploh ne prideš kaj dosti v stik s takšnimi ljudmi oz jih dokaj hitro prepoznaš.
-
Na YouTube je en dober posnetek od Echart Tolle.
https://youtu.be/oqR6HfLikN0?si=1g_V78Q3QDVkqIyO
Povzetek:
Ko ob srečanju z nekom iz preteklosti ne reagiraš več iz starih vzorcev, se igra sama od sebe ustavi. Prisotnost ti da svobodo, ker od drugega ne potrebuješ več ničesar, da bi bil v miru.
-
Ja, na žalost se res zelo poudarja to, da so predvsem starši toksični in jih iz tega razloga enostavno odrežemo. Ker je lažje to narediti kot pa se soočiti s svojimi demoni.
Jaz sem na terapijah nekako starše postavila v okvir ljudi iz mesa in krvi, s svojimi izkušnjami, izzivi in mi je bilo potem nekako lažje sprejeti tudi njiju. Ko se je moj notranji vzgib glede njiju spremenil, se je konkretno spremenil tudi moj odnos. Nekako starši niso bili več toksični, če se lahko tako izrazim. In mislim, da je to največ, kar lahko naredimo pri sebi. Da gremo vase, pogledamo, kaj nas moti, si postavimo meje, dozorimo, potem pa šele režemo odnose, v kolikor je to potrebno.
Sama morda malce hitreje vidim vzorce (sanjalka, sem projektor pač, ane) in zato morda malce hitreje tudi predelam ene zadeve, imam pa seveda tudi sama svoje izzive. Ravno sedaj sem v obdobju čiščenja odnosov in postavljanja meja na službenem področju. Ko nekako pri sebi odpraviš svoje notranje ovire, potem zadeve kar stečejo same od sebe.
Ne vem, jaz nikoli nisem bila pristaš tega, da se res odreže. Pač ja, odnosi se ohladijo, greš dalje, postaneš drugačen. V redu, presekaj odnos, ne rabiš pa potem podirati mostu. In sploh ne poruši odnosa takrat, ko imaš v glavi, da je oseba na drugi strani kriva, da se ti tako počutiš, da je odgovorna za tvoje počutje in tvoje izkušnje, ker ni! Odgovorni smo zgolj in samo mi sami.
-
Ja dobro si to napisala Saša.
Odnosi se dostikrat ze po naravni poti ohladijo, ker se ljudje pač spreminjamo.
In tudi konflikti so del zdravih odnosov.
Najbolj me boli, ko vidim kako nekateri terapevti podpirajo in še vzpodbujajo prekinitev odnosov s starši, namesto da bi pomagali iskati notranji mir.
Na dolgi rok definitivno to ne more prinesti notranjega miru.
IG, facebook in članki so danes polni tega kako so vsi toksični in rešitev je v tem, da greš od te osebe stran. To se mi zdi prav škodljivo sploh za mlade, ki še niso izoblikovani in na ta način dobijo potrditev kako so oni žrtev in potrditev, da lahko “odrežejo”svoje starše.
Veliko bolečine znotraj družinske matrice se s tem povzroči.
Mislim, da je rešitev v razumevanju sebe in staršev, ko se zmoremo srečati s sabo in z drugimi brez preteklosti, ki jo uporabljamo kot orožje.
-
Toskičnost je res ena zlorabljena beseda, podobno kot narcisizem, ki sem ga enako označila v mojem prejšnjem postu v drugi temi.
Zanimiva je ta razprava o prekinjanju odnosov. Sama to jemljem kot čiščenje in skozi življenje sem šla že kar čez nekaj takih tretmajev.
Ljudje se spreminjamo, menjamo okolja: šole, službe, razne dejavnosti, partnerje itd. - vedno srečujemo in spoznavamo nov krog ljudi, ki pride skupaj s tem. Pritikline. :laugh: Nekaj odnosov se ohrani in razvije in postanejo dolgotrajni, drugi pa odpadejo. Nekateri instant, drugi skozi neskladja skozi daljši čas, tretji samo tiho izzvenijo.
Sama imam zelo ozek krog prijateljstev. Ni mi za druženje z znanci, preferiram naveze, v katerih lahko govorim tudi o najbolj osebnih zadevah. Kvaliteta nad kvantiteto. Da sem pristna v svoji komunikaciji, je del moje narave, ne znam se pretvarjati in lagati ali se družiti z ljudmi samo zaradi nekih koristi ali seznanjenosti z informacijami iz tujih življenj ali česa drugega postranskega. Tudi ne iščem družbe zaradi dolgčasa, ker ga v bistvu ne poznam.
Zapustila sem kar nekaj odnosov, več, kot jih ohranjam. Tudi službe sem zapuščala, ker se nisem mogla več strinjati z izkrivljenimi pravili igre, načini, ki niso bili v skladu z mano. Igrati ne znam, koristi iskati s hinavščino tudi ne.
Včasih drugače ne gre, opazimo, da ne sodimo v neko okolje ali razmerje ali pa se zgodi nekaj, zaradi česar se poruši zaupanje z večkratnimi malimi dejanji, ki tvorijo vzorec vedenja osebe, s kakršno se v prihodnosti ne vidimo, ali enkratnim hujšim dejanjem, ki instantno poruši zaupanje in je sožitje v naprej onemogočeno.
