Duša, ali parazit?

[Jane]

Ampak - kje je pa potem tista naša opevana svobodna volja 

Ne vem, če smo zreli za njo 

No ja, potem bom pa kar po svojem zemljevidu živela še naprej  K sem glih navajena 

  Jaz trenutno nimam moči za njo, čakam da PMS mine. Do takrat se prepuščam toku dogodkov 

[lordwolf]

Zadnjič me je prešinila misel zakaj ima-j-mo ljudje čedalje več živali (navadno psov in mačk), katere smo že prav počlovečili.  In prešinilo me je, če ni mogoče razlog v odtujenosti lastnosti, ki jih te živali predstavljajo (pes-potrpežljivost, predanost, zvestoba... mačka-intuitivnost, svoboda v popolnosti...)
In smo si nadeli neke vrste podaljšek oz. žival, ki nam to lastnost nudi, daje, preko katere lahko to lastnost živimo, projicirali smo jih nanje. Morali pa bi ljudje zopet integrirati vse te lastnosti. Kaj mislite o tem?

Ne moreš "integrirat", ker te lastnosti ŽE imamo. Je pa res, da jih potlačimo in tako smo potem delno prazni. Vsekakor imam rajše mačke, čeprav sem Wolf sam če govorimo o svobodi...
Je pa zanimiva delitev ljudi na pasji in mačji tip človeka. in predvsem, kako ljudje, ki imajo pse so dosti bolj posesivni in ukazovalni, skratka, kako ljudje prevzamejo te živalske lastnosti.

Ljudje smo kurbe in svetniki. Imamo vse lastnosti in enim damo moč in druge zatremo. Sem slišal eno zanimivo zgodbo o črnem in belem volku, samo da je krožila v okrnjeni verziji. Celotna je bolj zanimiva. Namreč sprejet moramo vse plati. Živet pa tiste, ki menimo, da so boljše za nas. Pa tudi to, ali smo dobri ali slabi je še kar relativno. To je naša odločitev. Ne od zvezd, ne od "duše/parazita" in ne od boga. to je spet moje osebno mnenje

[Luna]

Zanimiva debata. Me pravzaprav zelo spominja že na to, kar so stari filozofi govorili, v mislih imam predvsem Aristotela in Platona. Se mi zdi, da se vse znanje skozi generacije obrača, le v drugačno obliko je zavito.

Samo ne mi vlečt 2000 let stare filozofije.... Sej so moži bili zelo razgledani, sam svet se je spremenil od takrat. In tudi ljudje.
Na zemlji se hranimo z živimi bitji (rastline, živali), v vesolju pa so tudi entitete, ki se hranijo z emocijami. energijami. Nekako soupada z mojo teorijo, da je duša parazit, sam baje so tudi na 4dimenziji določena "bitja", katerim smo hrana v vseh pogledih.
Kaj je res ali ne, ne bom trdil. To so teorije. Mogoče pa je nekaj resnice v tem. Zato sem načel to debato.

Več na
http://galaksija.com/

Sem šele zdaj tole videla. Res je, človek in z njim svet, ali pa ravno sta se spremenila, ampak po mojem mnenju pa bistvo človeka ostaja isto in ravno o  tem razlaga npr. Platon ali Aristotel. Jaz samo zaradi tega, ker so to stare zadeve, ne morem odmahniti z roko in reči, ah kaj pa so takrat vedeli. Povsod se srečamo s tem pojmom duša in kaj počne z nami (prav tako z egom in ostalimi pojmi) ali kaj mi z njo počnemo. Samo se mi zdi, da so na človeka gledali dosti bolj prizemljeno, so ga bolj kot celostno preučevali, medtem ko danes, takoj ko se gre  neke bolj "duhovne vode", je že vključena neka absolutna odrešitev s tem ko dosežeš druge dimenzije oz stanja (npr. z meditacijo), se mi zdi da se skorajda zahteva, da se pozabi na večino človekovih ravni. Se mi zdi meditacija zelo fajn, dokler ne gre za nek beg, mislim, da moraš bit zelo stabilen, da lahko kakovostno meditiraš (mislim v smislu, da dobiš neka sporočila iz meditacije, ne samo  smislu sprostitve) Glede svobodne volje mi je všeč pojmovanje Williama Jamesa, ki je rekel, da občutek svobodne olje zagotovo imamo (lahko rečemo da ali ne) in od tu ne moremo filozofirati dalje, če pa se pogovarjamo o njeni iluzornosti, pa tega na strikten znanstveni psihološki način ne moremo rešiti, je izven znanstvenih vprašanj. Ja, se strinjam s tem, da dobro/slabo je zelo relativno in da je ključ v sprejemanju vseh vidikov sebe in drugih je takrat vidiš kako je vse povezano, ampak bi pa rekla, da obstajajo neka dejanja, ki so  skladu s teboj ali pa niso in to preprosto čutiš in od tu naprej kaj kmalu pride na vrsto ljubezen (ne samo kot čustvo, ampak kot princip). Kakorkoli obrneš večina religij, filozofij in današnji new age teorij ravno na ljubezni temelji, kako pa potem ljudje to interpretirajo oziroma spregledajo (mogoče bolje rečeno, da se na druge stari usmerijo) je pa druga stvar.

