Povedal vam bom mojo zgodbo. Ne vem, če je plod domišljije, splet naključij ali resnica. Verjamem v angele varuhe. Verjamem tudi, da te, če človek skrene s začrtane poti, varuh opozori. Odvisno, mogoče so nekateri bolj ležerni in preveč zaupajo svojemu varovancu, da bi se jim ga zdelo vredno poučiti. Ko sem bil star petnajst let, sem nek večer zakinkal pred televizorjem v moji sobi. Ležal sem na kavču, ki je bil obenem moja raztegljiva postelja. Ko sem tako kinkal na meji budnega, sem začutil paralizo. Če sem se še tako, nisem mogel premakniti uda na telesu, kaj šele vstati. Popolnoma priseben. Potem sem pred sabo zagledal žensko. Na sebi je imela samo hlačke. Ob pogledu nanjo nisem čutil nobene seksualne želje, pa tudi pojava sama ni zgledala tako. Ves čas sem se trudil premakniti, brez uspeha. Potem ta ženska z roko seže proti meni(jaz sem ležal, ona je stala) in se mi dotakne lica. Njen dotik sem čutil tako pristno, kot čutiš dotik roke ob pozdravu. Tik zatem se mi je uspelo izviti objemu paralize in dekle je izginilo. Priča temu dogodku je bil le soj TV-ja in stene moje sobe. Dogodek sem čez par dni pozabil. Če danes premišljujem o teh stvareh, ugotovim, da sem imel v rani mladosti podobne pripetljaje, ki pa so proti najstniškim letom začenjali izginjati. To žensko pa sem si najbolj zapomnil. Nekaj mesecev zatem(morda, ne spomnim se dobro) sem dobil novo družbo. Postal sem srednješolec, posredno vsak dan v Ljubljani in na njenih cestah in ni bilo dolgo, preden sem zaživel "cestno življenje"(še prej sem pustil šolo). Tako sem zapravil dve leti mojega življenja. Včasih sem bil ponosen na to. Ponosen na izkušnje, ki naj bi jih nabral med tem obdobjem. Polno različnih obrazev iz dneva v dan, sami znanci, noben prijatelj. Cestno življenje in vse radosti in bridkosti, ki jih prinese, več je slednjih. Če danes razmislim se teh dve let 80% ne spominjam. Od vseh ljudi, ki sem jih srečal, pa se po imenih spominjam le 4-5. Spanje duše, kot se je moja draga prijateljica nekoč izrazila. In tako sem nekoč v
stanovanju mojega najboljšega prijatelja iz tistega obdobja naletel
na zbirko knjig Castanede. Takrat se mi niso zdele nič posebnega, zdelo
pa se mi je zanimivo branje, ko mi je omenil, da so polne aminizma, ki me
je od nekdaj zanimal. Izbral sem eno, čeprav mi je rekel naj vzamem vse, če
hočem, da njega to ne zanima. Nisem vzel vseh po naključju pa sem izbral
"Drugi krog moči" in jo prebral v enem dahu. Bilo mi je 18 let. Od takrat je
bilo moje življenje spremenjeno in nekje v podzavesti sem zamenjal eno
uporništvo z drugim, se mi zdi. Danes me heroin ne zanima in upam, da me nikoli
več ne bo. Ponosen sem na to. Tako sem sčasoma prebral celo zbirko. V eni
izmed knjig don Juan pravi o poslancu, neorganskem bitju, ki človeka spremlja
skozi "sanjanje" in je neke vrste, njegov vodič. Ta poslanec naj bi se ob
prvem snidenju pokazal kot nag-a moški ali ženska, v redkih primerih pa p
ride tudi do stika. Mogoče je ženska, ki se mi je prikazala prav to.
Ne vem, morda pretiravam, pri teh stvareh je tako ali tako vse osebna
izkušnja. Vem pa to, da mi je Castaneda rešil življenje.