Razmišljam o ljudeh, ki sem jih pustila za seboj, pa so bili nekateri več let kar moji tesni sopotniki.
Kar se tiče prijateljstev, sem naredila en nenaden in dokončen (instant) rez, to je bilo s sošolko iz gimnazije, s katero sva se družili skozi vsa štiri leta. Bili sva pravi ikoni našega razreda, še soimenjakinji sva bili. Kaj je bil razlog za prekinitev ... Po prvem letu študija je naša razredničarka sklicala srečanje našega razreda in s to sošolko sva se ga udeležili skupaj. Isti dan sem ji povedala nekaj zelo osebnega in občutljivega ter prosila, če lahko zadrži zase. Nekako mi je bilo to tudi samoumevno glede na odnos, ki sva ga imeli. Čez približno pol leta sem pa na neki prireditvi srečala sošolca, ki me je direktno povprašal po tem in nekaj časa zatem to še naglas razlagal na neki zabavi. Kaj naj človek še počne s tako osebo, ki tako izda zaupanje? Soočenja nisem imela nobenega, nisem iskala stika, morda sem celo blokirala številko, se ne spomnim.
Niti ne bi razčiščevala in očitala in dokazovala in se prepirala z nekom, običajno se odstranim in je. Lekcija osvojena, ne želim odpirati ran in nalagati na ogenj, tako ali tako se bi oseba na drugi strani z neumnimi izgovori začela vleči iz situacije. Narediš ck ck in je.
Ko se mi oseba izneveri, jo brez pomisleka pustim za sabo, brez zamere, obžalovanja, nostalgije ali česarkoli. Preteklost sodi tja, kakor se imenuje.
Instant prekinitev ni bilo veliko, večinoma sem se umikala iz odnosov na podlagi dolgotrajnejšega opazovanja in presoje. Dam 999 priložnosti, 1000. pa ne. Pa že takrat je bilo 990 odvečnih, ampak vedno v ljudeh iščem dobro, opravičujem in predolgo iščem izgovore zanje.
Če oseba, recimo, samo išče sočne informacije za prenos, je ne potrebujem. Potem kakšni odnosi z osebami, s katerimi ne moreš peljati dialoga, zlasti take, ki morajo vedno prevladati in poudarjati svojo pomembnost v primerjavi s tvojo majhnostjo. Poveš nekaj o sebi, ta pa ne zna reči nekaj nevtralnega ali povprašati kaj o tem, pokazati zanimanja, ampak mora takoj izstreliti, da ona pa tako in tako in da mora biti tako in tako. Točno ta primer je enkrat opisovala predavateljica, ki smo jo poslušali v moji bivši službi, res me je zanimalo, kaj je razlog za tako vedenje, ker sem imela nekoga na opazovanju glede točno te zadeve in je povedala, da gre tu za nenehno poudarjanje svoje vrednosti, sogovornik se pa takim osebam zdi nepomemben. Rade govorijo in se postavljajo v središče, poskušati pa ne znajo. Sem se sprijaznila, da so nekateri boljši in odšla. Tekmovalnost, primerjanje, dokazovanje, poniževanje in te zadeve so s kvalitetnim odnosom nezdružljive.
Pa ne gre samo za razlike med ljudmi. Imam prijateljstva, kjer sva si z osebo lahko zelo različni, pa nikoli ne dokazujeva druga drugi, katera ima prav/narobe in dopovedujeva, kako bi morala druga živeti. Prijateljuješ zaradi sozvočja osebnosti, kljub razlikam v načinu življenja. Te so v takem odnosu lahko material za kvalitetno diskusijo in spoznavanje novih fenomenov, ne pa za komolčanje.
Nekaj je ljudi, s katerimi nisem v stiku, jih je odnesel čas, nanje pa velikokrat pomislim. In se odzovem, če se pojavijo, so vedno dobrodošli. Včasih se tudi jaz komu javim. Pa se že pogovarjamo o kavi in se ta še vedno ne zgodi. Se bo že.
-
Maja podposem se pod tale tvoj zapis.
Tudi sama ne “vlecem” ljudi naprej, ko nekaj dozori in potem izzveni, se odnos spontano zakljuci.
In tudi jaz imam rada odnose, kjer lahko brez zadrzkov govorim osebne stvari, ostalo me sploh ne zanima, nimam energije, vse ostalo me namrec precej hitro iztrosi.
V mojem postu, ki sem ga odprla, sem se v resnici hotela bolj dotakniti druzinskih odnosov, kjer odrasli otrok cez noc odreze svoje starse, se najbolj se danes poudarja, da so toksicne mame…celo naslov ene nove knjige je Kako pokopati mamo, ki je se ziva. Sicer je nisem se prebrala, a ze sam naslov me zaboli v dno duse.
Premalo se govori, da je potrebno najti mir znotraj druzinske matrice tudi s clani druzine, oz predvsem s clani druzine, ki niso bili ravno “najboljsi”
In koliko zgodb vidim, kjer se starse, ki vse naredijo za svoje otroke, potem oznaci za toksicne in se jih odreze na nacin, da nimajo nobenih stikov vec z njimi.
Velikokrat pri tem pomembno vlogo odigrajo tudi njihovi partnerji, ni pa nujno.
