Ne bi mogla povedati, kdaj me je začelo zanimati posmrtno življenje in dogajanja ob umiranju, vem le to, da je tega že dolgo nazaj in da sem doživela precej stvari, za katere ne najdem odgovora.
Moja doživetja so predvsem sanje, žive in jasne, kot bi se mi v resnici dogajale in se jih spominjam tako jasno, kot bi bile resnične. In kar je najbolj grozljivo je to, da so te sanje pogosto more, lahko bi rekla celo nekakšne preroške more, saj se mi tiste najhujše dostikrat tudi uresničijo.
Tako je bilo tudi lanskega novembra. Že zjutraj ko sem prišla v službo, je bila moja prva misel, da moram popoldan obvezno obiskati svoje starše, predvsem očeta, ki ga je pred časom zadela srčna kap in je pred kratkim prišel iz zdravilišča. Cel dopoldan sem se veselila misli, da ga bom spet videla, čeprav sva se pogovarjala po telefonu in sem ga redno obiskovala. Ko sem prišla z dela, sem postorila po hiši kar je bilo potrebno in jadrno odhitela domov k staršem kamor je prišla kot je bilo dogovorjeno tudi moja mlajša sestra. S staršema smo sedeli v kuhinji in se pogovarjali. Ker sem sama precej veseljaška oseba, sem stresala šale in pripovedovala komične dogodke zadnjih dni in prav od srca smo se nasmejali. Čez čas je oče odšel v dnevno sobo gledat poročila, ženske pa smo še nekaj časa obsedele v kuhinji in se pogovarjale. Nato sem šla v dnevno sobo in se poslovila od očeta, saj je bil že večer.
Doma sem sedla v dnevno sobo k sinu in možu, kjer smo gledali TV in se pogovarjali. Po nekaj urah smo šli spat in takrat so se yčele moje muke. Ne glede na to, kako sem se trudila, spanca ni bilo od nikoder. Gledala sem v strop in premišljevala o sanjah prejšnjega dne. Bile so grde in nisem jih razumela. Sanjalo se mi je namreč, da sem prišla k sosedu, blizu moje domačije, in tam so pod hišo kopali globoko črno jamo. Bila je tako globoka, da so jo kopali z bagrom. V jami je bilo polno črne, umazane vode. Bila sem začudena in kar naprej sem opozarjala terenske delvace, da naj že nehajo kopati, saj je jama že tako globoka, da se bo porušila hiša. Ni mi bilo jasno, kaj te sanje pomenijo, vedela pa sem, da nič kaj dobrega. In tako sem počasi zaspala.
Ne vem koliko je bila ura, ko sem se nenadoma prebudila. Bila sem mokra in imela sem občutek, da bom zgorela . Takrat sem se spomnila, kaj se mi je sanjalo. Sanjalo se mi je, da je moj oče mrtev in da sem za njegov pogreb napisala govor. Iskala sem nekoga, ki bi ta govor na pogrebu prebral. Ker smo se dogovorili, da bomo v primeru smrti imeli pogrebe v ožjem družinskem krogu, sem iskala govorca med ožjimi sorodniki. Nikogar primernega nisem mogla najti. To me je straąno skrbelo in nisem mogla prenehati z iskanjem. In nato sem se zgrožena prebudila. Bilo mi je tako hudo, da mi je skoraj počilo srce. Očeta sem imela namreč blazno rada in misel na to, da bi kdaj izgubila katerega od staršev je bila zame že sama po sebi grozljiva. Tako sem nekaj časa vsa prestrašena bedela in si zadala, da bom takoj zjutraj poklicala očeta in ga napotila naj gre čimprej k zdravniku na pregled.
Končno sem ponovno zaspala. Toda bilo bi bolje, da ne bi. Moja mora, se je ponovila, popolnoma ista kot prejšnja, s popolnoma isto vsebino. Znova sem se prebudila, znova zadremala, doživela isto nočno moro in tako vse do jutra, vsaj šest ali sedem krat.
Zjutraj sem le stežka vstala, polna grozljivih občutkov in skrbi za očeta. Takrat je zazvonil telefon. Pogledala sem soproga in mu rekla, da slušalke ne bom dvignila, zato je to storil on. Vse mi je bilo jasno, še preden je vstopil v kopalnico. Želel me je objeti, toda meni se je podiral svet. V daljavi sem slišala samo njegove besede: "Tvoj oče je pred pol ure umrl!" Imela sem občutek, da me bo raztrgalo na kosce in najraje bi umrla kar sama.
Od tistega časa sem doživela kar nekaj nočnih mor in preroških sanj in skoraj vse so se mi tudi uresničile. Lahko bi rekla, da se dobesedno bojim iti spat. Celo spalnica je od tistega časa naprej prostor, v katerem se na počutim najbolje in kadar sem sama si ne upam iti spat v spalnico, čeprav še zmeraj jemljem tablete za spanje. Trikrat se mi je sanjalo tudi o očetu. Samo videla sem ga oz. čutila, vendar on sam ni hotel vzpostaviti stika z mano. V tem času sem prebrala ogromno knjig s področja posmrtnega življenja, življenja duš in reinkarnacije. Nekako verjamem v te stvari, saj me tolaži misel, da bom nekoč s svojim dragim očetom še skupaj, pa tudi drugimi, ki so mi blizu.
Potrebujem samo še kanček prepričevanja in zanima me, ali mi lahko kdo
pri tem pomaga.