[lordwolf]

sej si lepo napisala, Luna in na videz zgleda vse super. Kdo pa ne mara ljubezni?!
 Ampak ni ljubezen rešitev za vse probleme. To je večinoma laganje samemu sebi in bežanje od realnosti! Pojem "ljubezen" nas pomirja in nam daje občutek varnosti, upanja. Položimo si fete pršuta na oči in gledamo svet lepše.
Meditacija po drugi strani je lahko bolj škodljiva, kot koristna. Če ne veš za kaj meditiraš Tako da sem opazil, da je new age samo produkt, pomirjevalo ljudstva. in potem pomisli. New age je prišel ven, ko je krščanstvo bilo v zatonu. Torej nova oblika opija. Nekaj, v kar slepo verjameš. Kdo pa pravi, da že prejšnje teorije niso bile manipulacija?

Torej, da smo farma. Da smo samo hrana, čeprav na energijski ravni? 

[Maja]

Seveda je vse pomirjevalo ljudstva ...

[lordwolf]

Seveda je vse pomirjevalo ljudstva ...

torej ste enostavno sprijaznjeni s tem?

[Maja]

Seveda je vse pomirjevalo ljudstva ...

torej ste enostavno sprijaznjeni s tem?

Da. 

Sicer pa, na koga je bilo to naslovljeno? Na tiste ki "peljejo" ali na tiste, ki ne? 
Ker bi bilo rahlo bizarno, če bi se nekdo držal nečesa, za kar ve, da nima smisla.

[Luna]

Bom v teh dneh napisala še moje razmišljanje, me zdaj malo čas baše, se strinjam lordwolf v veliki meri s teboj, samo eni stvari drugače dojemam.

Maja, tvoje ure so čist nore zadnjih par dni

[Luna]

sej si lepo napisala, Luna in na videz zgleda vse super. Kdo pa ne mara ljubezni?!
 Ampak ni ljubezen rešitev za vse probleme. To je večinoma laganje samemu sebi in bežanje od realnosti! Pojem "ljubezen" nas pomirja in nam daje občutek varnosti, upanja. Položimo si fete pršuta na oči in gledamo svet lepše.
Meditacija po drugi strani je lahko bolj škodljiva, kot koristna. Če ne veš za kaj meditiraš Tako da sem opazil, da je new age samo produkt, pomirjevalo ljudstva. in potem pomisli. New age je prišel ven, ko je krščanstvo bilo v zatonu. Torej nova oblika opija. Nekaj, v kar slepo verjameš. Kdo pa pravi, da že prejšnje teorije niso bile manipulacija?

Torej, da smo farma. Da smo samo hrana, čeprav na energijski ravni? 