Torej povsem normalno in zdravo se mi zdi, da se odnosi, ki so skodljivi zakljucijo-partnerski, prijateljski, poslovni.
Kaj pa druzinski?
Ta tema me res zanima, kako vi vidite to?
-
Kar se tiče najožje družine, imam kar srečo. Vsi smo taki, da se z nami da, nikoli ni bilo nevoščljivosti, nagajanja, tekmovalnosti, prepira. Edino stric po očetovi strani se je ob dediščini pred leti skujal, ker nismo pozabili na oporoko, ki jo je napisala stara mama že leta 1991, ampak on je svoj karakter, tudi med svojimi sosedi in sovaščani ni priljubljen. Že prej se sicer nismo veliko družili, če pride tako, da bomo v prihodnosti trčili skupaj, je pa dobrodošel. Na srečo njegova reakcija ni vplivala na odnos z bratranci.
Družinskim odnosom se daje večjo težo, saj se še reče, da kri ni voda. Poudarjanje sorodstvenih vezi je močno zažrta v našo kulturo, morda tudi v samo človeško naravo, čeprav o tem ne bi bila 100 % prepričana glede na to, da se družine tudi sprejo in razidejo. Sama nisem ravno konvencionalno razmišljujoča in sem osebno prišla do stališča, da je prej omenjeni rek morda malo pretiran. Sto ljudi, sto čudi, v sorodu ali ne, z vsemi ne gre in ne bi silila v nek odnos samo zato, ker me veže sorodstvena vez. Sedati z nekom za isto mizo in od nje ponavljajoče vstajati sprt ali nastrojen nima smisla. Verjetno je s tem razmislekom povezano moje splošno vrednotenje ljudi samo na podlagi njihovih kvalitet, ne drugih faktorjev, kot so položaj, naziv, poreklo, ..., pa tudi sorodstvena vez, ko že govorimo o tem.
Sklepam, da tudi ljudje, ki jih omenjaš, Sanjalka, ki se obrnejo proti svojim staršem, v ozadju delujejo na ta način (vrednotijo odnose in jih na podlagi tega ohranjajo ali ne), čeprav s pridihom destrukcije. Razpad odnosov, družinskih ali ne, je večinoma boleč. Do tega bo vedno prihajalo, ljudje bi se morali le naučiti elegantno odhajati iz njih, ampak tu smo spet pri idealih.
Lahko nadaljujem, da se potem tudi razhajanja ne bi dogajala in ne bomo prišli nikamor.
-
Maja hvala za tvoj zapis in fajn, da imas sreco z druzino… :)
Meni se druzina zdi zelo pomembna. In sama tudi mislim, da rek kri ni voda, ni tako iz trte zvit.
V sebi nosimo genetiko nasih prednikov in v kolikor odrezemo nekoga iz te druzinske linije stran in se mu odpovemo, to pomeni, da smo en del samega sebe odrezali in se mu odpovedali in tako ne moremo celostno ziveti. In to se bo definitivno zacelo odrazati v posameznih clanih slej kot prej.
Vsi imamo v familiji kaksnega “odpadnika” ali crno ovco, mogoce pa on nosi za vse nas ostale neko “temno” plat…ne mislim, da ne smemo biti kriticni do koga, bolj mislim, da bi morali raziskovati zakaj je nekdo taksen kot je in mu vseeno nameniti prostor v druzinski matrici, torej da spregovorimo tudi o tem cloveku, da mu damo pravico, ki jo ima vsak, ki se rodi v neki druzini in to je pripadnost.
Na Postavitvi druzine se poudarja:
1.pomembnost naravnega reda, torej od najstarejsega do najmlajsega
2.pripadnost.
Dobri knjigi na to temo sta:
Podedovane druzinske travme; Mark Wolynn
Ljubezenske zgodbe;Bert Hellinger.
-
Ma ne vem, če bi se ravno strinjala. V družini imam primer, ko je bila moja teta do svojih otrok res nasilna. Najprej fizično, ko so bili še mali, kasneje ko sta odrasli pa psihično. Ubijala jih je na vsakem koraku. Obe hčerki z njo ne govorita več, teta pa jamra kako je ona vse jima dala in onidve kakšni sta. Pa da je bog rekel, da moraš spoštovati svoje starše. Pa sem ji rekla, da spoštovanje si moraš zaslužit. To, da svojega otroka tepeš, ga psihično izžemaš, da ostane brez strehe nad glavo zaradi tebe (long story, ampak dejansko je sestrična zgubila hišo). Zakaj bi tak otrok želel imeti stike s svojo mamo. Nehajmo si metat v obraz, da si vse mame zaslužijo to. Ja se strinjam, da takemu otroku vedno manjka mama na nek način, ampak si upam trditi, da je manj škode, če je ni v življenju, kot če bi bila.
Vsi starši katerih otroci so z njimi prekinili stik, mislim da bi morali narediti refleksijo svojih odzivov, dejanj in sprejeti tudi del svoje odgovornosti zakaj je pripeljalo do tega in šele potem se lahko proces zdravljenja začne med obema.
-
Mislim, da sanjalka tukaj ni ciljala na take primere, kot ga podajaš ti, temveč to, da se kar vsepovprek reče, da so starši toksični in potem prekineš odnose. V primeru torej, ko ni prisotno nikakršno fizično ali psihično nasilje. To pa je razlika.
