Nenavadna doživetja se zgodijo pogosto. Nekatera verjetno tudi ne opazimo več, saj nam je življenski tempo prerezal čut do drugačnega zaznavanja.Ne le do drugačnega zaznavanje. Stresni dnevnik nam je izklopil poglabljanje v to kaj je navadno in kaj nenavadno. Nekoč, zgodilo se je to okrog leta 1995 sem se z ženo dogovoril, da ta dan ne pridem spotoma po njo v službo, ter naj me počaka pri očetu, ki živi v neposredni bližini kjer je bila žena zaposlena. Tako je tudi bilo. Jaz sem ostal pol ure dlje v službi nakar sem se domov odpravil tudi sam. Vendar na poti k očetu sem s ceste zavil pri odcepu po katerem ne vozim nikoli. Potem me je vodila naprej mimo ulic trgov in uličic nakar sem prišel do domačega dvorišča. Odklenil sem vrata, toda doma ni bilo nikogar. Pogledal sem na predpraznik, toda tam ni bilo ženinih čevljev, na mizi ni bilo njeje torbice, kot v predsobi na obešalniku ni bilo ženine jakne. Sprva sem mislil, da se mi je skrila toda, ko sem doumel, da sem v stanovanju resnično sam, sem si pač mislil, da je šla v trgovino. Sedel sem v dnevno sobo, prelistal časopis, prebral novice na teletekstu nakar sem prižgal tudi računalnik in se lotil dela, ki mi je ostal še od večera prej. Minilo je pol ure, 45 minut, ena ura, toda žene iz trgovine, ki je bila tik poleg hiše še ni bilo. Toda jaz si s tem nisem belil glave, saj sem vedel, da bo prišla. Nisem tudi pomislil, da bi se ji kaj zgodilo, ker v tem primeru bi me že poklicali. Je pa tisti trenutek res zazvnonil telefon. Nič hudega sluteč sem dvignil slušalko in se oglasil, v tistem pa je na mene zletel kup "mariborskih" obtožujočih besed. Bila je to moja žena, ki si ni mogla predstavljati moje malomarnosti, ker jo nisem prišel iskat k očetu kot je bilo sprva dogovorjeno. Plaz besed je bil vedno hujši tako da jaz niti nisem imel časa razložiti takratni dogodek. Sicer mi v tako razburjeni situaciji žena tudi verjela nebi kar je po svoje razumljivo, saj sva se dogovorila, da pridem po njo k očetu. Počakal sem da se je umirila in ji na koncu razlozil nenavaden dogodek tistega dne. Se danes ne vem zakaj sem se tisti dan peljal iz službe domov po vseh tistih ulicah, ki jih tudi poznam ne dobro. Še manj, nikoli tudi zavijem ne v tisti del mesta. Razlage za ta dogodek našel ne bom nikoli, a bržkone sem začel verjeti, da me je več kot eno uro držala v rokah neka višja sila, bil sem hipnotiziran ali nekaj pač kar si težko predstavljamo kot normalno. Nekdo nas torej spremlja.Za vas se trudi: Andres