Se strinjam z napisanim, ljudje hitro pograbimo besede in načela ki se lepo slišijo in nam obljubljajo srečo in zadovoljstvo. In nek princip ljubezni in pozitivnih misli in vseh nekih new age spiritualnih tehnik je ravno to, predstalja nam nek ideal, za katerega po navadi tudi ni potrebno veliko narediti. AMPAK pod to new age navlako, pa menim da se skriva bistvo. Bi rekla, da se našega bistva zavedamo takrat, ko se nam kaj hudega zgodi, predvsem ob izgubi bližnjega ali hudi bolezni, takrat ta dogodek s človeka odlušči vso navlako in res pridejo na plano neki prvotni človeški principi. Tudi če pogledam kakšne avstralske, indijske domorodce, ali plemena v sibiriji, tibetu ipd. vsi so prišli do podobnih spoznanj, predvsem pa bi rekla, da znajo biti srečni. Ljubezen kot princip je za nas zelo težka, tako za naše razumevanje, kot tudi za naš način življenja. In za to, da bi prišel do tega, moraš skozi veliko preizkušenj. Tukaj ne gre za to, da bi na svet gledal bolj rožnato, moraš gledati realno, ampak gre bolj za to, da ne obtičiš v nekih situacijah, čustviš, da se ne vrtiš vedno na istih napakah, da znaš razumeti sebe in druge, da ne obsojaš, da sprejemaš. In če greš v to smer, ni lahko, ker zahteva veliko od tebe. Moraš zelo realno gledati na sliko, ker se moraš potruditi videti zmeraj obe plati, črno in belo, pa še vse odtenke sivin. Čisto možno, da lahko to tudi označimo za manipulacijo, ampak če človeka to naredi srečnega in zadovoljnega (ne kot krinko, ampak da je res tisti globoki občutek sreče, ne vzhičenosti, ne v afektu, ampak res tak enkraten občutek) mislim, da niti ni važno.

[sanjalka]

sej si lepo napisala, Luna in na videz zgleda vse super. Kdo pa ne mara ljubezni?!
 Ampak ni ljubezen rešitev za vse probleme. To je večinoma laganje samemu sebi in bežanje od realnosti! Pojem "ljubezen" nas pomirja in nam daje občutek varnosti, upanja. Položimo si fete pršuta na oči in gledamo svet lepše.
Meditacija po drugi strani je lahko bolj škodljiva, kot koristna. Če ne veš za kaj meditiraš Tako da sem opazil, da je new age samo produkt, pomirjevalo ljudstva. in potem pomisli. New age je prišel ven, ko je krščanstvo bilo v zatonu. Torej nova oblika opija. Nekaj, v kar slepo verjameš. Kdo pa pravi, da že prejšnje teorije niso bile manipulacija?

Torej, da smo farma. Da smo samo hrana, čeprav na energijski ravni? 

Se strinjam z napisanim, ljudje hitro pograbimo besede in načela ki se lepo slišijo in nam obljubljajo srečo in zadovoljstvo. In nek princip ljubezni in pozitivnih misli in vseh nekih new age spiritualnih tehnik je ravno to, predstalja nam nek ideal, za katerega po navadi tudi ni potrebno veliko narediti. AMPAK pod to new age navlako, pa menim da se skriva bistvo. Bi rekla, da se našega bistva zavedamo takrat, ko se nam kaj hudega zgodi, predvsem ob izgubi bližnjega ali hudi bolezni, takrat ta dogodek s človeka odlušči vso navlako in res pridejo na plano neki prvotni človeški principi. Tudi če pogledam kakšne avstralske, indijske domorodce, ali plemena v sibiriji, tibetu ipd. vsi so prišli do podobnih spoznanj, predvsem pa bi rekla, da znajo biti srečni. Ljubezen kot princip je za nas zelo težka, tako za naše razumevanje, kot tudi za naš način življenja. In za to, da bi prišel do tega, moraš skozi veliko preizkušenj.Tukaj ne gre za to, da bi na svet gledal bolj rožnato, moraš gledati realno, ampak gre bolj za to, da ne obtičiš v nekih situacijah, čustviš, da se ne vrtiš vedno na istih napakah, da znaš razumeti sebe in druge, da ne obsojaš, da sprejemaš. In če greš v to smer, ni lahko, ker zahteva veliko od tebe. Moraš zelo realno gledati na sliko, ker se moraš potruditi videti zmeraj obe plati, črno in belo, pa še vse odtenke sivin. Čisto možno, da lahko to tudi označimo za manipulacijo, ampak če človeka to naredi srečnega in zadovoljnega (ne kot krinko, ampak da je res tisti globoki občutek sreče, ne vzhičenosti, ne v afektu, ampak res tak enkraten občutek) mislim, da niti ni važno.