Če je prisotno nasilje, pa je absolutno potrebno potegniti črto in prekiniti odnose. Tako kot si rekla, spoštovanje si moraš prislužit.
-
Hm, mislila sem, da smo hvalezni za zivljenje, ki smo ga dobili in da sedaj kot odrasli imamo vse moznosti iz tega zivljenja nekaj narediti, ga polno ziveti. In ce gledamo iz te pozicije na starse, se jim v sebi zahvalimo, da so nam dali zivljenje, gremo lahko osvobojeni naprej. V kolikor samo odrezemo in ne dobimo tega uvida, koliko ljudi pred nami se je moralo srecati in se imeti radi, koliko tezkih situacij (vojne, revscina, bolezni…) so nasi predniki preziveli, da sem jaz lahko danes tukaj… lahko ne bi in mene danes ne bi bilo tukaj…a ni ze to en velik cudez, a ni ze to dovolj, da recem vsem prednikom hvala, da ste preziveli in mi omogocili, da sem se lahko rodil in lahko izkusam vso paleto vsega tukaj, da sem danes jaz tukaj, da zivim lahko taksno zivljenje, lahko se pa zataknem v zamerah, v tem, da sem bil zrtev… in zivljenje stece mimo…
Nikakor NE opravicujem zlorab, nasilja in vsega slabega kar otrok dozivi, govorim v korist otroka, ko odraste, in se mogoce na ta zgoraj opisani nacin lahko premakne ven iz zamere…in zazivi polno zivljenje.
Predvsem pa sem kriticna do vseh terapevtov, ki propagirajo, da je treba starse odrezati, ker so toksicni…in po njihovo je vsak toksicen…prav je, da postanes odrasel in funkcionalen, ampak ni kriv stars, ce ne mores dol iz “joske”… Otrok je tisti, ki mora prerezati popkovino in se osamosvojiti, stars pa res lahko pomaga pri tem, da mu enostavno ne nudi vec vse komoditete…
Trenutni trend gre namrec v to smer, da je za vse kriv in odgovoren stars in marsikateri se opira na to tezo in ima prirocen izgovor, da mu ni treba nic narediti, ker itak ga je stars “unicil”…
-
Še vedno smo lahko hvaležni staršem oz. imamo v sebi zavedanje, da so oni tisti, ki so nas spravili gor. Ker resnici na ljubo so nas hranili in skrbeli za nas, kvaliteta skrbi tukaj seveda ni predmet debate. Vendar, če so nas starši zlorabljali, bili nasilni do nas, jih LAHKO in imamo PRAVICO jih odrezati iz življenja oz. prekiniti stike, hkrati pa pri sebi razčistiti travme oz. morda celo bolje rečeno se osvoboditi zamer, ki jih gojimo do staršev in pa osvoboditi se iz te vloge žrtve in kazanja s prstom. Vsi nosimo svojo odgovornost, če smo čisto iskreni.
Jaz se tukaj potem vprašam, če sem si jaz izbrala to življenje, mar nisem tudi jaz tista, ki sem sebi omogočila življenje? Ne da minimiziram vlogo staršev in vseh prednikov, pa vendar, ne vidim pa smisla, da se reče, da zaradi prednikov in staršev živimo. Tudi mi smo duše, ki smo si izbrali to življenje, torej moramo reči in biti hvaležni tudi sebi, da smo tukaj in zdaj.
-
Mogoce si res dusa izbere telo in starse, ampak se vedno se mora to telo roditi…torej je tukaj mama tista, ki 9 mesecev da na posodo svoje telo, da se ta dusa lahko manifestira…
In ze nositi 9 mesecev in potem roditi, je kar naporno za vsako zensko…odpovedati se marsicemu, da donosis in rodis in potem se poskrbis fizicno, custveno in mentalno…
Nobena mama NE more biti popolna, idealna, imamo pa vsi v sebi arhetip mame, ki brezpogojno ljubi svojega otroka in ker se to vecinoma ne zgodi, pride do notranjega konflikta in do zamer do svojih mam…
Na terapijah vecinoma ljudje nosijo zamere do mame, manj do ocetov…
V kolikor gre za hude zlorabe (spolne, fizicne), si je dobro to priznati in potem spustiti ter ziveti naprej…to se mi zdi, da je najtezje…ker zanimivo, vecja kot je zloraba, bolj je zrtev navezana na tega, ki jo je zlorabljal…tudi priznati si, da te je nekdo zlorabljal, terja pogum…
Vendar je treba vedeti, da smo mi ziveli v drugih casih, kjer je bila normala custo nekaj drugega kot danes, zato tezko primerjamo kaj danes pomeni zliraba in kaj je bila zloraba vcasih.
Danes je zloraba vse, kar ni prijazno, vcasih je bila druzbena normala, da si dobil kaksno cez rit, ce nisi uposteval starsa…
Ne govorim, da je bilo to ok, le da takrat vecinoma ljudje tega sploh niso dojemali kot zlorabo, z danasnje distance, ozavescanja, imamo na to popolnoma drugacen pogled in vecinoma nicelno distanco…
-
Malo za premor med to zahtevno temo...Mene moji otroci (so stari 40+) večkrat spomnijo, kaj vse so morali jesti kot majhni otroci. Kdo v teh časih je za kosilo makarone z drobtinicami, pa makarone z jabolki, da ne omenjam čežane s pire krompirjem. Dobim pripombo brrrrrr. Tudi tukaj so se merila spremenila.
-
Malo za premor med to zahtevno temo...Mene moji otroci (so stari 40+) večkrat spomnijo, kaj vse so morali jesti kot majhni otroci. Kdo v teh časih je za kosilo makarone z drobtinicami, pa makarone z jabolki, da ne omenjam čežane s pire krompirjem. Dobim pripombo brrrrrr. Tudi tukaj so se merila spremenila.
Hja, zdaj je avokado. :laugh: :laugh: :laugh:
-
Tu se moram dotakniti teorij, da si sami izberemo starše.
Teorija, sorodna tisti o posmrtnem življenju. Ta je pa predživljenjska. :laugh:
Morda je res kaj na tem, nas bo razsvetlila Matilda - razen, če nas ne bo in bo samo tema, ampak potem tako ne bomo vedeli. :laugh:
Dokazov o posmrtnem in predživljenjskim ni, gre za vero ali skepso, odvisno od opredelitve posameznika. Ko je nekaj tako nedokazljivo, lahko z enako pravico (in dolžnostjo!) v to verjamemo ali smo skrajno skeptični in do ideje kritični. Zame osebno dokaz ni neko "videnje" v meditaciji, pa če je šlo za tretje, četrto ali osmo ali sedeminsedemdeseto oko še tako velikega guruja. Zamislimo si lahko karkoli in se prepričamo, da je to res, to delamo vsak dan sproti, za vsako malenkost - s svojimi predstavami ustvarjamo svojo realnost, ki nima nujno veze z resničnostjo.
Kakor obstajajo, morda romantične, predstave o tem, da smo prišli z nekim namenom in nas nekje nekaj čaka - ali pa je skozi razvoj želje po duhovnosti tako že nujno misliti, da ne izpadeš bolj "za dol" kot "za gor"- je enako verjetno, da smo se tu znašli po naključju, kot produkt enega izmed najosnovnejših bioloških procesov, in se moramo skozi nekaj desetletni obstoj boriti z najrazličnejšimi težavami, ki jih prinaša ta čudoviti svet. Ob čemer ni nujno, da ima karkoli kakršenkoli smoter, da obstaja kakršnakoli lekcija in da smo si karkoli izbrali preden sta nas dva človeka pridelala.
Ne morem mimo vprašanja, ali so te ideje o "pred" in "potem" že tisočletja vcepljene med ljudi zgolj z namenom obvladovanja množice. Družba potrebuje red, da lahko obstaja. Enako je bila, po teoriji Otta Grossa, Jungovega študenta, menda ljudem vcepljena ideja o monogamiji. Skozi rodove te ideje dogmatizirajo in postanejo samoumevne in edine pravilne.
Ali pa so razlog zavedanje o minljivosti in težave s sprijaznjenjem z njo.
Z dvomom o vsem se lahko ukvarjajo najbolj pogumne glave. Misel na to, da ne obstaja nič dlje (ali pred) od prsti, mesa in krvi, zna biti strašljiva.
-
Ok, razumem tvojo poanto in ji v nekem aspektu dam prav. Pa vendar. Mar ni potem astrologija, branje kart, intuicija tudi v tem košu? Torej, ker ne more biti znanstveno dokazano, potem ni resnično? Ker samo mi polagamo vero v te stvari, ta stvar potem deluje?
-
Ja, vse je isto. Sem vedno pri vsem skeptična, dopuščam pa. Dokončno se bom opredelila, ko bom dobila dokaz. Kar je pa lahko tudi nikoli.
-
V potencialu je vse mozno...od nas pa je odvisno kaj v tej "nicelni" tocki izberemo...ker to potem tudi zivimo...
Razmisjam o Jungovi misli, da stvari, situacije, dogodki sami po sebi nic ne pomenijo, samo so, samo obstajajo, pomen jim damo mi z nasim pogledom, dozivijanjem...
Torej kaj je ta svet? Iluzija? Projekcija nash izbir, odlocitev?
Imamo 5 cutov...tiste katere smo z evolucijo razvili, da smo preziveli...
Kaj vse se obstaja kar ne vidimo, ker pac skozi evolucijo za prezivetje nismo rabili videti, kar pa se ne pomeni, da tisto kar ne vidimo, tudi ne obstaja?
Zdaj sem malo zasla iz teme toksicnosti..
Sem razmisljala, da so v zgodovini otroke rojevali za svojo delovno silo, da so delali na kmetiji doma...sedaj pa jih (od industrijske revolucije naprej), rojevamo za delovno silo druzbe…
Ampak da jih pripeljemo do tam, jih moramo sami vzdrzevati, prezivljati, vzgajati...druzba oz korporacije, ki jih potem uporabijo kot delovno silo v resnici nic ne prispevajo..
In drugo razmisljanje...danes vsi govorimo o individualnosti, kako je treba puslusati sebe
A na cigav racun? Pomembno nam je, da sem jaz ok, kako se pa drugi pri tem pocuti, pa nas ne zanima vec, radi recemo njegov problem... oz ga zelo radi hitro oznacimo za toksicnega...
Se bojim, da postajamo druzba egocentrikov brez posluha za drugega...