Tole kar sem označila poudarjeno se mi zdi zelo dobro napisano in razloženo. Se strinjam.

[lordwolf]

"Ljubezen kot princip je za nas zelo težka, tako za naše razumevanje, kot tudi za naš način življenja. In za to, da bi prišel do tega, moraš skozi veliko preizkušenj"

Se strinjam s tem kar si napisala, sam "moraš" je v mojem omejenem besednem zakladu zelo nezaželena beseda. Stvar je po moje v tem, da smo napačno vzgojeni. Celoten sistem je zgrešen in zato se učimo po napačni poti...

Seveda, to je moje osebno mnenje...

[Jane]

http://www.24ur.com/je-clovestvo-resnicno-ali-pa-le-racunalniska-igra-neznane-razvite-vrste.html

No ne vem, če smo ravno "računalniška igrica" imam pa že dolgo občutek, da smo ustvarjeni z namenom, da nekoga tam zgoraj "zabavamo". Oziroma da igramo neko igro, ki so jo že vnaprej napisali.
Prvič sem imela ta občutek, ko sem bila stara toliko kot moj sine-4 leta. Ker izhajam iz versko fanatične družine sem že pri 4-tih letih poznala krščansko religijo in vse kar paše zraven. Se spomnim enega dne, ko sem se zunaj igrala in kar naenkrat dobila čuden in močen občutek da me nekdo opazuje, pogledala sem v nebo in še danes ne morem pozabiti tistega filinga, ko sem si mislila da sem tukaj zato, da "igram gledališko igro, nek film" za nekoga tam zgoraj. Da me tisti zgoraj opazujejo kot bi gledali televizijo in da je vsak moj korak nadzorovan, nekako tako kot je bilo veliko kasneje potem v filmu kjer je igral Jim Carey (pozabila sem že naslov). Filing ni bil prav nič prijeten in kar nekaj časa sem prav trmarila in na vsak način hotela početi nekaj drugega kar se je od mene hotelo. Potem počasi pozabiš, si misliš otroški prebliski....do leta 2012  Isti občutek, še bolj utesnjujoč, vendar tokrat z drugačnim zavedanjem. Ne vem, meni se ne zdi tako nedolžno, pa vam?

[sanjalka]

Jane, tudi sama sem že dolgo nazaj razmišljala o tem, da smo kot figure v računalniški igrici, ne vem od kod ta občutek takrat, saj takrat se o tem ni govorilo, kaj šele pisalo. Ne vem kaj je res in kaj ne, niti ne vem, če bom to kdaj izvedela, ampak se sprašujem ali je to sploh pomembno?Bi lahko, če bi vse vedeli potem kaj spremenili, ali bi kaj drugače živeli, razmišljali? In ali bi se spet in spet spraševali ali vse vemo ali ni kaj drugega zadaj? Ta naš človeški um, ki se venomer sprašuje, bi potem utihnil?

[Luna]

"Ljubezen kot princip je za nas zelo težka, tako za naše razumevanje, kot tudi za naš način življenja. In za to, da bi prišel do tega, moraš skozi veliko preizkušenj"

Se strinjam s tem kar si napisala, sam "moraš" je v mojem omejenem besednem zakladu zelo nezaželena beseda. Stvar je po moje v tem, da smo napačno vzgojeni. Celoten sistem je zgrešen in zato se učimo po napačni poti...

Seveda, to je moje osebno mnenje...

Ja, res je, ampak živimo v taki družbi, da nas učijo zanemarjati tisto bistveno v človeku, ki pa se žal prebudijo šele ob hudih preizkušnjah. Da temu ne bi bilo tako, pa kot si rekel, bi se moral spremeniti cel sistem in cel način našega bivanja.

[Tea]

Star slovenski pregovor pravi

Človek obrača, bog obrne.

Kdo je zdaj tisti bog pa bogsigavedi hehe. Ja itak - tudi moj občutek je podoben.

Pol se pa sekiraš za stotisočpizdumaternihjebenihstvariinrečiinneumnosti. Včasih moj Merkur v Škorpijonu ven seka