-
Dragi moji razpravljalki, jaz v astrologijo ne dvomim (več). Za letošnje leto sem prejela toliko astro signalov, da se okoli mene suče nevarnost, da o tem res ne smem dvomiti. Težko je seveda točno opredeliti nevarnost (ali srečo), mi je pa zadosti, da zaznam, da se nekaj pripravlja.
Srečno na vseh poteh🍀🥰😘
-
Cvetka tudi meni so se ob dolocenih tranzitih zgodili zelo pomembni dogodki.
Npr ob tranzitu p lune na 29 tehtnice v eksaktnem kvadratu s t plutonom na 29 kozoroga mi je umrla mami. Ob eksaktnem t uranu na dsc zacela razhod z bivsim mozem in zacela odnos s sedanjim mozem.
Izpostavila sem taksna 2 res klasicna tranzita.
Mislim, da tole sicer ne pase v temo toksicnost :)
-
Jaz pa mislim, da si moramo tudi malo naliti čistega vina in se vprašati tudi kaj smo mi storili, da je nek odnos takšen kakršen je. Večina ljudi misli, da so oni nezmotljivi, da samo oni vedo kaj je prav in kaj ne. In če imamo naprimer nek odnos in nam druga stran razlaga, da smo za njih toksični. Ali ne bi bilo mogoče prav, da naredimo en vpogled vase in premislimo kaj smo naredili narobe, da se oseba počuti kot se? Vedno energija teče dvosmerno in izkušnje so me pripeljale do tega, da ni vedno samo ena stran tista, ki ima prav. Lahko, da so naši nameni najboljši in vidimo širšo sliko in želimo nekomu dobro, ampak če se on zaradi naših opazk, naših mnenj počuti slabo in ga to spravlja v stisko, potem je na nas, da mu verjamemo ko reče, prosim nehaj, ker mi to ni OK. Mogoče se vam to zdi brezveze in drama ampak ta oseba ne more pomagati, da se ob nečem slabo počuti. Na nas je da, s tem prenehamo in najdemo nek drug način. Temu se reče spoštovanje meje druge osebe.
Če smo pa na drugi strani, kjer so naše meje konstantno kršene in nam govorijo, da smo dramatični, bomo seveda drugo stran označili kot toksično in z njo imeli čim manj stika. Ker nas spravlja v stisko. Pa čeprav je tista oseba mama in nam želi samo dobro. Po drugi strani je pa moja odgovornost kot žrtve na tem, da ugotovim tudi zakaj se me te stvari dotaknejo in kaj lahko jaz naredim, da se bom počutil boljše in me to ne bo več spravljalo ob živce. Je pa vsekakor pravilno, da se v času stiske in dokler nismo sposobni postaviti meje, od osebe, ki naših meja ne spoštuje umaknemo.
Tudi mislim, da je prav, da smo kot družba prišli tako daleč, da se zavedamo, da so določena vedenja nesprejemljiva. In kaj potem če si moja mama, oče...moram sebe zatret in umirat na obroke, ker te moram spoštovati? Prav, je da se upiramo odnosom, ki nas ubijajo. Zdaj smo šli iz tiste skrajnosti, ko smo bili pretirano tiho (naša generacija) in potem trpeli vse možne travme v drugo skrajnost, kjer smo takoj v napadu in drugega označimo za škodljivega, ampak ne pomislimo tudi kaj smo sami prispevali k temu... Verjamem pa, da bo naslednja generacija oba ta principa uravnovesila, ker se vedno vse uravnovesi.
-
Jane, saj to je point…ko nam nekaj ni dobro odrezemo, zamenjamo…to je sedaj trend na vseh podrocjih zivljenja… zelo tezko vzdrzimo kaksno frustracijo….torej ce mi nekdo ne pase, se ob njem pocutim neugodno, ja potem ga pac odrezem in grem stran od njega…ga nocem vec videti, ker ne vzdrzim lastne frustracije svojih negativnih obcutkov…in kdo bi se rad ukvarjal z njimi….kdo je potem zrtev?
tisti, ki pritiska na moje obcutljive tocke… ali ta, ki ne vzdrzi frustracije in vpogleda vase?
In meja, ki je spostljivo postavljena, ne sme posegati v tvojo mejo…
Obe strani imata svojo mejo, ne samo ena…
Ravno danes je zelo dober clanek na to temo v kolumni Onaplus.
https://onaplus.delo.si/kolumne/lucija-mulej-ljubezen-pravih-mam-polni-romane-pa-tudi-cakalnice-psihoterapevtov/
-
Ja ampak se stalno vrtimo o tem, da je nekdo nekoga prehitro odrezal, pa ga je res? Jaz pravim, da je vedno dvosmerno, da bi moral tudi tisti na drugi strani pogledati malo v svoja dejanja in se odločiti ali je bilo nekaj prav kar je naredil ali ne. Če mu nekdo reče, da se ob nečem počuti nelagodno, bi bilo fer, da njegove meje spoštuje in neha. Veš kaj hočem rečt? Ne pa, da je potem presenečen ker je odrezan.
Druga stran pa ja, mora tudi pri sebi kaj podelati. In zato pravim, da če njegovo trenutno duševno stanje zahteva da se od nekoga odmakne, naj se. Ne pomeni, da bo vedno odmaknjen, ko bo pri sebi podelal.
-
Članka pa žal ne morem v celoti prebrati, ker je zaklenjen. Maš ti dostop do njega?
-
Vedno gre v obe smeri… sem hotela sano poudariti, da je lahko taksno vedenje tudi izogibalno, da so vedno vse drugi krivi, skratka vloga zrtve…
Lahko se npr. 100x opravicis, upostevas vse meje, hodis po prstih, da ja ne bos kaj zafrknil, a ta oseba bo vsakic znova lahko potegnila iz naftalina nekaj kar si naredil narobe npr 20 let nazaj in to uporabljala za svoje orozje…
A ves kdo je res tukaj zrtev in kdo je tukaj toksicen?
Ps
Kaksne dobre ure oddaje mojih postov, zgleda bo nekaj na tem :)
-
Ja ampak tukaj bi tudi ti recimo imela vso pravico ustaviti kontakt s to osebo, ker je toksična. Ker moraš vedeti, da včasih ravno tisti, ki so toksični naredijo največ težav in skačeš po jajcih okrog njih, oni pa tebe označijo za nekaj najhujšega kar je šlo po tej zemlji. Torej ji enostavno reči ne dovolim, da se tako pogovarjaš/vedeš do mene. Če ne nehaš, pač bova komunicirali minimalno kolikor to zahtevajo družinske obveznosti in to je to. Pri sebi pa tudi razmisliti, zakaj me ta stvar toliko prizadane. Ali o sebi mislim, da sem to kar mi ta oseba govori, pa mi samo projecira. Ali sem mogoče res storila kakšno napako?
-
Ja, se strinjam z Jane. Vedno gre v OBE smeri. Tako tisti, ki je odrezan, kot tisti, ki odreže. Obe imata svoje frustracije in pravilno bi bilo, da se oba zazreta vase in preverita pri sebi, kaj so njuni triggerji in se ob tem pogovorita in morda premostita meje. Pa NUJNO z nekom nevtralnim, ker sama sta preveč vpletena čustveno v situacijo, da bi sploh lahko objektivno pogledala na situacijo. Ja, eno je, da se odreže, ker se nam ne da ukvarjati s frustracijami, seveda. Pa tudi, tisti, ki je odrezan - ali ima pravico soditi in "terjati" ali pa bolje rečeno pričakovati od osebe, ki je naredila rez, da se bo soočila s svojimi frustracijami in statusom žrtve? Ne. Vsakdo si izbira svojo pot in prav je, da to tudi spoštujemo. Morda oseba, ki je odrezala nekoga, še ni dovolj zrela, da bi se lahko soočila s svojimi frustracijami in jih presegla. Moramo pustiti to svobodo odločanja.
-
Ja se strinjam pa tudi to. Nekdo nekoga odreže, tisti drugi pa jamra buuuu odrezan sem, glej ga kako je nedorasel. Ampak a ni s tem ravno dokazal pointa, da si ti nedorasel, ki travmiraš ob tem. Če imaš čisto vest, če imaš pri sebi prepucano boš to osebo mirno spustil iz svojega življenja v kolikor ne, bo pa hja kaj si pa ta sedaj misli, da me je tako odpikal. Z njim je nekaj narobe.
Vem, pa da je to ekstremno težko, sem bila sama v tej vlogi, v obeh. Zelo hitro se postavimo v vlogo žrtve, ne glede na to na kateri strani stojimo.
-
Ja, se strinjam. Prevečkrat pozabimo, da potem tudi odrezani zlahka zapade v vlogo žrtve ...
-
Morda bi se lahko razpisali o konkretnih izkušnjah, da ne ostajamo samo pri teoriji.
Sama sem že napisala prispevek o primerih, kako je prišlo do prekinitve odnosov. Te se namreč zelo razlikujejo med sabo. Včasih se zgodi kaj po nepotrebnem in se osebi, ki bi lahko še naprej shajali, trmasto držita, obtožujeta druga drugo in/ali povzdigujeta vsaka sebe. So pa situacije, kjer se zgodba nepreklicno zaključi zaradi izdaje, hudega kršenja vrednot nekoga, dolgotrajnih ponavljajočih se vzorcev, ki počasi ubijejo odnos ali česa drugega.
Tudi morda ne gre vedno za krivca, za nepravico, za spor. Včasih osebi preprosto nista (več) kompatibilni in se razideta, v čemer pa, če ni slabih namenov in dejanj, ni nič toksičnega in nezrelega na tej ali oni strani.
-
Ja saj, to sem tudi hotela izpostaviti, da gre vedno v obe smeri…
Tako kot si rekla Sasa, v kolikor je vpetost v situacijo zelo custvena, je tezko najti pot ven…
In idealno je, kadar se lahko pogovarjamo iz odrasle pozicije, a zal v realnosti dostikrat ni tako…
Bolj opazam, da je trenutni trend sirse druzbe, da se ljudi odreze, da se nam enostavno ne da ukvarjat vec z drugimi…si pac najdemo boljsi “model”, ki sluzi dokler sluzi, potem pa tudi tega odrezes in gres naprej… Tako kot na splosno z vsemi materialnimi stvarmi, ki hitro odsluzijo, ker se na trgu pojavljajo vedno novi, boljsi produkti, tako opazam, da se pocne tudi z ljudmi, z odnosi…tudi v sluzbah, partnerskih odnosih, prijateljstva, starsi-otroci…in da se to celo podpira…
Opazam ze pri locitvah… kako hitro se ljudje locimo, in navadno niti ne tisti, kjer je res prisotno nasilje in zloraba, ampak tam, kjer v resnici ni nekega hudega tehtnega razloga, le to, da sva si postala prevec razlicna…otroci pa trpijo, ker ne razumejo…in jih tudi s tem vzgajamo, da pac, ko ne gre, zamenjas, odstranis in gres naprej…ni vec tiste stabilnosti v druzinah, ki so jo otroci poznali vcasih…
Ta trend iz zahoda nas je lepo zaobjel…
Sedaj pisem o svojem opazanju, vsekakor ni vse samo slabo, se je pa za zamislit kaksno druzbo si zelimo pustiti nasim potomcem tudi iz tega vidika gledanja odnosov…
-
Maja, se strinjam, razlicne so vrste odrezanosti.
Jane, res je, hitro pademo v vlogo zrtve.
Tudi tukaj bi se dalo pisati, ker dejansko je lahko nekdo zrtev, ne da pade v vlogo zrtve, ampak JE zrtev…
Npr otrok, ce ga stars zlorablja, oseba, ki se v odnosu lahko znajde v podrejeni poziciji (bolezen, finance…), dostikrat ni resitve, in je oseba res zrtev.
In tudi to opazam, da je duh casa taksen, da pac nekaj naredi in stopi ven iz vloge zrtve…tako je zrtev se dodatno trigirana, in lahko dobi obcutek, da je nesposobna se spraviti ven iz vloge zrtve…
Ni vse tako crno belo..
Danes se propagira mocne, sposobne ljudi, ki prinasajo druzbi korist, ostali so bolj kot ne v breme…
Male otroke posljemo ze pri 1 letu v vrtec, stare ljudi cimprej v dom, v resnici smo druzba, ki sprejema in nagrajuje koristne ljudi…
To ze mogoce vec ne spada v to temo ali pac? Smo postali toksicna druzba?
-
Na sploh je današnji svet neprijazen.
Ljudje nimajo več časa, energije, veselja, in kar je najhujše, vrednot.
Družina je postala nekaj, kar menda mora biti, v bistvu pa marsikdo u ne živi oz. čuti res družinske pripadnosti in veselja.
Pomembno je, kaj se vidi, vlaga se v tisto, kar se lahko pokaže na sliki. Kam smo šli na dopust, kako je bil naš super v šoli, čeprav smo morda buzerirali učiteljico, ker mu je dala 4, kako smo uživali na pikniku s kvazi prijatelji.
S sposobnimi ljudmi je pa tako ... Se jih ceni, dokler ne pokažejo, da znajo razmišljati ali da razmišljajo drugače kot višje inštance, ki so po možnosti popolnoma brez neke zdrave pameti in sposobnosti. Sposoben človek, ki je zvest sebi, ki zna postaviti meje in narediti tako, kot je prav (ne kot je prav nekomu določenemu), lahko gara kot živina in ne bo prišel niti približno tako daleč kot nekdo, ki zna dobro ovohavati kakšne iztočne cevi.
Ja, družba je po večini toksična (bi napisala vsa, pa nikoli nočem žaliti svetlih izjem), svet je šel že zdavnaj v napačno smer. Ljudje nismo skozi čas civilizacije naredili nekega napredka - tehnološkega že, ostalo je bolj ali manj na nivoju, kdo bo koga požrl.
Sama sem črnogleda glede prihodnosti, ta svet bo vedno manj prijetno prebivališče, morda smo ujeli še zadnje kolikor toliko znosno obdobje.
-
Maja se v celoti podpisem pod tvoj post…
Zal, bi raje napisala kaj drugega…cas nas prehiteva, pristni odnosi izginjajo…
Da bi danes prisel k nekomu na obisk nenapovedano, je v resnici nepredstavljivo…
Je pred casom pri meni na vrata nenapovedano pozvonila prijateljica..sem bila tako zelo presenecena in vesela…sem pa v istem hipu dojela kako je ta spontanost postala v resnici pri vecini nezazeljena..
-
Vaška kronika iz Spodnjih Žolc
Nekoč sta v Spodnjih Žolcah živeli Francka in Rezka.
Francka je bila izjemno uspešna v športnem ribolovu.
Ni vedela, da sploh obstaja Rezka.
Nekega dne je Rezka izvedela, da Francka vedno ujame največje ribe.
Od zavisti je pozelenela do obisti in po vasi razbrbljala,
da Francka goljufa - da v kanto meče plastične ribe iz trafike.
Ljudje so takoj verjeli.
Saj se vendar ve: kjer je dim, je tudi pečenka!
Francko so izločili iz tekmovanja. Takrat je prvič slišala za Rezko.
Zbrala je dokaze in razkrinkala Rezkino podlost.
Rezka je pričela modrovati, da sta za konflikt »vedno krivi obe strani«.
Vse Žolce so ji vneto prikimavale, Rezka pa je zadovoljno predla v občutku,
da ni ne kriva ne odgovorna za nič.
Od takrat naprej imajo v Spodnjih Žolcah tekmovanja brez rib, a z obilico moralnih zmagovalcev. ;)